Dobrih 40 let sem se bolj ali manj neposredno ukvarjal s področjem okolja in z njim povezanimi vidiki razvoja in razvojnih politik. Kakšnih 30 sem delal v prostoru iskanja ravnotežja med različnimi cilji, ki igrajo svojo igro pri oblikovanju razvojnih politik. Pri tem poslu je potrebno na koncu vedno potegniti črto. Česa bo več in česa manj. Ne gre drugače.
Ves ta čas je bila prisotna beseda ambicioznost. Interesne skupine so seveda uveljavljale svoje cilje in prinašale v polje odločanja takšne in drugačne projekte. Vedno ambiciozne – s podtonom, da zavrnitev projektov kaže na neambicioznost odločevalcev. Politika je tudi pogosto uporabljala to magično besedo. Običajno, ko je oznanila začetek prelomnega, izjemnega projekta. Ambiciozne so tako bile vse reforme, od ranjke Jugoslavije in naprej do samostojne Slovenije. Vključno z usmerjenim izobraževanjem. Recimo.
V tej neskončni igri soočanja bolj ali manj ambicioznih igralcev na polju družbenega razvoja, je bilo nekaj stvari večini jasnih. Da recimo denarja ni neskončno veliko. Da morajo biti ambicije realne. Predvsem politika si je pogosto jemala pravico spregledati takšne vrste omejitev. In si postavila veliko spomenikov. Meni je še vedno simbol takšnega ravnanja propadli Obrovac. Ali pa slovenski zakon o varstvu okolja, ki je bil leta 1993 ob sprejetju proglašen za najbolj napreden zakon te vrste v svetu. To, da nam še vedno gorijo deponije odpadkov je seveda samo lepotna napaka sicer odličnega sistema. In da ga je potrebno menjati za vsako malenkost. Alternativa je bila pot sektorskih, s prakso najbolj naprednih držav usklajene zakonodaje. Bili so napisani in v imenu ambicioznosti zavrženi.
Vse to samo, da opišemo dva obraza besede ambicioznost. In sedaj k temi iz naslova.
Na besedo ambicioznost sem postal res pozoren pred leti, ko sem bil globoko vpleten v delo na področju prometne politike. Promet je bil na zatožni klopi kot neobvladan generator emisij CO2. Naloga resorja je bilo predlagati cilje zmanjševanja emisij CO2. Ekipa, ki se je s to nalogo ukvarjala je bila (morda celo nekoliko preveč) proaktivna. Vsak predlog je bil gladko označen za premalo ambiciozen. Takrat še nismo poznali moči besede lock down. Ampak postalo je očitno, da bi bila edina prava in dovolj ambiciozna rešitev zaustavitev prometa. Razen javnega prevoza seveda in ogljično nevtralnih vozil. Skoraj ni bilo teme, kjer smo dobili nalepko neambicioznosti. Neambiciozni smo bili, ko smo pred desetimi leti posredovali napoved strukture vozil leta 2020 in smo si upali napisati, da vozil na vodik ne bo. Na vztrajanje kolegov iz drugega resorja je na koncu obveljala ocena 2%. Bilo je seveda nadvse ambiciozno dejanje. Da se ni uresničilo je nepomembno. In da bi bilo za takšne primere namesto besedice ambicioznost bolje uporabiti izraz prepotentnost ali, bolj prijazno, sodobno pravljičarstvo za odrasle.
Vse zgoraj opisano je samo na mikro ravni viden učinek zmagovitega pohoda nove podnebne religije in njenih prerokov. Na makro ravni se dogaja zaostrovanje ciljev zmanjševanja emisij CO2 na ravni Evropske unije. Zdi se, da je meja samo nebo in da je meja ambicioznosti samo to, da dlje kot do 100% ne gre. Na prste ene roke je mogoče najti opozorila, da še tako ambiciozna EU s svojimi 10% svetovnih emisij CO2 sama ne more rešiti podnebja. Da bo zaradi drage elektrike vedno bolj nekonkurenčna. Da se bo zaradi napovedanih uvoznih davčnih bremen znašla v trgovinski vojni. Da so pozitivni učinki zaradi preobrazbe v ogljično nevtralno družbo hudo neotipljivi. Za preproste ljudi seveda, ne za tiste, ki jim aktualni procesi prinašajo visoke dobičke. In, ne nazadnje, da je vse to početje lahko brez potrebne utemeljitve v bistvenem. Da so človekove emisije CO2 res tiste, ki odločilno spreminjajo podnebje. Kaj če imajo prav tisti, ki trdijo, da smo pred začetkom hladnega obdobja. O čemer smo že pisali. V tem primeru bom lahko pisal o pandemiji podnebnega konvertitstva.
