Posledice podnebne ambicioznosti
Z izjemo nekaterih otokov, kjer lahko električno energijo proizvajajo le z generatorji na nafto, ima EU najvišje cene elektrike na svetu (1),(2). Podobno, z izjemo nekaterih posebnih področij, ima EU najvišje cene bencina in goriv nasploh. Vodi tudi pri cenah naravnega plina za industrijo in je nad globalnim povprečjem pri cenah naravnega plina za gospodinjstva. Mesečni izdatki evropske evropskega potrošnika za hrano so v samem svetovnem vrhu. Danes že 30 mijonov državljano EU živi v t.i. energetski revščini, kar pomeni, da bodisi ne morejo plačati računov, si omejujejo uporabo energije, ali celo nabirajo dračje. In EU je, pričakovano, v svetovnem vrhu po okoljskih davkih (1) (2).
Ob vsem tem EU še vedno uspešno vzdržuje prepričanje večine državljanov, da živijo dobro in vse bolje. Pomembno pa je, da smo odločno za trajnostni razvoj, ki pa je koncept blaginje za vse in ne samo za nekatere. Pri tem pa podatkov, na racionalni ravni, ni mogoče sestaviti skupaj. Koliko časa še? Ah seveda, predlogi radikalnega razogljičenja vsebujejo obljube, da bodo izboljšali kakovost življenja v EU.
Ob tem ni težko najti podatkov, da večina “čistih” tehnologij, ki jih EU podpira s subvencijami, ker naj bi zniževale izpuste CO2, tega dejansko sploh ne naredijo. Zaradi višjih emisij v proizvodnji in kratke življenske dobe akumulatorjev, povzročijo električni avtomobili več emisij CO2 kot dizelski. Proizvodnja in namestitev fotovoltaičnih celic ima v večini Evrope razmerje med vloženo in pridobljeno energijo (ERoEI) 0,82 (ali manj), kar pomeni, da dejansko predstavljajo neto breme elektroenergetskega sistema (EES). Tako fotovoltaične celice kot vetrne elektrarne so nepredvidljiv vir energije, ki zahteva rezervo v obliki “vročih” plinskih ter premogovnih elektrarn. To posledično pomeni večje izpuste CO2 kot če sončnih in vetrnih elektrarn ne bi vključevali v EES. Domnevno nizko-ogljična ekološka pridelava hrane zaseda bistveno več zemlje. Vtiskavanje CO2 v globoke zemeljske sklade ali pod morsko dno dejansko ni trajno, plin slej ali prej uide na površino. Itd.
Večina teh “zelenih” proizvodov, tehnologij ali podjetniških investicij je tudi zelo dragih in zato dejansko dostopnih le najbogatejšim 10%. A subvencije, ki omogočajo dobiček “zeleni” bogati manjšini, skozi davke plačujejo vsi državljani EU.
Racionalen človek bi pomislil, da bi proti takemu regresivnemu obdavčevanju, pretakanju denarja iz žepov večine k bogati manjšini, morale najprej nastopiti stranke, ki nagovarjajo levo-usmerjene volilce. A te dejansko resnične “zelene prakse” podpirajo že zato, ker, po njihovem, utrjujejo okoljevarstveno zavest. Žal se je ta povsem simbolična, deklarativna – in znanstveno napačna ali vsaj sporna – podpora EUjevski zaščiti okolja trdno vkoreninila tako v Bruslju kot v oblasteh držav članic. Izražanje kakršnegakoli dvoma je postalo nepremostljiva ovira političnemu napredovanju. Oblikovanje vse bolj absurdnih, neizvedljivih, a “ambicioznih” okoljskih predlogov je v EU že skoraj pogoj za napredovanje.
In tako ostane populističnim in skrajno desnim strankam, da izpostavljajo resnične nesmisle “zniževanja ogljika”, ki (naj ponovimo) koristijo predvsem bogatim elitam. Kar jim je do sedaj, tako v EU kot po svetu, prinašalo uspehe na volitvah. Ob takem nadaljevanju ni mogoče povsem izključiti tudi najhujšega možnega scenarija: bankrot EU ob tem, ko bodo oblast prevzeli desni populisti.
Vse bolj fanatičnih zagovornikov “ambicioznih” ukrepov za razogljičenje je v oblastnih elitah EU ter držav članic, kot tudi v večini političnih strank toliko, da se – kot smo včasih rekli – dobijo v šopkih po pet kovačev. Konkurenca za pomembnejše položaje med vsemi tistimi, ki ponavljajo načeloma enake, znanstveno neutemeljene ali vsaj sporne floskule, je torej huda. Ali ne bi bilo za nekoga, ki si ustvarja kariero, imelo večjo verjetnost uspeha, če bi izrazil nekaj dvoma? Če že ne v tezo o antropogenem ogrevanju/podnebnih spremebah, potem vsaj o učinkovitosti predlaganih “zelenih” ukrepov – in se tako vsaj malo distanciral od velikega, odlično uglasšenega zelenega zbora?
Da, popularno pravilo je, da petelina, ki prezgodaj poje, najpogosteje skuhajo. A za nesmiselnosti vlaganj EU v okoljske Potemkinove vasi danes ni več prezgodaj, ampak skoraj prepozno.