Pisanje na zidu
V Stari zavezi je opisana zgodba o kaldejskem kralju Belšacárju (Daniel 5), ki je priredil veliko gostijo in hrano ter pijačo ponudil v posodah, ki jih je njegova vojska naropala v templju v Jeruzalemu. Takrat se je pojavila roka in na zid napisala znake, ki jih nobeden od Belšacárjevih modrecev ni znal razvozljati. Zato so privedli preroka Daniela, ki je razložil, kaj pisanje na zidu pomeni: “preštel je Bog tvoje kraljestvo in mu odredil konec; stehtan si bil na tehtnici in izkazalo se je, da si prelahek; tvoje kraljestvo bo razdeljeno in izročeno Medijcem in Perzijcem.” (Daniel 5, 26-28) Po tej biblični priliki uporabljamo izraz “pisanje na zidu“ kot očitno opozorilo, ki ga pa oblastniki težko razumejo.
Septembra 2013 je na državnih parlamentarnih volitvah v Avstraliji Laburistično stranko krepko premagala Liberalno-nacionalna koalicija, ki jo je vodil Tony Abbott. Abbott je že v predvolilnih govorih večkrat izrazil dvom v tezo o katastrofalnem antropogenem ogrevanju, in je kot ministrski predsednik bistveno priškrnil financiranje toplogrednemu lobiju. Septembra 2015 so Abbotta z notranjim udarom v stranki odstranili kot vodjo (in s tem tudi kot avstralskega ministrskega predsednika), z minimalno večino glasov ga je zamenjal okoljsko bolj “ozaveščeni” Malcolm Turbull. Na volitvah 2016 je koalicija izgubila 14 parlamentarnih sedežev in je bila leta 2018 prisiljena v manjšinjsko vladanje. Malcolma Turnbulla je po sporu o novih “ambicioznih” ukrepih proti podnebnim spremembam zamenjal Scott Morrison z bolj skeptičnim odnosom. Na volitvah 2019 je Liberalno-nacionalna koalicija spet dobila večino.
Na ameriških predsedniških volitvah novembra 2016 je presenetljivo zmagal republikanski kandidat Donald Trump, proti napovednim velike večine medijev. Trumpa so okoljevarstveni krogi takoj proglasili za zanikovalca (Vir 1, Vir 2, Vir 3), čeprav o vprašanju antropogenih podnebnih sprememb tudi v predvolilnih govorih ni bil pretirano odločen. Pač pa je obljubil, da bo ZDA izvzel iz Pariškega podnebnega sporazuma in je to tudi storil.
Rembrandt: Belšacárjeva gostija
Na zveznih parlamentarnih volitvah v Nemčiji je zanikovalska AfD (Alternative für Deutschland) postala tretja najmočnejša stranka v državnem parlamentu. Na volitvah v nemški zvezni državi Thuringia oktobra 2019 je dobila drugo največje število glasov; da bi izolirala Levico (ki je dobila največ glasov), je bila desno-sredinska CDU prisiljena skleniti koalicijo z AfD.
Na predsedniških volitvah 2018 v Braziliji je zmagal izrazito zanikovalski Jair Bolsonaro.
Na volitvah v nizozemski senat leta 2019 je največ glasov dobila povsem nova, a jasno zanikovalska stranka “Forum za demokracijo“.
In podobnih novic bi našli še precej.
V drugem desetletju 21. stoletja se je pričelo v strankarskih demokracijah zahodnega tipa dogajati nekaj, kar bi prej težko napovedali: zdi se, da papagajsko ponavljanje groženj antropogenega ogrevanja/podnebnih sprememb in obljube o obrambi volilcev pred to strahoto, niso več garancija za pridobivanje glasov. Ali je to že dolgoročen politični trend, je vprašanje, ki bi zahtevalo bolj poglobljeno analizo. A vsekakor je na neki simbolni ravni mogoče prepoznati duha bibličnega “pisanje na zidu”. Zato bi se politiki in državni uradniki morali vsaj vprašati: kdo želi biti zadnji, ki bo še zagovarjal ambiciozne ukrepe za “zniževanje ogljika”?
Kaldejski kralj Belšacár je bil umorjen še isto noč. (Daniel 5, 30). V 21 stoletju lahko to razumemo kot izgubo oblasti.