Fedor Černe, Borut Bohanec, Rafael Mihalič
V Evropski uniji smo živeli v svetu obilja, lahko bi rekli skoraj v raju na zemlji. No motil je le še neobvladani ogljikov dioksid, človeški greh seveda. Politiki so se še pravkar prerivali, kdo bo glasneje napovedal ukrepe, samo da bo te hude krize čim prej konec. Vrstile so se izjave v smislu ‘ukrepali bomo pa naj stane kolikor hoče’, evropski parlament je razglasil kar izredne podnebne razmere. In prišel je koronavirus. Samo z mikroskopom viden virus je zaustavil svet. Ljudje smo ostali zaprti za štirimi stenami. Promet praktično stoji. Od zelo daleč se zdi idilično. Ptice namesto letal na nebu, nič več hrupa ob njihovem vzletanju ali pristajanju. Ko pridemo bliže, vidimo katastrofo kamorkoli pogledamo.
V kaj smo prišli in kaj se nam ob nespremenjeni miselnosti obeta?
V stanje, v katerem živi ves svet ta hip, smo skočili dobesedno na glavo. In to iz močno pregrete retorike, ki je prerokovala katastrofo iz povsem drugega razloga, namreč zaradi omenjenih podnebnih sprememb. Ko so se politiki še veselo igrali izredne razmere zaradi podnebnih sprememb in se klanjali mladoletni Greti, so iz daljnega vzhoda prišle izredne razmere povsem druge vrste, pandemija virusa je udarila z vso močjo. Do obisti je razgalila razliko med pomembnim in nepomembnim.
Tisto kar je danes res na preizkušnji so bistvene predpostavke našega življenja: hrana, energija in zdravje.
Današnje stanje bi še nekaj mesecev nazaj večina vzela za prenapeto igranje z besedami. Ampak povedati je potrebno naravnost in pošteno pogledati nekoliko nazaj. Prevladoval je občutek, da se je na tem planetu začel živeti nek drug svet, neka nova utopija, ki je kot črna luknja posesala vase vse, kar ni govorilo jezika te utopije. Obljubljanje objektivno nemogočega je dobilo državljansko pravico. Še najboljša se nam zdi primerjava je z »Lemingovim sindromom« s katerim razumemo lastnost, da zlahka in brez razmišljanja sprejmemo to, kar nam dnevno na mizo prinašajo vplivneži – osebe iz sveta politike, znanosti, gospodarstva, civilne družbe. Podobno kot lahko lemingi sledijo vodji v prepad in gotovo smrt, tako se zdi, da smo vsaj v Evropski uniji brezpogojno sledili najbolj radikalnim napovedim skorajšnje podnebne katastrofe. Protagonisti tega črnega scenarija so zahtevali prav to, kar zdaj imamo: nebo brez letal, ceste brez avtomobilov, njive brez traktorjev, trgovine brez uvoženih živil ter ob tem elektrike le toliko kot jo priteče iz »obnovljivih virov« beri – sonca in vetra.
Pravkar smo, po zaslugi majhnega virusa, pričeli okušati izredne razmere po meri podnebnih alarmistov. In lahko je še huje, saj sploh ni nemogoče, da nam lahko ob dalje trajajočih razmerah zmanjka bistvenega za življenje: hrane in energije. Zdravstvo pa ne bo zmoglo več in bo doživelo kolaps. Preobremenjeni z domnevno podnebno krizo smo resnično krizo – pandemijo, čeprav je ta povsem predvidljiv dogodek, pričakali po celem svetu nekako na levi nogi. Zlahka smo nasedli tezi, da lahko človek z emisijami CO2 katastrofalno spremeni klimo in uniči civilizacijo, nismo pa verjeli znanstveno utemeljeni napovedi, da je možnost pandemije resna grožnja človeštvu.
Corona je priložnost, da razmislimo ali naš sedanji odnos do načina zagotavljanja hrane, energije in zdravja lahko zdrži, ob izpolnjevanju želja podnebnih alarmistov, na dolgi rok.
