(Rubrika: Zanimivi viri – predvsem za politike)
Vajeni smo že, da zagovorniki katastrofalnega antropogenega ogrevanja izbirajo svoja “opozorila” predvsem po čustvenem naboju, pa četudi nimajo zveze z ogrevanjem. Na primer, Al Gore je že leta 2005 širil “dokaz”, da se tali snežna kapa na Kilimandžaru. Nam izraz “Sneg na Kilimandžaru” ne pomeni kaj posebnega, a za Američane je to slavna zgodba njihovega nobelovca Ernesta Hemingwayja, ki je v šolah obvezno čtivo.
Na začetku zgodbe izvemo, da so v snegu na Kilimandžaru našli zmrznjeno truplo leoparda. Zakaj je plezal v te višine, kjer ni mogel ničesar ujeti?
Naprej beremo zgodbo pisca in lovca Harryja Streeta, ki je bil hudo ranjen v lovski nesreči in umira, ob tem se pa spominja dogodkov iz svojega življenja. Harryjeva usoda ostane na koncu zgodbe neznana: sicer še zasliši motor prihajajočega letala, a ne izvemo, ali ni šlo le za vročično halucinacijo.
Izvemo pa, zakaj je leopard splezal na Kilimandžaro: da bi tam umrl.
Mnoge ljudi bo Hemingwayjeva zgodba pretresla, jim segla v srce – in potem so bolj naklonjeni verjeti, da antropogeno globalno ogrevanje povzroča izginjanje snega na Kilimandjaru. Čeprav dejansko ne.
Ampak nekatere zgodbe o antropogene ogrevanju so tako čustveno nabite, da se jih splača ponovno oživeti, tudi, če so prej že padle pod objektivnimi dokazi. Kot pravljico o ogroženosti severnih medvedov zaradi antropogenega globalnega ogrevanja.
Tudi naši mediji so prinesli novico o pismu objavljenem v reviji Nature Climate Change . Bistveno sporočilo – severni medvedi bodo izumrli do leta 2100!.
Zgodba o ogroženih severnih medvedih ima že brado. Prvič se je pojavila leta 2005, po močno sumljivem znanstvenem članku Charlesa Monnettain in Jeffreyja S. Gleasona, ki je trdil, da se medvedi utapljajo, ker morajo zaradi pomanjkanja ledu vse dlje plavati. “Ozaveščevalna akcija” je propadla, ker populacija severnih medvedov še vedno narašča. Prav ohranitev severnih medvedov je namreč izjemno uspešna okoljska zgodba.
Zna biti, da so nekateri zagovorniki antropogenih podnebnih sprememb ocenili, da so neposlušne temperature, Corona in zaton Gretine popularnosti naredili toliko škode, da bi recikliranje zgodbe o ogroženih severnih medvedih zagotovilo prepotrebno novo dozo strahu. Ker so predvsem mali severni medvedi tako “luštkani”.
Mit o prijaznih severnih medvedih spodbujajo plišaste igrače, pa tudi občasni ponaredki: tako je npr. slavni David Attenborough ključne sekvence svojega “dokumetarca« o ogroženih severnih medvedih posnel v londonskem živalskem vrtu.
V resničnosti je polarni medved največji kopenski plenilec. Odrasel samec lahko tehta do 700 kg, meri v dolžino do 3,5 m (kar pomeni, da če stoji na zadnjih tacah v napadalnem položaju je lahko visok ca. 4 metre!). Hrano lahko zavoha na 30 km, po snegu in ledu lahko teče s hitrostjo 40 km/h (za primerjavo: svetovni rekord na 100 m – Usain Bolt, 9,58 sekund – to pomeni povprečno hitrost ca. 35,5 km/h). Lahko plava 500 km daleč – morska razdalja od Kopra do Mljeta. In ker nima naravnih sovražnikov, se ničesar ne boji. Udeleženci ekspedicij čez polarni led imajo vedno s seboj orožje. Če te beli medved zavoha, se ga ne da odgnati. Dilema je žival in človek in kdo bo koga. Divjina v takšnih trenutkih soočenja človeka in živali ne pozna sentimenta in lahkotnih kavarniških razpravljanj o pravicah živali.
In sedaj k recikliranemu mitu, da je polarni medved ogrožena vrsta.
Članek Molnár et al (2020) najprej temelji svoj zaključek na IPCCjevi napovedi, da se bo arktični led do leta 2100 zaradi antropogenega globalnega ogrevanja stalil. Kar bi se sicer moralo zgoditi že do leta 2015. In se še do danes ni, kot nobena od IPCCjevih katastrofičnih napovedih. Nadalje članek predpostavlja, da polarni medvedi dobijo večino svoje hrane z lovom na plavajočem ledu – kar tudi ni res: tega in mnoge druge mite o polarnih medvedih temeljito in pregledno razvrednoti Susan Crockford v svoji zadnji objavi.
A komer se ne da brati razdelane znanstvene razlage, tale premislek. Beli medvedi so se razvili iz rjavih pred ca. 150.000 leti, torej PRED predzadnjim medglacialnim obdobjem, ki je bilo bistveno toplejše od sedanjega – pa so še vedno z nami. Za njih torej nič novega.
Na koncu pa še prijazen nasvet našim zeleno nadbicioznim politikom, ki imajo morda vtis, da si z recikliranjem zgodbe o polarnih medvedkih nabirajo glasove volivcev. Zgodbe te vrste se res vedno koga pritegnejo. A jih lahko veliko izgubijo, ko se izkažejo za neresnične. Bolj ko bodo šle temperature po svojih poteh in ne po tirnicah modelov IPPC, večji bo osip volivcev.