Z vraževerjem se srečujemo praktično od rojstva. Najprej v obliki daril, ki jih eden od dveh dobrih mož ob Novem letu ali Božiču prinese pod božično / novoletno (da ne bo ideoloških zamer) jelko. Otrok ne bi bil otrok, če ne bi verjel v to, da je dimnik namenjen prav skrivnostnemu prihodu obdarovalca.
Nekatere vraževerje ne zapusti nikoli. Ni jih tako malo ki so trdno prepričani, da je Zemlja plošča.
Dokler opisano vraževerje otrokom prinaša srečo in prepričanje nekaterih, da je Zemlja plošča nikogar nič ne stane, ni z vraževerjem nič narobe. Ta mikromedij je objavil vrsto tekstov, ki vsak s svojega zornega kota dokazujejo, da CO2, ki ga v ozračje izpusta človek, za podnebne spremembe res ni kaj posebnega kriv. Priporočam ponovno branje vsaj v tem blogu objavljenih slovenskih virov.
Neverjetno pa je, da je vraževerje ujeto v nekatere ukrepe, ki že na ravni osnovno šolskega razumevanja ne zdržijo presoje. O tem smo sicer že podrobno pisali. Zaradi tega tokrat samo za ilustracijo, iz navedenega vira, močno skrajšano povzemamo nekaj biserov modrosti s področja energetike, ki jih je prispeval prof. Mihalič:
- Biodizel – za zakonsko določen zahtevan delež biodizla tudi v gorivu na črpalki porabili večino evropskih njiv.
- Vera v vsemogočno rešitev z vetrnicami. Rabimo samo veliko zelo zmogljivih akumulatorjev. Ki sicer stanejo 10 krat več, kot same elektrarne in za katere sploh ni dovolj surovin.
- Lesna biomasa namesto TEŠ 6 in NEK? Seveda. Če posekamo vso biomaso gozdov, sadovnjakov in grmičevja kar jo je v Sloveniji, ni tega niti za polovico energije, ki jo skuri TEŠ6. Pri tem bi še polovico te energije potrošili samo za to, da bi drevje in goščavje potegnili na kup in ga pripravili za sežig.
- Iz klobuka pridejo namesto zajca bioplinarne! Pred leti so se veliki tovornjaki z ogromnimi kesoni podili za kombajni na prekmurskih poljih, ki so brizgali zmleto pol zeleno pšenico in koruzo na tovornjake. Vso to biomaso so vozili gniti v bioplinarne. Subvencionirana elektrarna, pobira subvencionirano koruzo, pridelano s subvencioniranimi traktorji in prodaja elektriko po subvencionirani ceni. Kljub vsem subvencijam je velika večina bioplinarn v Sloveniji že bankrotirala in končala na DUBT.
- Geotermalna voda. Da bi nadomestili TEŠ 6 bi morali črpati iz zemeljskih globin na 80 stopinj ogreto vodo in jo v binarnem ciklu pretvoriti v elektriko. Zoprna malenkost. Črpati bi bilo potrebno večjo količino vode, kot je pretok Mure in Drave skupaj (seveda bi vodonosnik v trenutku presahnil). Še druga malenkost. Rabili bi elektrarno, ki bi nuklearko v Krškem po velikosti presegala kakih 20 krat. Elektrarn na Muri ne bomo gradili, ker naj bi se znižala podtalnica (pozabimo da bi ob akumuliranju vode bi sicer prej pričakovali zvišanja nivoja). Na Savi prav tako ne zaradi ogroženosti ene vrste rib. Na Primorskem ne bomo gradili vetrnic, ker kazijo krajino (kar je seveda res, zmlele pa bi tudi preostale velike ujede in pobile večino netopirjev, ki polovijo največ kmetijstvu škodljivih žuželk).
Seveda bi bilo mogoče vsak biser modrosti razvijati dalje in stopnjevati pojem za lase privlečen ukrep. Zgodbo o biodizlu recimo s tem, da v motorni bencin pač dodajaš etanol (ali bolj po domače 90% šnops); biodizel pa je tako in tako navadno rastlinsko olje. Nobenega od teh v evropskih klimatskih pogojih ni mogoče pridelati dovolj (etanol je iz sladkornega trsa ali koruze, olje tipično iz oljne palme), zato EU to uvaža. Pri “bioetanolu” je dobro vedeti, če se že gremo eko puriste, da ga pridobivamo z alkoholnim vretjem, proces spremljajo izpusti CO2 in da destilacija rabi energijo. Zadosten pridelek npr. koruze tudi v toplejših deželah je mogoče doseči le z dodajanjem velike količine umetnih gnojil. Ta pa so ali neposredno iz naftnih derivatov, ali pa zahtevajo veliko energije. Veliki duhovi lepega novega časa mirno hodijo mimo zapisanega.
Pametnemu bodi dovolj, čas je, da se malo pozabavamo z vraževerjem, ki ga je med nami očitno več, kot si priznamo ali želimo vedeti.
Vsi mogoči ukrepi, žrtvovani na oltarju ogljične nevtralnosti, imajo svojo ceno. Vsaj 3,7 milijarde € (podatek iz leta 2016) svet dnevno stane vera v to, da emisije CO2, ki jih izpušča človek, odločilno pregrevajo podnebje. Dušebrižnikov za ogljično nevtralni planet cena ne zanima. Šteje samo ambicioznost. Pred industrijsko revolucijo je bilo, po njihovo, vse tako lepo in romantično, da bo to naš novi skupni cilj! V onostranstvo se je sicer odhajalo nekaj deset let prej, ampak to glasnikov novega časa kaj posebej ne zanima.
Zakaj vsi mirno kimajo?
