Nizkoogljično sprenevedanje
Omenili smo že ameriškega književnika Jonathana Franzena, ki v članku za revijo New Yorker predlaga, naj se prenehamo sprenevedati, da lahko preprečimo podnebno katastrofo. Franzen verjame v tezo, da človeški izpusti toplogrednih plinov povzročajo nevarno ogrevanje/podnebne spremembe, a prepričljivo argumentira, da ne gre pričakovati, da bi človeštvo te izpuste dejansko zmanjšalo.
Franzenovo tezo lahko podpremo s konkretnimi številkami. Celotne emisije CO2 EU so v letu 2017 znašale 3.548,345 mijlijonov ton, kar je predstavljalo ca. 10% svetovnih izpustov. Kitajska je v istem letu izpustila 10.877,218 Mt CO2 (29,34%). Kitajski izpusti CO2 so od leta 1990 do 2017 rastli po povprečni letni stopnji 5,76%. Če bi EU že z letom 2017 povsem ustavila vse svoje emisije CO2, bi Kitajska ob takratni povprečni rasti izpustov sama nadomestila globalni prispevek “znižanje ogljika” EU do leta 2023. In to povsem v skladu z njenimi obveznostmi iz Pariškega sporazuma (INDC), saj se je Kitajska (nezavezujoče) obvezala le, da bo do leta 2030 ustavila rast svojih izpustov toplogrednih plinov. Podobne zaveze, ki dejansko dopuščajo več ali manj neomejeno rast izpustov CO2, imajo še Indija, Indonezija, Brazilija, Rusija, … ZDA so pa iz Pariškega sporazuma izstopile.
Evropski politiki se radi pohvalijo, da je EU s svojim zmanjševanjem izpustov toplogrednih plinov globalno vodilna sila pri boju proti podnebnim spremembam. Vendar je to podobno “vodilnemu položaju” petelinčka na gnoju, saj si večina sveta v tej smeri sploh ne prizadeva, oziroma o tem le govori.
In še to “razogljičenje” EU je dejansko s figo v žepu. EU namreč šteje le zmanjšanje svojih teritorialnih izpustov. Odšteva pa si izpuste industrij, ki se preselijo v okoljsko manj dogmatske države ali propadejo, in članice EU “visokoogljične” proizvode uvažajo. Na primer, Kitajska je največji svetovni proizvajalec in izvoznik jekla, ki ga pretežno prodaja za uporabo na Japonskem, v ZDA in tudi v EU. Komu bi torej morali šteti izpuste od proizvodnje jekla, ki nastanejo na Kitajskem? Bi Kitajci še proizvajali toliko jekla (in izpustov CO2), če ga ne bi prodajali tudi v EU? Če namesto teritorialnih izpustov CO2 pogledamo bolj realistične, take, ki temeljijo na porabi (Consumption-based accounting of CO2emissions – spodnja slika je iz navedenega vira), postane slika “nizkoogljične EU” povsem drugačna. In tudi najbolj skrajni zagovorniki razogljičenja se bodo strinjali, da bodo domnevno podnebno katastrofo povzročili globalni izpusti, in da je lokalno teritorialno znižanje le-teh brez haska.

Izpusti CO2 na osnovi potrošnje (Vir: https://www.pnas.org/content/107/12/5687)
A za miselni poskus predpostavimo, da človeški izpusti toplogrednih plinov zares vodijo v globalno katastrofo. In da se bo EU do leta 2030 zares v celoti razogljičila. Vendar Kitajska, Indija, Brazilija, Indonezija, ZDA,… tega ne bodo storile. Zaradi tega bo (po predpostavki) sledila podnebna katastrofa. Ki pa vsaj za EU ne bo samo podnebna.
EU namreč že danes uvaža večino energentov, surovin in hrane. Svojo zunanjetrgovinsko bilanco pa (skoraj) uravnoteži z izvozom industrijskih proizvodov. Popolno razogljičenje bo povzročilo najmanj bistveno krčitev industrijske proizvodnje v EU, če ne kar njen propad. In tako bi se EU, v predpostavljeni podnebni katastrofi, znašla nekonkurenčna in odvisna od uvoza iz okoljsko manj zavednih držav – uvoza, ki ga ne bo imela s čim plačati. Je to je prava barva svetle zelene perspektive?