Hrana
Samooskrba s hrano je bila bogokletna beseda, baje ostanek iz komunističnih časov. Bilo nas je le za vzorec, ki smo govorili, da hrana lahko tudi izgine iz sicer vedno obilno založenih trgovin. Opozarjali smo, da ob krizi vsaka država najprej poskrbi zase. Bodimo iskreni, čeprav se v današnji luči morda sliši grozljivo, trenutno stanje bi lahko bilo še mnogo slabše. Realno je možen tudi scenarij, ko hrane sploh ne bo. Pa ne govorimo o trenutnih razmerah temveč o drugih podobno hudih vzrokih, ki nas z lahkoto pripeljejo do lakote. Decimo že en sam izbruh vulkana lahko ogrozi celotno prehrano človeštva. To denimo vemo, ker še ni dolgo, ko leto ni imelo poletja. Morda je v kmetijstvu zdaj čas, da čim prej premislimo, kaj so resnične prioritete prehrane prebivalstva ter kako preokreniti voz, ki prav v naši mladi državi že dolgo drvi le navzdol. Ko smo namreč pisali o tem, da je prav Slovenija prehransko najbolj ogrožen del Evrope, odziva ni bilo.
Ko govorimo o hrani se že dolgo čudimo, da nihče ne postavi povsem enostavnih vprašanj, za katere zadošča že trezen razmislek. Denimo: je bila ob vstopu v EU in kasneje politika dodeljevanja kmetijskih subvencij brez povezave s pridelkom ali njegovo lokalno prodajo res tisto, kar je Slovenija potrebovala? Smo kaj storili za večjo produktivnost pridelave ali prav obratno? Recimo: je bilo res potrebno stati v prvi vrsti tistih, ki so z vprašljivimi argumenti onemogočali vse sodobne oblike kmetovanja – pa naj gre za prepoved (pre)številnih fitofarmacevtskih sredstev, omejevanje ali sploh opuščanje NPK gnojenja, onemogočanje namakanja in osuševanja, zanemarjanje lastne semenarske proizvodnje. Da ne omenjamo najučinkovitejših tehnologij žlahtnjenja. Zasmehovali so tudi one, ki so s klici po prenehanju pozidave še preostalih kmetijskih površin poizkusili onemogočiti stampedo, ki nas je uvrstil na rep evropskih držav po orni zemlji na prebivalca.
Vsi našteti elementi imajo eno skupno značilnost. Navidezno zeleno noto. Subvencije so se čudežno podvojile, če si zemljišče razglasil za ekološkega, čeprav je bilo v resnici le gojišče koloradskih hroščev. Škropljenje s toksičnim bakrom je postalo ideal, škropljenje s temeljito preučenim sintetičnim fungicidom pa grozota. Izčrpavanje zemljišč desetletja dognojevanih s fosforjem je bilo sprejemljivo, saj tako hoče Narava. Prodaja zastarelih »domačih« sort je postalo dober trgovski trik, saj če zmoreš proizvesti le »Jugo« avtomobile, Jaguarjev pač ne boš hvalil. O paradi norosti proti vgrajevanju posameznih genov pa je škoda izgubljati besede. Ta zapis nastaja v trenutku, ko zjutraj pričakujemo hudo pozebo, tretjo v zadnjih štirih letih. Povemo še enkrat? En sam vgrajen gen bi cvetje obvaroval. Namakanje je bilo dovoljeno ovirati z neštetimi birokratskimi pravilniki, osuševati se pa tako ali tako ni smelo, saj so močvirna tla dragoceni habitati. Čigavi? Včasih je doktrina naravovarstva znala ločiti kje in kdaj varovati naravo pro natura ter kdaj pro hominem. Sedaj to ne velja več, človek je kot kaže iz iskanja ravnovesja izpadel. Če v področju Natura 2000 zasiplješ eno gramoznico je edino prav, da obvezno skoplješ tri nove, mar ne, saj si žabam uničil habitat! In če na tem varovanem s trnjem in »šavjem« poraščenem zemljišču ne smeš sezidati lakirnice, je po novi doktrini čisto v redu, da jo postaviš sredi ravninskega rodovitnega polja.
Še tole: ko politika ne zmore rešiti problema, kot se v EU že dolgo dogaja pri hrani, išče inovativne rešitve, denimo navidezno prepusti odločanje drugim. Žal še zdaleč ne brez posledic. Taka rešitev je bila denimo prepustitev povsem političnih vprašanj sodiščem namesto stroki. Na tak način smo v Evropi prepovedali učinkovite insekticide izpustili iz rok genomsko preurejanje (sodobno metodo žlahtnjenja), in v ZDA lažno obtožili najučinkovitejši herbicid rakotvornosti nato pa iz tega izpeljali drakonske kazni, ki uničujejo Evropsko podjetje.