Sam še vedno upam, da gre predvsem za željo po drugačnem svetu, ki kot oncept še nima svojega imena. Da takšen boljši svet zahtevajo prav mladi je seveda normalno. Kopja se bodo verjetno lomila med opcijo življenja na način predindustrijske Evrope in med bodočim sodobnim svetom, ki mora priti najprej do novega energetskega vira. Problemov ne bo manj, bodo pa lažje rešljivi. Ko postavim aktualne nesmisle v okvir razmisleka o razvoju, dobijo vsi današnji nesmisli nek smisel. Če pa ostanemo na ravni neskončnega stopnjevanja podnebne ambicioznosti zunaj vseh okvirov realnosti, bomo prej ali slej prišli do zidu realno možnega. Z vsaj dvema poražencema – trajnostnim razvojem in varstvom okolja.
Začnimo s prvim. Trdno verjamem v moč integralnih strategij razvoja, ki so sposobne vse probleme, cilje in možnosti družbe strniti v en sam dokument. Podnebna religija izrecno zahteva ekskluzivnost in svoj nadrejeni razvojni dokument. Ne zaradi lepšega, ampak zaradi prednostnega dostopa do denarja. In več blaginje – za nekatere, ne za vse. Trajnostni razvoj zahteva več blaginje za vse. Zahteva izkoreninjenje revščine, dostop do pitne vode in drugo. Bralcem v razmislek, koliko teh ciljev bi bilo mogoče uresničiti z dobrimi 3 mrd. EUR, ki so dnevno potrošene v imenu boja za ogljično nevtralnost.
Varstvo okolja je drugi poraženec. Denar, ki gre za podnebje ni na voljo za okolje. Teza, da gre za eno in isto stvar drži prej izjemoma kot neko trdno pravilo. Ilustracija. Z denarjem iz naslova URE in OVE v Sloveniji letno zberemo kakšnih 150 mio. EUR. Za ta denar bi lahko uvedli brezplačen javni potniški promet, ki bi zmanjšal uporabo osebnih vozil v mestih in tako tudi izpuste nevarnih delcev v zraku. Tako pa gre denar npr. za subvencije pri nakupu osebnih vozil. Država posamezniku, ki zmore plačati nekaj desettisočakov za električno vozilo prijazno pomaga. Ne pa tudi posamezniku, ki recimo kupuje električno kolo. Pa ne tisto dražje namenjeno daljšim potovanjem ali gorskemu kolesarstvu. Govorim o kolesih namenjenih prvenstveno za vožnjo po mestu. In v obeh primerih okolje kaj posebnega ne pridobi glede na to, kako proizvajamo električno energijo in kakšne emisije spremljajo pridobivanje redkih mineralov, ki so sestavina akumulatorjev, kakšne so emisije pri proizvodnji betona in jekla, ki ga potrebujemio pri postavljanju vetrnic. In tako naprej.
Zaradi pandemije podnebne ambicioznostise zdi, da drsimo v bodočnost pisanega močerada. V svet z zavarovanimi območji bogatašev, ki si lahko privoščijo svoj svet blaginje. Z vilami ob morju, kjer bo po njihovih napovedih čez 50 let morje. In v svet običajnih državljanov, ki bodo podnebno ambicioznost spoznavali samo preko vedno višjih računov za elektriko.
Pred kratkim sem zapisal, da je pisanaje o domnevno odločilni vlogi človeka pri podnebnih spremembah jalovo početje. Ker gre za novododobno religijo, ki namesto nebes ponuja odrešenje v obliki ogljične nevtralnosti. Podnebno neobremenjeni s tem ciljem sicer nimajo težav. Trdimo samo, da je neskončna licitacija ciljev proti 100% jalovo početje. Potrebno je postati ambiciozen pri iskanju novega energetskega vira, ki bo vsaj enakovredno nadomestil fosilna goriva. In potrebno se je vrniti k ciljem trajnostnega razvoja v svojem izvornem smislu. K iskanju dinamičnega ravnovesja med ekonomskim, socialnim in okoljskim stebrom razvoja. Staviti samo na enega, kar počne ambiciozna podnebna politika, pač ni mogoče imenovati trajnostni razvoj. Ceno bosta plačala druga dva.
Svet niso samo neumnosti in težave, v katere pogosto silimo sami. Prepogosto pozabljamo, da je naš svet lep. Nekaj naslednjih objav bo namenjeno temu. To pa ne pomeni, da se bomo kritičnim zapisom na račun podnebnih ambicioznosti odrekeli.