V ameriški kulturi izraz “slon sredi sobe” pomeni temo, ki se ji razpravljalci strogo izogibajo, kljub njeni pomembnosti. Glede na slog političnih razprav in medijskega poročanja o slonih, ki jih bomo v nadaljevanju obravnavali, bi lahko dodali še indijsko priliko o treh slepcih in slonu.
Trije slepi ljudje, ki niso še nikoli srečali slona, se odločijo, da ga bodo identificirali z otipom. Prvi prime za rilec in ugotovi, da je to debela kača. Drugi otipa uhelj in sklene, da gre za neke vrste pahljačo. Tretji se dotakne noge in zaključi, da je pred njimi drevo.
Evropska Unija se trenutno “ukvarja” z vsaj tremi takimi sloni. Po ameriškem pregovoru in indijski priliki.

Prvi slon: smrtnost med okuženim s Covid-19
Po podatkih zbirnega pregleda na Univerzi “Johns Hopkins“ (številke z dne 13.6.2020 ob 8:30) je smrtnost med okuženimi v EU največja na svetu: povprečje EU je 11,42% (svet 5,57%), na samem vrhu te lestvice je 11 članic EU, sledi jim Švica (6,24%).
Seveda je mogoče marsikaj v teh razlikah pojasniti z objektivnimi dejstvi. Na primer, prebivalstvo EU je v povprečju precej staro (pričakovana življenska doba 80,9 let) – in Covid-19 najbolj prizadane starejše. A Japonska (84,1), Švica (83,6 let), Norveška (82,51) imajo starejše prebivalstvo, pa nižjo smrtnost med okuženimi (5,36%, 6,24%, 2,81%). Nadalje, EU je relativno gosto naseljena (117 prebivalcev na km2), kar seveda pospeši širjenje bolezni. A Japonska ima gostoto naseljenosti 336/km2, Indija 464/km2, Južna Koreja 503/km2, a vse imajo nižjo smrtnost med okuženimi s Covid-19 (5,36%, 2,88%, 2,30%).
Epidemije Covid-19 še ni konec in število okuženih ter umrlih po vsem svetu bo samo še rastlo; a »primat« EU je očiten že dalj časa in ne zdi se posebno verjetno, da bi izpuhtel. Nadalje, poročanje o žrtvah zaradi Covid-19 je po državah močno različno: po nekaterih virih države tudi pretiravajo, druge so deležne obtožb (predvsem tistih z višjo smrtnostjo), da resnične podatke skrivajo. Nedvomno je tudi res, da v nekaterih manj razvitih državah Afrike, Azije in Južne Amerike zdravstveni sistem mnogih žrtev Covid-19 sploh ne registrira. A kakorkoli, od česarkoli so že umrle, žrtve so pokopane in ne zdi se prav verjetno, da bi lahko kdajkoli prišli do bolj objektivnih številk. Zato lahko razmišljamo le na osnovi tistih, ki jih imamo.
In danes dostopni podatki o Covid-19 navajajo najmanj na špekulacijo, če ne kar na očitnega slona v dvoranah evropskega odločanja: ali je mogoče, da ima EU najslabšo skrb za obolele s Covid-19? Da ima (s častnimi izjemami npr. Nemčije, Avstrije, …) nezadosten zdravstveni sistem, ki se ni sposoben odzivati na epidemije vsaj tako dobro kot tisti v mnogo revnejših državah?
Drugi slon: velik upad BDP zaradi najverjetneje nepotrebnih izrednih ukrepov
Kot je danes že očitno, bo svet zaradi izrednih ukrepov ob epidemiji Covid-19 utrpel velik upad BDP: globalno za ca. 3%, razvite države v povprečju malo čez 6%, EU skoraj 8%. Precej več kot med globalno finančno krizo leta 2009. Skušajmo si to predočiti za EU. BDP Evropske Unije (EU-28) je od leta 2013-2020 rastel po povprečni letni stopnji 1,78%. Ob enaki povprečni rasti bi torej izpad zaradi Covid-19 nadomeščali ca. 3,5 let. Danes znani izpad – a krize, niti izrednih ukrepov, še ni konec. In ne delajmo si utvar: tolikšen izpad BDP in povečana nezaposlenost bodo najbrž povzročili več smrti kot sam Covid-19!
So bili izredni ukrepi, “lock-down”, zares potrebni? Koliko so vplivali na stopnjo okuženosti in smrtnosti? Prav v EU imamo indic, da najbrž ne ključno: Švedska izrednih ukrepov ni uvedla, pa je danes po smrtnosti med okuženimi (9,77%) pod povprečjem EU, po številu okužb pa je za Belgijo, Italijo, Veliko Britanijo in Španijo, ki so ukrepe uvedle. Testiranje na slučajnostnih vzorcih daje tudi sumiti, da je bolezen manj nalezljiva, kot so prvotno predvidevali, in tudi bistveno manj smrtna.