Najprej si v spomin prikličimo pretekle objave v katerih smo opisali vrsto medijskih člankov o globalnem ogrevanju (1), (2), (3), (4), (5), (6) in (7), ki predvsem strašijo ljudi, znanstveno pa stojijo na šibkih nogah.
Večina znanstvenih člankov, ki predstavljajo osnovo za take alarmistične objave, temelji na IPCCjevem scenariju RCP 8.5. To je za razumevanje metode strašenja bistveno. Ne z vicami, strašiti je potrebno s peklom.
Kaj je ta famnozni RCP 8.5? Representative Concentration Pathway (RCP) 8.5 je med IPCCjevimi predpostavkami o bodočem razvoju toplogrednega učinka zaradi človeških izpustov CO2 že sicer skrajen. Temelji na predpostavki, da bodo človeški izpusti CO2 še naprej naraščali po eksponencialni stopnji s konca 20. stoletja – po IPCC je to scenarij “business as usual” in mu pripisuje verjetnost le 5%. Celo ob IPCCjevih predpostavkah o zračni rezidenci CO2, ki so daleč nad vsemi izmerjenimi bi morala zračna vsebnost CO2 preseči 1000 ppm (parts per milion, delov na milijon). To je preprosto nemogoče, saj bi človeštvu že davno prej zmanjkalo fosilnih goriv. Ampak, kot pravi Judith Curry “RCP 8.5 – iz tega se delajo nočne more”. Celo podnebni znanstveniki, ki podpirajo IPCC, menijo, da je uporaba RCP 8.5 neodgovorna in kontraproduktivna. Ampak, analize na osnovi tega dejansko nemogočega scenarija so odlična osnova za medijsko pozornost in strašenje ljudi.
Zakaj take “lahko bi” napovedi, ki se nikoli ne uresničijo, vendarle prepričajo večino v podporo tezi o antropogenem ogrevanju?
Ker ljudje ne razmišljamo vedno povsem logično: kadar nimamo časa ali podatkov za temeljito analizo problema, se pogosto zatečemo v nekakšne “privzete vrednosti”, ki niso nujno logično pravilne, so pa utrjene z evolucijo človeka: vsi smo namreč potomci ljudi, ki so se v življenju dovolj pogosto odločali koristno za preživetje in da so za seboj pustili potomce. Ena od teh “privzetih vrednosti” je tudi utrjeni reakcijski vzorec izogibanja tveganju/izgubi in propagandisti ga znajo dobro izkoristiti za prepričevanje.
Kako močan je ta vzorec? Poglejmo podrobneje. Ali bi bili pripravljeni staviti nekaj pomembnega – na primer, stanovanje ali hišo – proti enako vredni lastnini nekoga drugega na met novca? Večina ne. Kaj pa, če bi bile razmere stave 2:1 v našo korist? Najbrž še vedno ne. Kje potem – pri 5:1, 10:1, 100:1, 1000:1? Večina nikoli, dokler obstaja možnost, da nekaj pomembnega izgubijo. Potem pa je dovolj tudi le hipotetična grožnja z izgubo, ki v mnogih posameznikih vzbudi izogibanje določenemu dejanju. Če k temu dodamo še nagnjenost k t.i. “poceni zavarovanju“ (pripravljeni smo narediti nekaj, kar nas malo stane, če naj bi s tem preprečili tudi le hipotetično grožnjo izgube – na primer, ne gremo po poti, ki jo je prečkala črna mačka), potem postane očitno, kako lahko ti naši privzeti vzorci odločanja vodijo v vraževernost.
In to nam razloži, zakaj senzacionalistične medijske objave domnevnih strahot antropogenega ogrevanja/podnebnih sprememb utrjujejo vero v škodljive posledice človeških izpustov CO2, pa čeprav so znanstveno neutemeljene. Prepričanje v realnost antropogenih podnebnih sprememb – proti rezultatom meritev in znanstvenim dokazom – je torej oblika vraževernosti.
Zakaj z dokazi takega prepričanja ni mogoče spremeniti? Najprej zato, ker so za naravoslovni dokaz, meritev ali dokaz matematične napake, dovzetni le za tisti, ki imajo nekaj naravoslovne izobrazbe ali vsaj naravoslovno znanje postavljajo na prvo mesto; a takih je le ca. 15%. Drugič, ker ima zagovarjanje katastrofalnih antropogenih podnebnih sprememb status religije, torej tudi identifikacije “naši” proti “tujcem”: naslednja (in učinkovita) linija obrambe pravovernosti je t.i. “diskurz drugačenja” (angl. othering). Ni res, da vernik ni sposoben razumeti proti-argumenta – vernik ga sploh noče poslušati, saj bi ga že to lahko uvrstilo med “tujce”, “one druge”, “zanikovalce”.
Za morebitno rešitev iz te zagate (in nesmiselnega razmetavanja z omejenimi javnimi sredstvi) se obrnimo na nekoliko neobičajen vir. Splošno je poznan izrek, pripisan nacističnemu ministru za informiranje Josefu Goebbelsu: “Če izrečeš dovolj veliko laž in jo ponavljaš, ji bodo ljudje slej ali prej verjeli.” Nekoliko manj je znano nadaljevanje: “Laž je mogoče vzdrževati le toliko časa, dokler lahko Država zaščiti ljudi pred političnimi, ekonomskimi in/ali vojaškimi posledicami laži.” V objavah “Premislek o evropskem razogljičenju” (1), (2), (3) in(4) smo že napisali, zakaj je laž o katastrofalnih posledicah antropogenega globalnega ogrevanja oblastnim elitam vedno teže vzdrževati. Josef Goebbels je bil nor, a ni bil neumen.