Energija
V knjigi Puške, bacili in jeklo avtor Diamond Jared med drugim pojasnjuje zakaj so Španci odpluli v Ameriko in si podjarmili tamkajšnja ljudstva, ne pa recimo Indijanci v Evropo in si jo podjarmili. Če odmislimo zanimivo avtorjevo razlago, bi bilo mogoče vse vzroke v skrajnosti skrčiti na eno samo besedo, in sicer ENERGIJA. Kakorkoli, naravne danosti gor ali dol, dejstvo je, da je bila španska civilizacija glede razvoja znanosti, tehnologije naprednejša od inkovske. Učinkovitejša pridelava hrane in s tem več ljudi, ki so se lahko ukvarjali z izdelovanjem drugih dobrin ter z znanostjo in znanje izkoriščanja energentov, ki so omogočili obdelavo kovin sta le dva vidika, ki tako tezo potrjujeta. In kaj so imeli temu nasproti postaviti Inki? Lesene kije z vdelanimi kamni, kamnite sekire, telesa vojakov brez vsakršne zaščite, poznali niso niti kolesa. Ni čudno, da so samo strmeli v »železo oblečene« bogove na konjih.
Oskrba z energijo v najširšem smislu je torej temelj vsake civilizacije. Učinkovitejša je pri tem družba, večje je njeno blagostanje. Če je vse prebivalstvo zaposleno samo s tem, da oskrbi družbo z minimumom energije za preživetje, se nima kdo ukvarjati z učenjem, znanostjo, obrambo, skrbjo za soljudi. Da ne omenjamo umetnosti. Manj ljudi je sposobno oskrbeti družbo z energetskimi viri, potrebnimi za njeno funkcioniranje, več jih ostane »na razpolago« za druge družbene dejavnosti. In kakor kaže zgodovina, tudi za uspešno obrambo pred vsiljivci ali zavojevanje drugih.
Navedeno zveni tako preprosto, da se človek vpraša, ali ni nekoliko pod nivojem omenjati tako očitnih dejstev. Vendar! Če se moramo spraševati, zakaj v zadnjem času Evropa (in z njo tudi Slovenija) na vsak način želi zavrteti kolo razvoja oskrbe z energijo nazaj, potem je tudi gornja razlaga očitno potrebna. Kaj hočemo povedati? To, da želimo z znamenito »Energiewende« zamenjati učinkovito oskrbo z energijo, ki se je razvijala stoletja. Korak za korakom. Od katerih je vsak predstavljal civilizacijski skok. Katere temelje so postavljali največji umi človeštva. Vse to želimo zamenjati z nečim, kar to ni. Torej, kar v osnovi negira zapisane očitne trditve. Vse zato, da bi rešili zgolj hipotetični problem, da človek s svojimi emisijami CO2 ogroža podnebje. In tako uvajamo metode, ki ne bi bile učinkovite tudi, če bi klimatska kriza dejansko obstajala. Še včeraj se je zdelo, da ljudje, vsaj velika večina njih, tem idejam pritrjuje, politiki pa so menili, da bo prebivalstvo brez vsakega odpora pristajalo tudi na plačevanje vedno višjih računov za vse oblike energije. In to vsako leto bolj, vse do prej opisanega »idiličnega« stanja v kakršnem pravkar živimo.
Kako drugače označiti ideje razogljičenja za vsako ceno in zamenjavo fosilnih goriv in jedrske energije z rešitvami, ki nimajo z nič realnim življenjem? Ali morda kdo misli, da bo z nekaj sončnimi paneli lahko zamenjal vse energente? V energetski oskrbi sveta zajemajo opevani novi obnovljivi viri (sončne, vetrne elektrarne, ostali viri od sončnih zbiralnikov, izkoriščanja valov, bibavice…) manj kot 2 %. Pa smo vanje zmetali tisoče milijard evrov. Ampak to očitno tudi pripravljavcev slovenskega NEPN ni niti malo motilo. Obljube o razogljičenju po dolgem in počez. Logika birokratov in politike, ki si niti ne zasluži poimenovanja logika je nekako naslednja: »Zapišimo ambiciozne zaveze in bomo že kako, si bo že kdo kaj izmislil.« Že sedaj so okoljske dajatve v državi dosegle 3,8% BDP (več kot za visoko šolstvo in znanost, obrambo ter javni red in varnost skupaj). Kaj šele bo ko se bo začelo izvajati zapisano v razvojnih dokumentih?!
Pa poglejmo kako so se udejanile dosedanje »zelene« pobude v energetiki.
Kdo se ne spomni čudovite rumene Evrope in Slovenije pred kakim desetletjem? Biodiesel je tekel v potokih. Na žalost zelo pozno so ugotovili, da bi za zakonsko določen zahtevan delež biodiesla tudi v gorivu na črpalki porabili večino evropskih njiv. In kaj so zeleno obarvani nosilci politike naredil? Problem so izvozili v tropske kraje, kjer kot za stavo sekajo tropski gozd in sadijo monokulturo – oljne palme, ki oskrbijo naše gorivo z biodizlom. Vse zapisano pod zaščitno znamko EKO in BIO in kar je še teh lepo zvenečih komercialnih oznak.
