Brezogljična bodočnost bo veganska in lačna
Ameriški antropolog in zgodovinar Jared Diamond je s svojo knjigo “Puške, bacili in jeklo” na splošno razumljiv način podaja odgovor na vprašanje, zakaj so Evropejci “odkrili” in zavojevali Ameriko, ne pa Indijanci Evropo.
Poglavitni razlog je v hrani kot energetskemu viru za ljudi. Prebivalci Evrope (in Azije) so razvili bistveno bolj produktivno kmetijstvo kot Indijanci. Ne zato, ker bi bili bolj pametni ali podjetni, ampak, ker so imeli boljše naravne danosti. Samo v Evraziji najdemo “divje” prednike danes poglavitnih prehrambenih rastlin kot so pšenica, riž, proso, ječmen, ajda, soja…; v Ameriki najdemo le teosinte, divjega prednika današnje koruze, ki pa ima med desetimi danes najbolj pridelovanimi viri prehrambenega zrnja najmanjši delež beljakovin. Samo v Evraziji živijo divji predniki naših najpomembnejših domačih živali, od katerih dobivamo hrano, nekatere pa tudi izkoriščamo kot vir energije: govedo, prašič, ovca, koza, kokoš, konj, …; ameriški Indijanci so lahko udomačili le lamo (ki preživi samo v visokogorju) in morskega prašička.
Udomačitev živali kot je govedo in konj je Evropejcem najprej omogočila še bolj produktivno pridelavo hrane, saj npr. zagotavlja obdelava poljedelskih površin z ralom ali plugom večji pridelek, kot če jih le ročno prekopljemo. Večja produktivnost pridelave hrane je pomenila, da se je v družbi več ljudi lahko ukvarjalo z razvojem novih materialov (kot je jeklo), orožja, plovil, navigacije, … kar je v končni fazi povzročilo, da so v Ameriko konec 16. stoletja pripluli Evropejci, ne pa v Evropo Indijanci, ki so zaradi temeljnih naravnih danosti ostali več ali manj na tehnološkem nivoju lovsko-nabiralskih družb.
Za našo vrsto Homo sapiens so živalske beljakovine energetsko najbolj koncentrirana oblika hrane, saj ima sodobni človek relativno bistveno krajše debelo črevo kot njegovi daljnji prednik H. habilis ali drugi sesalci, ki lahko dovolj hranil pridobijo le iz rastlinske prehrane. In meso, mleko, jajca ter drugi živalski proizvodi so prva tarča dušebrižnikov, ki bi želeli Zemljo rešiti pred nevarnim antropogenim ogrevanjem.
Naj mi bralec oprosti uporabo vulgarnega izraza, ampak krave prdijo metan, kot vsi prežvekovalci. Zato naj bi govedoreja s svojimi izpusti metana že grozila, da ciljev v preprečevanju antropogenega ogrevanja sploh ne bo mogoče več doseči (beri: črtajmo goveje meso, mleko in mlečne izdelke). Odpadki iz svinjereje zakrivijo nezanemarljive toplogredne izpuste ogljikovega dioksida (CO2), metana (CH4) in dušikovega oksidula (N2O, “smejalni plin”) (beri: črtajmo svinjino). In podobno naj bi bila po mnenju zagovornikov antropogenega ogrevanja kriva tudi perutnina (beri: črtajmo piščance, race, gosi, …). Analogne argumente bomo našli za ovčjerejo, koze, zajce, itd. Če torej želimo preprečiti, da bo Zemlja zgorela, se moramo najprej odpovedati vsem oblikam mesa.
Da ne bo nesporazuma: nisem ideološki nasprotnik veganstva. Celo nekateri moji prijatelji so vegani. In vem, da lahko pravilno uravnotežena veganska prehrana povsem nadomesti uživanje mesa. Ampak ni poceni in vsaj meni se zdi nekoliko neokusno zagovarjati dražjo hranu v svetu, v katerem še vedno vsako leto umre ca. 9 milijonov ljudi zaradi lakote in povezanih bolezni. In končno, za tistega, ki ima dovolj za prehrano (velik napredek človeške civilizacije je, da je to danes preko 99% prebivalstva Zemlje) je hrana tudi stvar okusa, osebne odločitve. Velikokrat je bilo povedano, da je omejevanje osebne izbire značilnost tiranstva – za okoljevarstvene omejitve pa naj to ne bi veljalo?
A to je šele začetek boja za svetlo, brezogljično prihodnost. Celotno kmetijstvo in nasploh človeška uporaba zemlje je pomemben vir toplogrednih plinov. Poleg tega pridelava v monokulturah ogroža biološko raznolikost. Umetna gnojila in zaščitna sredstva, ki jih tako kmetijstvo porebuje, so pretežno narejena na osnovi fosilnih virov! Edina rešitev je torej trajnostno, sonaravno kmetijstvo, ki se bo odpovedalo dodatnemu gnojenju iz fosilnih goriv ter drugih omejenih naravnih virov, kot vedno škodljivim fitofarmacevtskim sredstvom.
Norman Bourlaug (1914-2009) je bil ameriški agronom, ki je leta 1970 prejel Nobelovo nagrado za mir, ker je kot “oče zelene revolucije” rešil milijardo človeških življenj. Jasno je povedal, da bi lahko brez umetnih gnojil ter zaščitnih sredstev pridelali le petino do največ tretjino hrane, kot jo danes. Zapisali smo že, da v današnjem svetu še vedno vsako leto umre ca. 9 milijonov ljudi zaradi lakote in povezanih bolezni. SAMO 0,000115% svetovne populacije! Če bi pa količino razpoložljive hrane zmanjšali za najmanj dve tretjini, bi bilo bodisi 5,2 mrd. ljudi (67% prebivalstva) povsem brez hrane, ali pa bi nas morala neka zelena diktatura vse držati v stanju podhranjenosti, s prehrano v obsegu največ tretjino danes povprečne. Veganske, seveda.