Osebni e-avtomobili le za elito
Elektrifikacija prometa z osebnimi vozili je pomemben del vseh političnih strategij za zniževanje človeških izpustov toplogrednih plinov. In to kljub temu, da vrsta strokovnih člankov nesporno izračuna, da povzročijo akumulatorski avtomobili dejansko več izpustov CO2 kot, npr. dizelski. A to je le ena plat izračuna, ki ga ambiciozni načrtovalci razogljičenja zanemarijo.
Na svetu je danes ca. 1,34 milijarde osebnih avtomobilov, na leto izdelajo približno 100 mio. novih (7,29%), a ker vozila tudi zastarevajo (in končajo na smetiščih – povprečna življenska doba je 11,4 leta), to pomeni neto rast flote osebnih avtomobilov ca. 3% na leto.
Bi vse to lahko zamenjali z električnimi vozili, ki energijo črpajo iz akumulatorjev na osnovi litija?
Litij sicer na Zemlji ni redek, saj je 25. najbolj pogosti element (vsebnost 0,002%). Žal se večinoma najde le v zelo šibkih koncentracijah, in največ ga je raztopljenega v morski vodi. Letna proizvodnja je leta 2019 dosegla 77.000 ton, več kot polovico so ga nakopali v Avstraliji. Največje zaloge so v Čilu.
Litij porabimo za marsikaj. Litijev karbonat uporabljamo kot zdravilo; litijev oksid v posebnih steklih in keramiki; litijeve zlitine z aluminijem ali magnezijem so močne, a lahke kovine za letala in zaščitne oklepe; masti z dodatkom litija so najboljša industrijska mazila; litijev klorid je ena najbolj higroskopičnih snovi in se uporablja v industrijskem razvlaževanju. A največ litija se danes porabi za akumulatorje: za mobilne telefone, prenosne računalnike, digitalne kamere, vsakovrstno brezvrvično orodje, … in po zaslugi radodarnih državnih subvencij tudi vse več za akumulatorje električnih avtomobilov.
Za 1 kWh zmogljivosti avtomobilskega akumulatorja potrebujemo na spodnji meji 0,16 kg litija. Če bi torej ves litij, nakopan v letu 2019, uporabili le za akumulatorje električnih avtomobilov (ob predpostavki, da je zmogljivost povprečnega 45 kWh), bi ga bilo dovolj za dobrih 10 milijonov. Življenska doba litijevega akumulatorja je (odvisno od kakovosti) 300 – 500 ciklov polnenja/praznenja, kar pri električnih avtomobilih pomeni 3-5 let. Formalno lahko litijeve akumulatorje sicer recikliramo, a v praksi to pomeni predvsem kemično nevtralizacijo in uporabo drobirja kot gradbeni material. Izločevanje redkih snovi je namreč tako drago, da je pri današnjih cenah litij, recikliran iz akumulatorjev, ca. 4-5krat dražji od tistega, pridobljenega z rudarjenjem.
Če bi opustili vse druge uporabe litija, bi s proizvodnjo leta 2019 svetovno floto osebnih avtomobilov (ki ne bi smela več naraščati) lahko zamenjali z električnimi v ca. 21 – 23 letih (ker bi morali 1/5 do 1/3 akumulatorjev proizvesti samo za zamenjavo izrabljenih). Seveda se niti ne sprašujemo, kako bi si ljudje lahko kupili te mnogo dražje avtomobile, ob tem, ko bi propadale “visokoogljične industrije” ter bi mnogi izgubili zaposlitev. In kje so še avtobusi, tovornjaki, delovni stroji, … Skratka, misija nemogoče.
Avstralski spletni portal The Conversation, ki je sicer znan po izredni okoljevarstveni zavzetosti, predlaga solomonsko rešitev: v svetli, zeleni, brezogljični in srečni bodočnosti pač ne bo več osebnih avtomobilov! (Skeptik bo pripomnil, da seveda bodo, ampak hudo dragi in le za zeleno elito.) Litijeve akumulatorje bomo uporabili samo za elektrifikacijo javnega prometa in nujnega obsega tovornjakov za prevoz tovora, za kar je litija dovolj (če bi to preračunali, bi ugotovili, da seveda ne). Ljudje (velika večina) se bodo pač vozili z električnimi avtobusi, vlaki, hodili peš ali se peljali s kolesi (brez pomoči elektromotorja!). No, lahko bi se vozili tudi z večuporabniškimi avtomatskimi “taksiji” (in upali, da potnik pred nami ni imel kake nalezljive bolezni ali uši). In tako je električna pot v brezogljično bodočnost brez ovir, o pomanjkanju litija kvasajo samo zanikovalci. Pač iz hudobe ali dolgočasja.
Seveda je tudi mogoče, da bomo odkrili bolj učinkovite akumulatorje, ki bodo zdržali vsaj toliko ciklov kot litijevi in litija v njih ne bo, ampak kak drug, na Zemlji bolj dostopen element. Mogoče je tudi, da pride Nadangel Gabriel iz nebes in iz zraka posrka po mnenju okoljevarstvenikov odvečni CO2. Oceno, katera rešitev je bolj verjetna, prepuščam bralcu.