Kdo pravi, da se z vetrnicami in sončnicami ne da? Rabimo samo akumulatorje. Ki sicer stanejo 10 krat več, kot same elektrarne in za katere sploh ni dovolj surovin. Ampak to so nepomembne malenkosti, ki duha politike ne motijo. Obstajajo tudi ideje, da bi energijo shranjevali s pomočjo gravitacijskih shranjevalnikov energije. Vse je lepo in prav, malenkostni problem predstavlja le kup betona, ki bi ga morali na ta način zložiti na kup oz. razložiti. Za pridobitev električne energije, ki jo proizvede TEŠ 6 v eni uri iz takega zbiralnika, bi morali razložiti dve Keopsovi piramidi (!!!). Ni kaj, malenkost. Sploh če to želimo storiti v eni uri, da dobimo isto moč, kot jo ima TEŠ 6.
Pogosto slišimo čemu ne izkoristimo naše lesne biomase namesto zloglasnega TEŠ 6 in NEK? Vam je že kdo povedal, da če posekamo vso biomaso gozdov in sadovnjakov kar je zraste, ni tega niti za polovico energije, ki jo skuri TEŠ 6. Ob tem mirno pozabimo na dejstvo, da bi polovico te energije potrošili za to, da bi drevje potegnili na kup in ga pripravili za sežig.
Če ne to, pa bioplinarne! Nič lažjega! Od tod veliki tovornjaki z ogromnimi kesoni, ki so se pred leti podili za kombajni na prekmurskih poljih, ki so brizgali zmleto pol zeleno pšenico in koruzo na tovornjake. Ti pa so vso to biomaso vozili gniti v bioplinarne. Subvencionirana elektrarna, pobira subvencionirano pšenico, pridelano s subvencioniranimi traktorji in prodaja elektriko po subvencionirani ceni. Vam je kdo povedal, koliko v resnici taka elektrika stane? Bomo s tem nadaljevali tudi ko bomo lačni?
Ča ne to, pa bi lahko izkoriščali geotermalno vodo. Ja, res je. Zato, da bi nadomestili TEŠ 6 bi morali črpati iz zemeljskih globin na 80 stopinj ogreto vodo in jo v binarnem ciklu pretvoriti v elektriko. In, voila (!), opravljeno. In vendar: ste vedeli, da bi bilo treba črpati količino večjo, kot je pretok Mure in Drave skupaj (seveda bi vodonosnik v trenutku presahnil), in da bi rabili elektrarno, ki bi nuklearko v Krškem po velikosti presegala kakih 20 krat.
V obtoku so tudi posebej atraktivne rešitve kot je recimo »žetje« elektrike. Na primer s sobnimi kolesi ali pa recimo z »energetskim pločnikom«, ki proizvaja energijo, ko ljudje hodijo po njem. Se sliši lepo, ne? In vendar: na sobnem kolesu bi morali vztrajati celo leto in to vsak dan po eno uro, da bi napolnili električni avtomobil toliko, da bi se peljali 100 km. Ali da bi morali po omenjenem pločniku skakati vsako sekundo po en korak eno leto po 24 ur na dan, da bi pridelali toliko energije, kot je vsebuje 1 kg nafte.
In še krona vsega – »Net metering«. Beseda se je pri nas že kar lepo udomačila, poznajo jo tisti, ki na strehe množično montirajo solarne panele. Koncept je preprost. Odločite se postati mali proizvajalec elektrike. Bilanco porabe in potrošnje elektrike imate izravnano in za elektriko ne plačate nič. Z drugimi besedami, če jo oddajate takrat, ko je nihče ne rabi (recimo sredi poletja) in jemljete takrat, ko je sistem na meji zmogljivosti (recimo sredi zime), ne plačate nič. No ja. Ta strošek bomo na svojih računih videli drugi, ki ne prispevamo k »ogljični nevtralnosti« udejanjeni z metodo »net-meteringa«, pa saj tega nihče ne bo opazil.
To, da bi si sami pridelali nekaj nafte ali plina in nam je ne bi bilo treba uvažati, nam seveda ne pade na pamet. Tako imenovanemu frackingu (hidravljičnemu lomljenju) smo se na pobudo aktivistov in ob pasivni politiki, odrekli, zelo verjetno pa nas bo sodišče spomnilo, da bo treba izgubo podjetju, ki smo mu obljubili, da to dejavnost lahko izvaja, kasneje pa mu to pod pritiskom »javnosti« prepovedali, poravnati.