Kakorkoli, nepošteno bi bilo krivdo naprtiti le vladajočim politikom (kar bodo nekatere opozicije nedvomno poskušale – kot skuša opozicija na Švedskem oblast okriviti, ker ni uvedla izrednih ukrepov. Oblasti so se pač odzvale tako, kot je v strankarskih demokracijah pričakovano in smiselno: z ukrepi v skladu z željami volilcev, pa čeprav niso bili zares strokovno utemeljeni – ampak drugačna strategija bi lahko pomenila politični samomor.
Znanstveno je seveda kriv britanski Imperial College (London), ki je v svojem modelu napovedal močno pretirano okuženost in smrti, če države ne bi uvedle izrednih ukrepov. In oblasti so (kot bodo same rade poudarile) uvedle “lock-down” po načelu previdnosti, pač ukrepale so proti najhujšem možnemu tveganju. Saj so drugi znanstveniki dovolj zgodaj opozarjali, da so napovedi Imperial College pretirane, ampak politiki jih pač niso poslušali (od kod nam je to že znano?).
Kot nekateri ocenjujejo, je bil model Imperial College “najdražja programerska napaka v zgodovini”. A katastrofalen izpad BDP so povzročile odločitve politikov, ne sam model.
In to je naš drugi slon: ali ni s sistemom odločanja v EU in državah članicah nekaj hudo narobe, če lahko pripelje do takšnih napak?
Tretji slon: Evropska zelena pogodba (EGD) in razogljičenje
Evropska Komisija je za okrevanje gospodarstva po Coroni namenila skupaj 1850 mrd. EUR, od tega 750 mrd. v takoj dosegljivi sklad za pomoč. Način porabe sredstev je še predmet pogajanj. Kot tudi ni povsem očitno, od kod naj bi ta denar prišel: EU namreč tolikšnih sredstev nima, zadolževanje pa prinaša druge pasti. A še predno je EK dahnila zadnjo besedo o obsegu sredstev, je bilo že slišati, in to iz uradnih ust, da bi morali kredite in brezpovratno pomoč pogojevati z uresničevanjem ciljev Evropske zelene pogodbe (EGD). Reševati bi morali le “zelena podjetja” in subvencionirati nizkooljične tehnologije, meni celo večina poslancev Evropskega parlamenta. EGD mora biti centralna motivacija okrevanja po Coroni. Kaj bi se zgodilo, če bi skušali taka razmišljanja uresničiti, smo tudi že pisali.
In tu je tretji slon: evropska politika se še vedno obnaša, kot da so katastrofalne podnebne spremembe posledica človeških izpustov CO2 nesporno dejstvo. Kot, da napovedi okoljskih katastrof ne bi vedno znova zgrešile. Kot, da bi se skrajne napovedi posledic antropogenega ogrevanja zares uresničevale. Evropska politika verjame samo tisti znanosti, ki ji je vse jasno, in strogo prezre vse vrhunske raziskovalce, tudi Nobelovce, ki argumentirajo, da podnebne krize ni. Pa jih ni tako težko najti: na teh straneh smo jih objavili že nekaj ducatov, in jih bomo še. Kaj niso vsi ti skeptični glasovi z vrhunskimi akademskimi referencami vsaj razlog za premislek predno EU v podnebne Potemkinove vasi zmeče še nadaljnje milijarde?
Gospodarsko okrevanje po coroni bo v vsakem primeru težavno, tudi brez takšnega ali drugačnega razogljičenja. Res je čas, da se evropska vrhuška seznani z vsemi znanstvenimi vidiki podnebnih sprememb, predvsem s pogledi znanstvenikov, ki ne potrjujejo evropske politike. Predno bo prepozno.
Seveda lahko tudi taki, ki se problemov lotevajo bolj objektivno, brez zatiskanja oči pred realnostjo, naredijo kaj narobe. Na primer, švedski »arhitekt« odziva na pojav Corone brez drastičnih ukrepov je izjavil, med drugim, da bi v začetni fazi epidemije na Švedskem lahko storili več na področju zaščite starejšega prebivalstva. In tu je še en košček realnosti iz naših logov: tudi pri nas je kosa pandemije kosila predvsem po domovih za ostarele. Pri tem smo zadnjega zgradili pred 15 leti, čez 12.000 staorstnikov čaka na svojo posteljo. Pričakoval bi, da bi se EU in države članice, v pričakovanju novega vala pandemije, namesto z zaklinjanjem na Evropsko zeleno pogodbo ukvarjale vsaj s problemi zaščite in dostojnega življenja starostnikov. To pa ne, subvencionirana zelena ekonomija bo vzela svoj davek. V imenu katastrofe čez menda 30 let.