Očitno kriza z virusom Corona nekaterim ni nič zmanjšala razogljičevalnih ambicij. Spreminja se samo preobleka. Prej samozadostna in mogočna podnebna kriza se počasi seli v zavetje okoljske problematike. Vojaki bi temu dejali, da si je nadela varovalno barvo. Ampak to bo sicer tema enega naslednjih blogov.
Po seriji nesrečnih poizkusov navdušenja nad okoljskimi učinki ukrepov proti pandemiji, brezsramnem navdušenju nad propadom turizma, letalskega prometa pride še češnja na torti v obliki izjave trinajstih okoljskih ministrov držav članic Evropske unije. Z glasnim opozorilom, da mora biti okvir za izhod iz krize evropska zelena pogodba (European Green Deal). Dokument je bil očitno pisan pod nekim silnim pritiskom, zaradi katere je stroka ostala pred vrati. Drugače si težko pojasnim popolno terminološko in konceptualno zmedo. Najprej detajl iz terminologije. Podnebni krizi so mrtvo hladno dodali krizo okolja (environmental crisis) in ekološko krizo (ecological crisis). Najbrž jih je ob meni med bralci tega bloga precej, ki bi želeli slišati, kako pisci razumejo razliko med tema dvema pojmoma; zato bi sam spisku dodal še eno krizo: ustvarjalno krizo avtorjev takšnih in podobnih dokumentov.
Kar zbode v oči, je obnašajo trinajsterice ministrov. Kot da so posledice Corone finančna malenkost. Zanemarljiv drobiž. Njihova izjava namreč dejansko je apel po več denarja iz proračuna EU. Kot se spodobi dobro orkestrirani podnebni zgodbi, so se hitro začeli nabirati podpisi pod dokumetom GREENRECOVERY, REBOOT & REBOOST our economies for a sustainable future. Okoljskim ministrom evropska očitno zelena pogodba pomeni predvsem, da morajo sedaj preprečiti črtanje investicij v zniževanje izpustov CO2, ki jih sicer nakazuje nujno okrevanje po Coroni. Ukinjanje denarja torej, ki daje moč njihovim ministrstvom.
Ali ti ljudje res ne razumejo delovanja ekonomije?
Začnimo z nekaj osnovnimi pojmi (prepričan sem, da večina bralcev tega bloga to razume, zato lahko naslednji odstavek preskočijo).
Bruto domači proizvod države je (najpreprosteje povedano) seštevek cen vseh v državi trženih dobrin in uslug (natančnejšo definicijo najdemo v finančnem slovarju). Če (na veliko navdušenje okoljevarstvenikov) npr. propade turizem, je to toliko manj “trženih … storitev”, torej toliko manjši BDP, manjši priliv v državno blagajno, manj denarja za servise, ki jih financira država. In torej tudi za “zniževanje ogljika”. Če bi pa skušali potrebni denar enostavno natiskati (starejši se še spomnimo obdobja programirane inflacije v Jugoslaviji), se to odrazi le v večji inflaciji (Sayev zakon ).
EU je pred Corono živela v (pretežno samozaverovanem) prepričanju v lastno blagostanje. V takih razmerah ni bil problem (vsaj za politike) nameniti resen kupček denarja iz proračuna EU in blagajn članic v “zniževanje izpustov CO2”, ki zanesljivo ni nujno, in je vprašanje, ali je sploh potrebno. A bodimo velikodušni: “razogljičenje” dejansko pomeni ukinjanje uporabe fosilnih goriv (premoga, nafte, naravnega plina). V tem pomenu je akcija sicer lahko dolgoročno smiselna, ker so zaloge fosilnih goriv na Zemlji omejene in jih bo slej ali prej zmanjkalo; ampak ne še takoj, vsaj naslednjih 30 let ne.
Kdor vsaj malo razume delovanje ekonomije, bi tu premišljal o prioritetah. Gospodarske posledice upočasnitve gospodarstva so danes že tu, in ker vsakovrstnih omejitev zaradi Corone še ni konec, bodo najbrž še narastle. Po dokaj zadržanih ocenah so že 3-mesečne omejitve zaradi corone BDP EU zmanjšale za 3,4%, ali na okroglo za 640 milijard EUR. V kapitalističnem sistemu podjetij ni mogoče kar zamrzniti za 3 mesece, potem bo pa vse po starem. Nedejavna podjetja propadajo, s čimer tudi izgine njihov delež v BDPju. Okrevanje, ki ga bo treba financirati, pomeni le ponovno vzpostavitev gospodarstva v nekakšno stabilno stanje, ki pa bo pridelalo manj BDP kot pred Corono. Če ne naredimo nič, bo gospodarstvo najmanj ostalo v sedanjem, hendikepiranem stanju, a bolj verjetno je, da bo propadalo še naprej, tudi po ukinitvi ukrepov zaradi aktualne krize.
In koliko bo okrevanje stalo? Tega ta hip verjetno ne ve nihče. Lahko le ocenjujemo spodnjo mejo potrebnih sredstev na osnovi ukrepov bolj racionalnih držav kot so npr. ZDA. Prva finančna injekcija, ki jo je ameriški predsednik Trump namenil za okrevanje gospodarstva, je znašala ca. 7.640 milijard EUR. Preračunano na BDP EU bi se to prevedlo v ca. 7.000 mrd. EUR. In velja predpostaviti, da ne bo dovolj.
Koliko bi pa stalo 100% razogljičenje do leta 2050? Ocene evropskih “strokovnjakov” so tu dokaj meglene, da ne rečemo znanstveno-fantastične, zato za osnovo vzemimo predlog ameriških Demokratov Green New Deal, ki je precej podoben evropski zeleni pogodbi. Tudi pri tem dobimo mnoštvo različnih ocen, a vzemimo številko 6.600 mrd. USD na leto do 2050; preračunano na BDP EU to znese ca. 5.500 mrd. EUR. Na leto, seveda. Ki si jih bilo treba dodatno izposoditi, seveda poleg denarja, potrebnega za reševanje gospodarstva.
Ob teh podatkih postane lahkotnost stegovanja trinajstih parov ministrskih rok po sredstvih, namenjenih sicer izhodu iz krize, že več kot neokusno. V političnem svetu seveda sama poteza ni nič posebnega. Če pa bi se komercialno podjetje tako obnašalo, bi bilo hitro v resni krizi. Zaradi tega bi se, odgovornim za takšne napake, hitro zahvalili za sodelovanje.
Trinjast okoljskih ministrov seveda ni ogroženih. EU bo, sodeč po besedah prve dame Evropske komisije, še naprej spodbujala podnebno ambicioznost.