Ameriška agencija za merjenje javnega mnenja Gallup je Američane že leta 1947 in potem spet 2005 spraševala, kaj je po njihovem mnenju najpomembnejši izum vseh časov; obakrat je bila na prvem mestu elektrifikacija. Seveda, elektrika, ki je vedno dostopna v potrebnih količinah.
Vendar, če si bodo razvite države (in naša) resno prizadevale za razogljičenje, potem gre to obdobje vsem samoumevnega dostopa do električne energije h koncu. Redukcije bodo postale običajne. Električna energija se bo dražila, saj bo vse večji bo delež “obnovljivih virov”, ki niso konkurenčni virom, ki nam danes zagotavljajo večino električne energije, za današnjo stopnjo industrijske in domače rabe. Zato bo družba revnejša.
Na primer, če združimo podatke o številu zaposlenih v posameznih industrijah za proizvodnjo električne energije v ZDA in o deležih el. energije, ki jih ti sektorji prispevajo v celotno bilanco ZDA, dobimo zanimiv pogled na svetlo razogljičeno bodočnost elektrike:
- 187.117 delavcev v generaciji el. energije na osnovi fosilnih goriv (premog, plin, nafta) je proizvedlo 65% električne energije v ZDA; ali (zaokroženo) 14.436 MWh na delavca;
- 101.738 delavcev v generaciji el. energije z vetrnimi elektrarnami je proizvedlo 6%; ali (zaokoroženo) 2451 MWh na delavca;
- 373.807 delavcev v generaciji el. energije s fotovoltaičnimi celicami je proizvedlo 1%; ali (zaokoroženo) 111 MWh na delavca.
Zagovorniki razogljičenja te podatke takoj interpretirajo, da “sodobni brezogljični viri” zagotavljajo večjo zaposlenost. Ljudje s celo minimalnim razumevanjem ekonomije pa bodo opazili, da je produktivnost pri generaciji električne energije na osnovi fosilnih goriv ca. 6krat večja kot pri vetrnih elektrarnah, in 130krat večja kot pri sončnih celicah. Kar se ob enotni ceni električne energije seveda odrazi tudi v prihodkih in življenskemu standardu.
Ob tem so vetrne elektrarne in fotovoltaične celice nestalen in nepredvidljiv vir, ki destabilizirajo celotno omrežje. Najnovejši primer učinka velikega deleža “sodobnih brezogljičnih virov” električne energije je najbolj “zelena” ameriška zvezna država Kaliforija, kjer je moral guverner Newsom razglasiti stanje nacionalne krize in redukcije, retorično sicer zaradi požarov, a dejansko zaradi nezadostne proizvodnje “zelenih virov” in sploh najslabšega električnega omrežja v ZDA.
V tem blogu smo že objavili članke vrhunskih strokovnjakov za elektrotehniko, ki opozarjajo na problem nezanesljivosti, nezadostnosti in nizke produktivnosti “sodobnih brezogljičnih virov” (npr. povezava) in napotili na temu problemu relevantno strokovno literaturo. Ampak izgleda, da oblikovalci ambiciozne energetske politike v Sloveniji strokovnjakom ne verjamejo. Morda bo kaj pomagalo, če navedemo še mnenje koga, ki ni strokovnjak za elektriko.
David McDermott Hughes je profesor antropologije na univerzi Rutgers. V Boston Review je objavil članek “Da rešimo podnebje se moramo odpovedati zahtevi za vedno dostopno elektriko”. Profesor Hughes ugotavlja, da so se Američani navadili na stalno dostopnost električne energije, kot na kisik v zraku, ki je nujen za dihanje. A po njegovem stalna dostopnost električne energije dejansko ni nujna: povprečen Američan dejansko izkoristi vso elektriko v le 6 urah na leto (to je, polno moč svojih glavnih varovalk) in to lahko sodobni obnovljivi viri (po Hughesu) že danes zagotovijo. Samo navaditi bi se morali na drugačen način življenja – namesto stalne dostopnosti bi morali svojo uporabo elektrike spremeniti v režim “nič – maksimum”, torej, večino časa živeti povsem brez električne energije, vmes pa izkoristiti kratka razdobja za porabo na največji možni stopnji.
Profesor Hughes nam kot vzor privajanja na režim “nič – maksimum” predlaga Zimbabve in Portoriko. Kakorkoli je do tega prišlo, obe državi sta se znašli z močno premajhnimi zmogljivostmi za proizvodnjo električne energije in zato je večino časa večino uporabnikov odklopljenih; kadar pa elektrika le pride za nekaj ur, jo seveda skušajo izkoristiti kolikor je mogoče.
Zimbabve in Porto Riko sta tropski državi, kjer ogrevanje bivališč ni nikoli nujno – že zato rabijo precej manj elektrike kot mi. Pa tudi sicer ne rabimo tako oddaljenih vzorov. Starejši se bodo spomnili (mlajši jih pa lahko vprašajo), da smo v naši nekdanji domovini v letih 1983-84 imeli redne redukcije elektrike. Morda bi veljalo vprašati tiste, ki jih doživeli, ali jim je takratno znižanje izpustov CO2 res prineslo kaj sreče?