Politični zemljevid EU se spreminja
Rezultat volitev v Evropski Parlament (EP) leta 2019 je primer “Pisanja na zidu”, saj lepo kaže, da se politična moč premika proti robovom in da sredinske stranke (kot pove Benny Peiser) “krvavijo levo in desno”. Na zadnjih volitvah v EP sta sredinski S&D in EPP (v primerjavi z volitvami 2014) skupaj izgubili 69 sedežev. Mnogi mediji so poudarjali uspeh Zelenih (+22 sedežev), a k podpori njihovi ideologiji je treba prišteti tudi Levico (GUE/NGL), ki je izgubila 4 sedeže. Dejansko je skrajna desnica (ECR in ID/EDF) pridobila relativno največ, 51 sedežev.
Svoj delež so na volitvah v EP 2019 povečali še liberalci (ALDE&R), ki so pridobili 44 sedežev. Politični zemljevidi jih tipično rišejo na levi strani, a to ni tako zanesljivo. Skupina ALDE&R v EP (ki ji pogosto rečemo kar “liberalci”) združuje predstavnike politično približno sorodnih strank iz mnogih članic EU, a vsaj za nemško FDP lahko s primerom pokažemo, da niso naklonjeni intervencijam z javnim denarjem. Po nemških volitvah 2017 je Angela Merkel (CDU) skušala najprej dogovoriti koalicijo z liberalci (FDP) in Zelenimi, a so pogajanja propadla, ker FDP ni pod nobenim pogojem pristala na povečanje državnih vlaganj v okoljevarstvene in socialne projekte (kar so zahtevali Zeleni), in je celo insistirala na zmanjšanju obstoječih. Vsaj nemški liberalci so najprej pragmatiki in ne bodo javno nasprotovali praznim okoljskih deklaracijam kot o podnebni krizi, ki nič ne stanejo; a ker je njihova volilna baza predvsem v podjetniških krogih, se njihova okoljska zavednost neha, kadar predlagani ukrepi zahtevajo javni denar, dražijo poslovanje in znižujejo življenski standard državljanov.
Vpliv skrajne, vse bolj rastoče desnice na politiko EU je dejansko večji, kot kaže njen uspeh na volitvah v EP. In vse take stranke, v večji ali manjši meri, izražajo evroskepticizem. Torej, bolj ali manj odločno, zagovarjajo izstop svojih držav iz EU. Če se nam zdijo majhne, da bi lahko kaj takega dosegle, se spomnimo, da je izstop VB iz EU (Brexit) sistematsko zagovarjala le zelo majhna stranka UKIP, ki na zadnjih volitvah ni niti več prišla v parlament.
Razumsko gledano odnos do EU in okoljske zakonodaje nimata nobene zveze (oziroma je vsaj ne bi smela imeti). A dejansko prav okoljska, delovna in druga socialna zakonodaja, ki nastajajo predvsem v od državljanov EU vse bolj odtujenem Bruslju, daje nasprotnikom EU učinkovit nagovor volilcev. V strankarskih demokracijah zakonodaja pač nastaja v preigravanju političnih in lobističnih interesov. In ko direktive, usklajene v “birokraciji EU”, pridejo v zakonodaje držav članic, so pogosto absurdne, nepotrebne, pretirane. Na primer, že površen pregled obsežnega spiska, po mnenju nekaterih tudi z nekaterimi samo domnevno nevarnimi odpadki, ki ga je Slovenija prevzela (in seveda pred tem sodelovala pri nastajanju predpisa) na osnovi direktive EU lepo kaže, da je večina postavk prej uspeh lobiranja skupin, ki pričakujejo od koncesije dobiček, kot dejanske okoljske nevarnosti navedenih snovi.
Vse večja politična razdrobljenost tako nacionalnih kot Evropskega parlamenta sili vladajoče elite v nenaravne koalicije. Novo predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen (ki je sicer članica nemške desno-sredinske CDU) je izvolila raznobarvna druščina predvsem EPP in S&D, in to le z 2% večine, s čemer sta desno- in levo-sredinska stranka volilcem potrdili, da med njima ni bistvene razlike. Tokrat se je še izšlo – ampak ali se bo naslednjič tudi? Volitve v EP 2019 so namreč po mnenju mnogih analitikov pokazale, da so tradicionalna politična zavezništva izgubila nadzor nad evropskim parlamentom; da bo novo razmerje moči spremenilo politično dinamiko EU in da vstopa EU v novo, doslej neznano dimenzijo.
Tudi dosedanja podnebna politika EU in članic se bo spremenila in, kljub pobožnim željam (pa tudi glasnemu kričanju) toplogrednih vernikov, ne gre več pričakovati, da bo Bruselj ali članice EU do podnebnih projektov še tako radodarne kot so bile do sedaj.
Za politične karieriste je to opozorilo, da podnebna ambicioznost ni več tako “in” kot je bila v preteklosti.