Češnja na torti: odrast
Kogar so razburili pretekli primeri zelenih bodočnosti, naj se pomiri: veganstvo, osebni avtomobili le za elito, brezzobe vojaške sile in še marsikaj v zahtevah poklicnih okoljevarstvenikov (ter prepogosto v obljubah politikov) so samo posledice. Ker človešto lahko doseže svetlo brezogljično bodočnost le z odrastjo. Tako so naši zagovorniki krize zaradi antropogenih podnebnih sprememb prevedli angleški izraz degrowth, za kar se po internetu najde množica “znanstvenih“ analiz. Če to še vedno zveni nerazumljivo, novo in morda nekaj, kar najbrž ne more biti škodljivo, povejmo, da ekonomisti ta proces že dolgo poznajo – samo, da mu rečejo depresija. Ker točno to je odrast: zmanjševanje BDP, kar pomeni upad števila razpoložljivih uslug in proizvodov, pridelave ter predelave; manjše plače, manj dostopnih dobrin. V svetlo brezogljično bodočnost pridemo le tako, da se sprijaznimo s srečo brez danes dostopnih dobrin. Kdo vse nam je že to obljubljal?
Poreče kdo, da pretiravam. Naj pogleda nekaj člankov pod naslednjimi naslovi: “Resistance an challenges to Green Deals should not be uderestimated“, “Focus on GDP and economic growth is unhelpful for the climate, European group says“, “Degrowth is the key to tackling climate change – but it won’t be easy“, “Growth, degrowth and climate change: A scenario analysis“, “Climate Change Modeling of “Degrowth” Scenarios – Reduction in GDP, Energy and Material Use“, “Odrast (Focus)“, “Odrast – ekosistemski odgovor na okoljsko-podnebno krizo“. In še veliko jih je najti.
Scene iz filma “Monty Python and the Holy Grail“ (vir, vir, vir, vir)
In kako dolgo naj bi taka depresija trajala, da bomo prišli v svetlo brezogljično bodočnost? Tu so zeleni “zeleni strokovnjaki” bolj nejasni. Zanesljivo bi se morali takoj odpovedati vsem oblikam energije na osnovi fosilnih goriv (kar pomeni ca. 90% današnje). Ekstenzivni, “ne-sonaravni” pridelavi hrane in drugih poljščin (upad pridelave hrane za 66 – 80%). Osebnemu prevozu ali bolje prevozu sploh – za potovanje bi morali imeti “moralni razlog”. Itd. Kar nas pripelje približno v srednjeveško družbo, s podobno pričakovano življensko dobo 25 – 30 let – a o tem zagovorniki odrasti raje ne govorijo, čeprav je očitna logična posledica. In seveda, svetla brezogljična bodočnost je mogoča le, če bo človeštva približno toliko kot v Srednjem veku – okoli 600 milijonov, ali ca. 8% današnje populacije.
Bralcem tega bloga je seveda jasno, da so posledice človeških izpustov toplogrednih plinov komaj merljive, kaj šele, da bi lahko povzročali kaj nevarnega. A skušajmo biti znanstveno objektivni in za trenutek privzemimo, da so katastrofične napovedi zagovornikov teze o antropogenem ogrevanju/podnebnih spremembah vendarle možne. Ali kar zanesljive (saj poznamo tisto, da je “znanost vse dorekla”). Da bi jih preprečili, bi moralo ca. 90% človeštva umreti, preostali pa živeti v slogu Srednjega veka.
Kako je za načrovanje take družbe bodočnosti mogoče pridobiti večinsko soglasje, mi še vedno ostaja skrivnost.