Elektrarn na Muri ne bomo gradili, ker naj bi se znižala podtalnica (pozabimo da bi ob akumuliranju vode bi sicer prej pričakovali zvišanja nivoja). Na Savi prav tako ne, ker nevladniki opozarjajo na ogroženost ene vrste rib. Na Primorskem ne bomo gradili vetrnic, ker kazijo krajino (kar je seveda res, zmlele pa bi tudi preostale velike ujede).
In Slovenci vsemu temu veselo sledimo in plačujemo v skrbi za mater Zemljo in razogljičenje Slovenije. Zakaj že? Med tem Kitajska vsak teden odpre elektrarne na premog za dve TEŠ 6? In tako je že kar nekaj let in bo še najmanj 5 let, kakor je skladno s pariškim dogovorom sklenil centralni komite.
Predstavljajte si leta življenja v smislu sedanje karantene in pomislite kaj bi se zgodilo, če bi se iz tega ali onega razloga zlomil energetski sistem. Ob zgoraj naštetih načrtih se prav gotovo tudi bo, če ne danes pa jutri. Zgoraj napisano na namenoma zajedljiv način vas želi opomniti, da nepredstavljivo lahko zelo hitro postane resničnost. Želeli smo biti razumljivi, ne popularni.
Zdravje
Kako pomembna vrednota je zdravje vidimo vsak dan. V imenu zdravja se je ustavilo življenje. In eno največjih groženj zdravju, kar pandemija virusa Corona vsekakor je, smo pričakali s kritično omejenimi zalogami tako osnovnih stvari kot so razkužila, maske, respiratorji. Zaradi izjemnih in iznajdljivih ljudi po celem svetu se skuša minimizirati ta problem. Pridemo do samega bistva problema odločanja. Kaj je bolj in kaj je manj pomembno. Investirati v robusten zdravstveni sistem ali v dvomljive koncepte o katerih smo pisali prej. Politiki so vse do resnične krize imeli seveda problem. Če niso sledili najglasnejšim, recimo petkovim demonstracijam mladine in Grete ter za njimi skritim poklicnim okoljevarstvenikom, so jim volilne projekcije slabo kazale. Sedaj so čez noč padli v drugo stanje, rešiti morajo resnično in ne domnevno krizo. Med pisci teh vrstic ni zdravnika, ampak na realno nevarnost pandemije zloveščega virusa se je opozarjalo že dolgo, le da je to ostalo zabeleženo v znanstvenih krogih, ukrepal ni pa nihče. Pač ni prinašalo političnih točk.
Namesto zaključka
Smo na razpotju. Ali vstopiti neznani svet Utopije brez odgovora na temeljno vprašanje kako in po kakšni ceni, ali pa bi šli raje po poti trajnega napredka utemeljenega na znanstvenih dognanjih? Lahko se pretvarjamo, da prehranska ali energetska kriza nista mogoči ter da obvladujemo vse ključne družbene sisteme. Vendar ni nemogoče, da smo bližje črnemu scenariju kot se nam zdi. Scenarij dogodkov, ki bi nas vodil v lakoto ali v energetsko črno jamo, ni nemogoč. Že zdaj zdravstveni sistem dela v danih pogojih čudeže, vendar koliko časa je to še mogoče pričakovati? Ljudje niso stroji.
Katero pot torej izbrati? Bomo kot lemingi sledili prerokom kataklizme in utopičnega raja, ki obstaja le v prebujni domišljiji? Ali pa bomo krenili naprej z vsemi možnostmi, ki jih ponujata razvoj znanosti in tehnologije.
Premislimo kako stojijo stvari v resnici. Zelene teme so se prav ob pričetku pandemije zdele nepremagljive. Zgoraj zapisane pomisleke so mediji in politika mirno ignorirali. Večina levih in celo desnih strank je preprosto, po liniji najmanjšega odpora, prevzemalo znanstveno sporne podmene in razvojno katastrofalne rešitve. Zdi se, kot da politika ne zmore jasnega konceptualnega odziva in ponuditi koncept novega ravnotežja. Ne enostransko lepe slikice predvsem za premožne. Svet je potrebno spreminjati, potrebno je uravnovesiti možnosti in pričakovanja ljudi. Ne pa hraniti utopije.
Svet je ušel iz tečajev.
Prav Corona je lahko priložnost in izhodišče za resen razmislek. Ga še zmoremo?