Najbrž je marsikateri bralec kar malo debelo pogledal, ko je v že objavljenem članku prebral “da lahko naslednjih 30 let kljub antropogenemu ogrevanju temperature tudi padejo zaradi notranje variabilnosti”. Ne, to ni raca iz kakšnega pogrošnega časopisa, ampak rezultat v znanstveni reviji objavljenega članka.
Quantifying the role of internal variability in the temperature we expect to observe in the coming decades. Nicola Maher, Flavio Lehner and Jochem Marotzke. Environmental Research Letters, Volume 15, Number 5, ki mu ne znamo najti kakšne očitne nepravilnosti. A da bomo laže razumeli, kako take objave prispevajo k utrjevanju vere v antropogene podnevbe spremembe, kako trditev vseeno navaja na zavajajoče razmišljanje, ki ga bodo mediji nedvomno še utrdili, se moramo lotiti napornega in natančnega branja članka.
Poglejmo najprej, kaj zares trdi:
Na to, kako se razvija temperatura zemelskega površja razvija kratko- (15 let) in srednje-ročno (30 let), lahko prevladujoče vpliva notranja variabilnost, kot je dokazala t.i. pavza v globalnem ogrevanju. V tej študiji … predočimo vlogo notranje variabilnosti pri nadzoru nad možnimi opaženimi temperaturnimi trendi v kratko- in srednje-ročnih napovedih po letu 2019. Lahko potrdimo, da na kratko-ročne projekcije površinskih temperaturnih trendov dominantno vpliva notranja variabilnost, na kar zelo malo vpliva strukturni model gibanja globalnega ogrevanja. Dodatno še dokažemo, da je ta rezultat neodvisen od modelsko-odvisne ocene velikosti notranje variabilnosti. Zares, in morda kontraintuitivno, to pomeni, da bi lahko tudi pod predpostavko o največjih možnih izpustih toplogrednih plinov, po vseh modelih, dejansko izmerili pomanjkanje ogrevanja ali celo ohlajanje na delih ali celo na celotni Zemlji. (lasten prevod)
Komplicirano in težko razumljivo pojasnilo rezultatov. Z nekaj neizogibne izgube informacije bi ga lahko dovolj ustrezno poenostavili: modeli, ki napovedujejo katastrofalno ogrevanje podnebja, so pravilni, tudi, če bomo v naslednjih 15 – 30 letih izmerili nižjo temperaturo Zemlje, kar pa bo samo posledica notranje variabilnosti. Ali: teoretični modeli, na osnovi katerih Medvladni odbor za podnebne spremembe (IPCC) napoveduje katastrofalno ogrevanje zaradi človeških izpustov toplogrednih plinov, so pravilni, pa čeprav bi naslednjih 30 let merili nižje temperature. Vsakomur, ki bi v naslednjih letih kritiziral zapravljanje bilijonov za domnevno nujno zniževanje človeških izpustov toplogrednih plinov, češ, saj se podnebje dejansko ohlaja, je torej na osnovi tega članka mogoče odgovoriti, da je tudi to pričakovana posledica teze o atropogenem globalnem ogrevanju/podnebnih spremembah.
Ključni izraz je tu “notranja variabilnost“: pomeni vsa dogajanja, ki lahko vplivajo na temperaturo površja Zemlje, pa jih modeli IPCC bodisi sploh ne upoštevajo, ali pa jih le pavšalno ocenijo: vpliv oblačnosti, morski tokovi, spremembe v odsevnosti površine, ipd. In v modelih neupoštevani dejavniki lahko povzročijo, da so rezultati nasprotni dejansko izmerjenemu stanju – vendar to ne pomeni, da so modeli napačni!
A kot pravi angleški pregovor ”Kar je omaka za gosko, je tudi omaka za gosaka!“ Če je v modelih IPCC toliko neupoštevanih dejavnikov (notranje variabilnosti), da je lahko njihova napoved za naslednjih 30 let tudi nasprotna dejansko izmerjemu stanju – na osnovi česa lahko potem sklepamo, da so bile pretekle napovedi modelov pravilne? Skladnost izračunanih temperatur za zadnjo četrtino 20. stoletja z dejansko izmerjenimi – kar je ključna osnova za vero o katastrofalnem antropogenem ogrevanju/podnebnih spremembah – je tudi lahko le posledica slučajnosti (ali sistematskega prilagajanja parametrov za skladnost z znanim izmerjenim stanjem), medtem, ko so vzroki drugi (notranja variabilnost!). Resna znanstvena teorija bi morala tako možnost izključiti.
Če članek natančno preberemo, predstavlja strel v koleno zagovornikom antropogenega ogrevanja. Dejansko namreč argumentira, da modeli IPCC zanemarijo dovolj faktorjev, ki vplivajo na podnebje Zemlje, da imajo njihove napovedi tolikšno sistemsko napako, da lahko izračunane temperature odstopajo od izmerjenih, v + ali v – za več, kot je ogrevanje, ki ga napovedujejo.
Seveda ni posebno verjetno, da bi članek Maher et al (2019) kaj vplival na ambicioznost političnih borcev proti podnebnim spremembam. A vseeno bo zanimivo spremljati, kako ga bodo – seveda v prid ambicioznosti – interpretirali mediji, politiki in poklicni okoljevarstveniki.