Nekateri znanci so mi očitali, da sem bil pregrob do izjave 13 okoljskih ministrov držav članic Evropske unije. Da niso hoteli nič slabega, nasprotno. Imajo samo dobre namene. Za dobre namene že star pregovor pravi, da vodijo v pekel. Jaz pa dodajam, da že na Zemlji lahko vodijo v ekonomsko in socialno nazadovanje. Zato naj k prejšnjemu pisanju dodam še nekaj argumentov in podatkov, ki sem jih pri pisanju prejšnjega bloga izpustil, da besedilo ne bi bilo predolgo.
Okoljskim ministrom najprej očitam, da so se zaprli v svoj mehurček in da ne želijo ali ne zmorejo videti kam nas je Corona pripeljala. Da se ne zavedajo, kaj Corona pomeni za njihove volice (ali se pa na to požvižgajo). Na primer, če je imela družina pred prihodom COVID-19 na voljo za potrošnjo v tekočem letu 40.000 EUR, jih bo imela po odhodu lahko le 33.600 ali do 16% manj. Čemu naj se odpovedo?
Svet in Evropska unija pa niso družina, ampak veliko bolj zapleten sistem, ki se srečuje s problemi, ki jih sedaj lahko samo zelo približno opisujemo.
Najprej je tu globok padec domačega bruto proizvoda, mediji omenjajo hujše posledice od zadnje krize leta 2008. Več in podrobneje tukaj. V navedenem viru je zgovoren pogled na matriko vpliva posledic ukrepov proti Corona virusu. V skupini dejavnosti z visokim padcem dobička ter hudo krizo likvidnosti so turizem in potovanja, letalski promet ter maloprodaja. Visok negativni vpliv na dobiček se pričakuje na področju finančnih storitev. Na področjih industrije pridobivanja nafte in plina, avtomobilske industrije ter logistike se zvečinoma pričakuje le probleme z likvidnostjo (preprosteje povedano, ne bodo imeli denarja za plačevanje svojih stroškov). Med vsemi temi so resni kandidati za bankrot, izgubo delovnih mest in najmanj zmanjšanje dejavnosti. Boljše naj bi jo odnesle dejavnosti farmacije in medicinske opreme, gradbeništva ter strojništva.
Epidemija virusa je metastazirala v svet gospodarstva in financ. Gospodarsko okrevanje ni stvar nekaj mesecev, ampak bo trajalo dolgo časa. Desetletja odstranjevanja ovir mednarodni trgovini je Corona v trenutku zamenjala z egoizmom nacionalnih držav. Več tukaj. Spomnite se hvalospevov globalizaciji. Kje so danes vsi njeni promotorji? V Evropski uniji se je zbudil nacionalni egoizem in zapiranje meja. Ob sočasnem upadanju moči Evropske komisije, ki je padla že na izpitu solidarne pomoči Italiji.
Okrevanje bo seveda treba plačati – ampak od kod denar? Tema, ki naj bi ne bila v portfelju okoljskih ministrov. Vendar, saj sodelujejo na sejah nacionalnih vlad , kjer je pogosto govora prav v denarju. So takrat tiho? Se menda ja teh tem ne izogibajo na sejah Sveta ministrov?
Ne morem se znebiti asociacije na epizodo iz ikonske serije “Yes, Prime Minister” in latinskega izreka “Si tacuisses, philosophus mansisses” (v prostem prevodu: če bi molčal, bi ostal filozof).
Ekonomsko okrevanje po Coroni bo stalo tisoče milijard. Tega denarja nima ne Slovenija in ne EU. Smo pred časom zadolževanja. Od koga? Kdo sploh še ima denar iz trgovinskih viškov? Po mojem vedenju samo države BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska, Južna Afrika). Seveda predvsem Kitajska. Da bi v tem položaju posojali denar brez vključevanja pogojev? Obresti bodo odražale stopnjo tveganja – ali kdo misli, da bi dodatek potrebnega denarja v imenu razogljičenja res zmanjšal tveganje? Ali pa, da bi si morali za pozelenelo okrevanje na način zagovornikov razogljičenja sposoditi še več denarja? Morda celo po višji obrestni meri, ker je investicija lahko ocenjena kot tvegana? Ki ga bo zelo težko vrniti. Velja spomniti, da podnebni skrajneži nikoli ne obljubljajo, da bo z bolj zeleno ekonomijo BDP rasel. Previdno raje obljubljajo drugačno merilo napredka v obliki sreče. Kreditodajalci bodo pa bodo želeli svoj denar nazaj z obrestmi in jih ne bo posebej zanimala sreča državljanov drugih držav.
Okoljski ministri bi morali vedeti, da svojo poslanico pošiljajo v politično močno spremenjen svet. Ki ne bo iz dolgočasja ploskal podnebnim temam. Povedali smo že, da so sistemi, ki so vodili svet, zlomljeni. Ryan Broderik opozarja na pohod avtoritarnega »Covid-19 model vladanja«. Zakaj niso v svoji poslanici povedali kaj o modelu vladanja, ki bo udejanil podnebne cilje tako učinkovito kot ukrepi proti pandemiji?
