Kdor je kolikortoliko bral prispevke v tem blogu, mu mora biti jasno, da je teza o katastrofalnem učinku človeških izpustov CO2 in drugih toplogrednih plinov znanstveno nevzdržna. Kar je mogoče potrditi tudi z dokaj poenostavljeno znanstveno razlago. Pogosta trditev večine medijev in politikov, da jo 90%+ znanstvenikov podpira, je propagandna laž, ki smo jo tudi v tem mikromediju večkrat zavrnili, nenazadnje z že 100 že objavljenimi “zanikovalci“ (pa jih bo še), znanstveniki z vrhunskimi akademskimi referencami, ki trditev o nevarnem antropogenem ogrevanju/podnebnih spremembah eksplicitno in argumentirano zavračajo.
Večkrat smo tudi že s podatki pokazali, da politično zapovedano “razogljičenje” vodi v pomanjkanje energije in njeno podražitev, ter posledično v znižanje življenskega standarda – vse skupaj celo brez otipljivega učinka za zračno vsebnost CO2. In tako početje povečuje družbeno moč skrajnih političnih sil, ter dejansko zmanjšuje zakonodajni vpliv prav tistih strank, ki ga uzakonjajo.
In vendar bomo težko našli sredinskega politika ali medij s širokim dosegom, ki ne bi ob vsaki priliki poudarjal nevarnosti antropogenega ogrevanja, pogosto s prirejenimi, če ne kar zlaganimi podatki. Zato se ne gre čuditi, da tudi večina javnosti verjame v nevarne posledice človeških izpustov toplogrednih plinov, saj je v človeški psihologiji močan t.i. utrjeni reakcijski vzorec spoštovanja avtoritete.
Ob tem velja poudariti, da se je obsesija s človeškimi izpusti toplogrednih plinov raspasla le v t.i. zahodnih demokracijah. Manj razvite, a po BDP in prebivalstvu velike države kot Kitajska ali Indija sicer verbalno podpirajo “razogljičenje”, a dejansko v tej smeri ne storijo nič, kar bi prizadelo njihov razvoj. Kar najlepše pokažejo INDC (Intended Nationally Determined Contributions – nameravani nacionalno določeni prispevki), ki so temelj Pariškega podnebnega sporazuma in le zahodne strankarske demokracije obvezujejo k očitnemu (in bolečemu) zmanjšanju izpustov. Zdi se, da vse skupaj pelje v kolektivni gospodarski samomor Zahoda, ki ga vodijo prav njegove vladajoče elite. In tega enostavno ne morem verjeti. Zato se vedno znova sprašujem “zakaj?”
Pustimo ob strani skrajne teorije zarote in si oglejmo le nekatere, na znanosti in resničnih podatkih osnovane razlage za obsedenost zahoda z antropogenim globalnim ogrevanjem.
- Cristopher Booker pojasnjuje “konsenz” v akademskih krogih z grupnim razmišljanjem (“groupthink”), ki posameznike sili v enotno interpretacijo (ali tudi potvorbo) znanstvenih rezultatov, če je to v njihovo skupno korist. Pri tem ni odveč, da tezo podpira večina akademskih inštitucij, saj jim prinaša obsežno financiranje, ki pa ga politiki delijo le ob vnaprej zagotovljenem rezultatu. Da lahko akademske institucije celo kaznujejo raziskovalce, ki javno nastopijo proti “konsenzu”, smo tudi že pokazali.
- Vse skrajno okoljevarstvo, in še posebno prepričanje o katastrofalnih posledicah človeških izpustov toplogrednih plinov, je postalo oblika religije. In razumljivo, da povzema (ali je prav zato uspešno) ključno temo vseh uspešnih svetovnih ver: da človeški “grehi” vodijo v katastrofo. Religijam pa ni mogoče uspešno oporekati z znanstvenimi argumenti.
- Zagovarjanje teze o katastrofalnih antropogenih podnebnih spremembah je oblika drugačenja (“othering”): kot se s slogom oblačenja, jezikom, načinom izgovora, posebnimi rituali, … kohezivne skupine distancirajo od “onih drugih”, tako se tudi s tem, kaj zagovarjajo. Tekmovanje politikov in državnih uradnikov v ambicioznosti podnebnih ukrepov je notranji ritual skupine, oblika drugačenja, ki ji nepoklicani težko razumemo smisel.
- Strah je najbrž najmočnejši mehanizem za nadzor ljudi. Zato je seveda razumljivo, da ga vladajoče elite skušajo izkoristiti: da brez večjega nasprotovanja povečujejo davke in vpeljujejo nove omejitve; in da javni denar usmerjajo v profite političnih zaveznikov, ki naj bi ljudi reševali pred domnevno katastrofo. Teza o nevarnem antropogenem ogrevanju v tem smislu sploh ni prvi poskus strašenja javnosti, čeprav se zdi, da je v našem času najuspešnejši.
- Komercialni mediji so nagnjeni k senzacionalizmu. Že staro ameriško pravilo pravi “Če krvavi, je vodilna novica” (“If it bleeds, it leads”), saj slabe novice pritegnejo več pozornosti kot dobre. Celo brez kakršnekoli ideološke pristranskosti bodo torej komercialni mediji objavljali prenapihnjene novice tudi o domnevnih podnebnih katastrofah – (1), (2), (3), (4), (5), (6), (7).
- Že omenjeni utrjeni reakcijski vzorec spoštovanja avtoritete nas sili, da verjamemo v znanje in dobronamernost vladajočih političnih elit. A v strankarski demokraciji politiki ne pridejo na oblast, ker so dejansko sposobni upravljati z družbo, ampak, ker so všečni in so dovolj volilcev prepričali, da jim dajo glas. In delajo napake kot vsi. A v napakah vztrajajo, saj sicer tipično izgubijo glasove.
- Bogastvo ni nekaj absolutnega, merljivega v milijardah € ali tonah zlata. Je relativno: človek je bogat, če so drugi revnejši, ne glede na absolutne številke. In večja ko je razlika, večji je prestiž, ki ga bogastvo prinaša – zato ne sme biti presenečenje, da boj proti antropogenemu ogrevanju podpira velika večina bogate elite. In če denar govori …
Priznam, da me vsi navedeni razlogi pustijo nekako lačnega. Nekaj mi manjka. Racionalno si namreč ne morem predstavljati, da bi vladajoče elite podpirale uničenje družbe, v kateri so se tako trudile, da bi prišle na vrh. In prepričan sem, da jim je dostopnih kvečemu več informacij kot meni.
Zato se tu obračam na vas, dragi bralci tega mikromedija. Ali poznate še kakšno teorijo, ki bi razložila, zakaj elite zahodnih držav tako vztrajno drvijo v nekaj, kar jaz vidim le kot katastrofo? Vesel bom, če mi pošljete vaša razmišljanja na fedorcerne@gmail.com. Ne obvezujem se, da bom vsa objavil. A tiste ideje, ki se mi bodo zdele kredibilne, bom povzel v drugem delu tega prispevka, z imenom in priimkom avtorja (seveda, če bo to dovolil).