Mediji ne nehajo s strašenjem o posledicah človeških izpustov toplogrednih plinov. Ob tem seveda poudarjajo, da so bile posledica drakonskih ukrepov, ki so nekaj tednov dobesedno ustavili planet, za podnebje pozitivne, a da tako zmanjšanje ni dovolj, da bi preprečili domnevno podnebno krizo.
Tuji in slovenski mediji so že poročali, da je epidemija Covid-19 (oz. predvsem radikalni ukrepi oblasti) bistveno zmanjšala človeške izpuste toplogrednih plinov (TGP), tudi CO2. In opozarjali, da bodo “pozitivne” posledice le kratkotrajne, če države, v ukrepe za okrevanje gospodarstva, ne bodo vključile strogih pogojev razogljičenja. Sama epidemija da ne more rešiti domnevne podnebne krize.
Najnovejše na to temo je ugotovitev izbranih znanstvenikov, da radikalni ukrepi ob pandemiji Covid-19 ne bodo rešili našega planeta pred ogrevanjem. To so zaključili podnebni znanstveniki iz 123 držav, ki sta jih zbrala Apple in Google, ter svoj sklep objavili v znanstveni reviji Nature Climate Change.
Kdor je spremljal verodostojne novice o meritvah, ki so relevantne za tezo o antropogenem ogrevanju, se tu najbrž vpraša “In za tak sklep je treba zbrati znanstvenike iz 123 držav?!?!?” Že marca 2020 so iz ameriškega Scrippts opozorili, da bi se morali človeški izpusti CO2 znižati za vsaj 10%, da bi se rezultat sploh poznal na t.i. Keelingovi krivulji, ki predstavlja meritve zračne vsebnosti CO2 v observatoriju Mauna Loa na Havajih in velja za zagovornike antropogenega ogrevanja/podnebnih sprememb kot referenčni podatek.
Ampak – kot je pravilno napovedal »zanikovalec« Roy Spencer – Keelingovi krivulji se zaradi Corone ni niti opazno kolcnilo: variacije so (kot v letu 2019) v okviru natančnosti metode (1), (2) , (3). In če se zaradi zmanjšanih človeških izpustov CO2 ni merljivo spremenila njegova zračna koncentracija, potem se tudi podnebje očitno ne more, četudi kot zagovorniki antropogenega ogrevanja/podnebnih sprememb predpostavljamo ključni vpliv človeških izpustov. Zakaj je bilo potem treba za tak sklep zbrati znanstvenike iz 123 držav?
Omenili smo že angleški izrek “Kar je omaka za gosko, je tudi omaka za gosaka!”. Tudi v tem primeru se odlično prilega. Če posledic najmanj 10% zmanjšanja človeških izpustov toplogrednih plinov (spodnja meja, ki so jo upoštevali znanstveniki iz 123 držav) sploh ne moremo izmeriti v zračni vsebnosti CO2, potem bi posledice popolnega razogljičenja (100% zmanjšanje človeških izpustov) morda lahko komaj izmerili, ampak učinki na podnebje bi bili zanemarljivo majhni. Ali, če nam zaradi naraščanja zračne vsebnosti CO2 res grozi podnebna katastrofa, potem je tudi popolno razogljičenje človeških dejavnosti ne more preprečiti.
Iz objavljnega sklepa 123 podnebnih znanstvenikov torej sledi, da če 10% znižanje človeških izpustov TGP nima nobenega merljivega učinka na podnebje, potem pač človeški izpusti niso pomemben dejavnik globalnega ogrevanja/podnebnih sprememb.
Strel v koleno?