Morda bistveno, česar okoljski ministri niti ne poizkušajo problematizirati je to, da tudi približno ni soglasja o tem, kaj sploh je tista nova normalnost h kateri stremimo. Edini, ki z normalnostjo nimajo težav, so podnebni jurišniki. Vrniti temperaturo na neko stanje iz preteklosti. Misija nemogoče. Neprestane spremembe so ena temeljnih značilnosti narave.
Drugo področje, ki ministrov očitno ne zanima, je uspešnost politike. Če bi res želeli dobro okolju, bi morali zastaviti drugače. Pri temeljih, brez tabu tem. Brez vnaprejšnjih resnic. Kot je recimo ta, da je pri podnebju vse jasno. Večne resnice te vrste so hudo tvegane. Razmišljanje je potrebno racionalizirati in znanstveno vprašanje podrediti oceni po najbolj osnovnih znanstvenih načelih. Kot npr. da je teorija napačna, če se njene napovedi v realnosti ne uresničijo. In to predvsem znotraj mainstream političnih strank. Ali pa jih bo povozil čas v njihovem dobrikanju ekstremnim političnim pozicijam in vztrajanju npr. pri vsiljeni politični agendi usmerjanja milijardnih investicij v ogljično nevtralnost? In to ob vseh pomislekih resnih znanstvenikov, da človekove emisije CO2 ne morejo odločilno spreminjati klime. Ali so pripravljene prenehati podpirati lahkotno stegovanje prstov interesnih in političnih skupin po sredstvih, namenjenih izhodu iz krize.
Naprej. Naivnost pričakovanja, da bomo vsi srečni zajadrali v raj z zniževanjem izpustov CO2 in s spremenjenimi družbenimi navadami. Dragi ministri, ali je kdo vprašal ljudi v kakšnem svetu želijo živeti in katerim navadam so se odpravljeni odreči? Ali je kdo opravil resne analize o ekonomskih učinkih posameznih navad? Recimo o tem, da ljudje želijo spoznavati svet. Da si želijo uživati svobodo v mobilnosti. Ali je politikom jasno, da lahko slovo od navad te vrste pelje samo preko za avtoritarne režime značilnih ukrepov? Ali si kdo upa ne samo pisati izjave, ampak povprašati ljudi po njihovih željah na referendumu? Za kako težka in usodna vprašanja je dovolj, da samo opozorimo na eno izmed raziskav, ki so jih opravili v ZDA. Vsi zahtevajo odločno podnebno akcijo, ampak le 1/3 bi jih za to plačala letno 100 USD. Podrobnosti o raziskavi tukaj.
Če vse zapisano zaobidemo, kot naših 13 ministrov, je seveda neskončno enostavno zapisati “nas nič bistveno več ne bi stalo“, če bi ekonomsko okrevanje po Coroni vezali še na zniževanje izpustov CO2.
Po vsem tem ostajam globoko razočaran nad zamujeno priložnostjo. Ministri bi lahko formulirali ambiciozno razvojno agendo v teh res težkih časih. Ki bi razumela omejitve naravnih virov, ki bi razumela omejitve okolja in na teh vedenjih njih gradila nov svet.Ki bi bil zdržen ekonomsko, okoljsko in socialno. Ki bi bil robusten do vseh možnih globalnih kriz in izrednih pojavov, ki pač spremljajo življenje planeta po naravnih zakonih. Namesto tega prodajajo agendo, ki je namenjena prestrašenim državljanom z napovedjo konca sveta , ki naj bi poleg bremena okrevanja zaradi corone nosili še breme razogljičenja. Vse skupaj v obliki višjih davkov, zelo verjetno nižjih plač, višjih cen, slabših javnih servisov, ipd.
Namesto izjave 13 ministrov, bi rad prebral izjavo vseh ministrov držav članic Evropske unije s katero bodo povabili državljane, da se izrečejo o tem, kakšno življenje želijo živeti in kakšno ceno so pripravljeni plačati za razogljičenje? Ali pa naj odprto povedo, da je močnejša kontrola nad našim življenjem za uresničitev podnebnih ciljev edina opcija. Ne verjamem namreč, da se bodo ljudje z nasmeškom na ustih odrekli vsemu, kar povzroča emisije toplogrednih plinov. Alternativa eko diktaturi je samo še poiskati nove energetske vire. Za kaj takega je potrebno vlagati dovolj visoka sredstva v razvoj možnosti, ki so že znane ali pa seveda narediti korak v danes neznano. Vse ostalo je mlinski kamen okoli vratu. O tem naš cvet ministrov seveda nič. Sem že hotel z veseljem pripisati ugotovitev, da slovenskega resornega ministra ni bilo zraven. No, to veselje so hitro pokvarili naši časopisi z novico, da se minister z izjavo strinja. Ali to drži ali ne pa nisem preverjal.
Dejansko vidim v sestanku 13 okoljskih ministrov EU le eno iskro upanja: bilo jih je samo 13. Evropska Unija ima 28 članic. Smemo to razumeti, da so se v 15 članicah EU že vsaj malo spametovali? No, v 14ih.