Dolgočasno, ampak potrebno
Tokratno besedilo je nastalo leta 1990 na zaprosilo takratnega okoljskega ministrstva in kot ena od podlag za pripravo zakona o varstvu okolja. To, da nič od zapisanega ni bilo upoštevano,niti ni kaj dramatičnega. Veliko zapisanega je še vedno aktualnega za razumevanje kritike spremembe postavitve ekocentrizma v center politike varstva okolja. Katerega raison je seveda varovanje človeka.
Tekst je resen in bo zahteval nekaj več časa. Marsikaj bi danes zapisal drugače, morda tudi malo manj zapleteno. Lektoriral sem samo nekaj manjših, v glavnem tehničnih napak.
1. Problem odnosov med naravo in družbo nima enoličnega tolmačenja. V nadaljevanju podajam samo enega od možnih pogledov na to tematiko z namenom, da v zaprosilu navedeno terminologijo umestim v širši konceptualni okvir.
Narava in družba predstavljata dvoje, po številnih elementih razlikujočih se makro-sistemov našega planeta, ki sta s proizvodnjo in porabo neločljivo povezana v enovit sistem višjega reda. Žarković ta sistem uvršča med meta – sisteme in ga imenuje “socio-ekosistem” (1).
2. Naravo lahko po eni od definicij razumemo kot skupnost vseh pojavov, sil in snovi neživega in živega sveta. Sem torej štejemo ozračje, vodo, kamninsko podlago z rudninami, tla in zemeljsko površje z vsemi oblikami, v katerih najdemo organsko življenje. Sem štejemo tudi pričevanja človeškega, živalskega in rastlinskega bivanja v zemlji in na njej (2).
3. V nadaljevanju nas ne bo več zanimala narava kot objektivna danost s svojimi notranjimi zakonitostmi, ampak samo problem razmerij oz. nesorazmerij med naravo in družbo in s temi razmerji povezan pojem okolja. Pri tem se zavestno omejujemo samo na tisti del problematike razmerij med naravo in družbo, katera povzroča človek s svojim ravnanjem (odmislil sem torej vpliv narave na človeka zaradi posledic delovanja naravnih zakonitosti samih: potresi, poplave, izbruhi vulkanov itd.). Ta razmerja oz. nesorazmerja so posledica odločitev ljudi, preko katerih se spreminjajo materialni tokovi med naravo in družbo in s tem tudi vsakokratno ravnovesje (3) socio-ekosistema.
Procese iz prejšnjega odstavka, ki jih generira človek, da bi kril svoje potrebe, lahko po Schnaibergu delimo na procese jemanja in procese vračanja. S proizvodnjo in potrošnjo družba : (1) jemlje potrebne vrste in količine snovi in energije iz naravnih krogotokov ter jih (2) v proizvodnji in porabi fizikalno – kemijsko spremenjene vrača nazaj v naravo oz. njene posamezne snovno – energetske krogotoke.
Na opisan način družba krije dve snovni vrsti potreb: fizične, od stopnje zgodovinskega razvoja neodvisne potrebe, med katere sodijo potrebe po zraku, vodi, hrani ipd. in druge, od stopnje zgodovinskega razvoja odvisne potrebe, med katre sodijo potrebe po bivanju, mobilnosti, komunikaciji ipd.
Tako opredeljene potrebe zadovoljujeta dva procesa. Naravni, ki neposredno pokriva potrebe človeka kot biološkega bitja ter proces družbene reprodukcije, ki pokriva druge potrebe.
4. S tem se nam odpre dvojni pogled na naravo. V prvem pomenu nam predstavlja zamotan splet naravo tvornih elementov in činiteljev. V drugem, družbenem pomenu, pa nam predstavlja vire in pogoje za družbeno reprodukcijo.
V nadaljevanju se ukvarjamo samo s tem drugim pomenom. Vpeljemo lahko pojem okolja. Vsa narava s svojim sferami je življenjski prostor organizmov: rastlin, živali in človeka. Vendar ta življenjski prostor praviloma ni narava v celoti, ampak samo deli narave oziroma sfer, nekakšni “izrezi” oz. posamezna območja – kolikor so pač pomembna za določeno vrsto rastline, živali ali človeka pa tudi za posamezen individuum: vsak organizem si iz obdajajoče ga narave “izreže” zanj pomemben življenjski prostor – njegovo okolje. Okolje je torej vsakokratni sektor nekega organizma iz celotnega območja narave ; lahko bi dejali tudi, da je okolje projekcija obdajajoče ga narave s stališča osebka ali vrste.
5. Navajamo zanimivo členitev negativnih sprememb v naravi, katere povzroča človek. Primer navajamo, ker gre za t.i. ekosistemsko členitev, ki je – po mojem mnenju – ne smemo enačiti z antropocentričnimi opredelitvami.
V prvi skupini so spopadi med antropogenimi proizvodnimi procesi in ekosistemi. Ti spopadi se redno končajo na škodo ekosistemov in se zaključijo s popolnim ali delnim uničenjem flore in favne na nekem prostoru ter z motnjami v kroženju elementov in spojin. Vrste so lahko ogrožene ali zmanjšane neposredno, ali pa posredno z uničevanjem njihovih prirodnih pogojev. Starc (5) to poimenuje degradacija okolja (kar je ožja opredelitev, kot je uveljavljena pri nas). V okviru te skupine konfliktov opozarja še na dejstvo, da človek ustvarja elemente in spojine na mestih, kjer se po prirodni poti ne morejo odstraniti in s katerimi “narava ne ve kaj bi”. Onesnaženost okolja opredeli kot stanje, ko zaradi človekove dejavnosti pride do osiromašenja ali do upadanja ekosistemskih aktivnosti, kritično onesnaženost pa kot stanje, ko se onesnaženi ekosistem znajde pred razpadom.
V drugo skupino Starc uvršča preplet antropogenih proizvodnih, neproizvodnih in potrošnih procesov v prostoru in času. Do takšnih prepletov prihaja na mestih zbiranja človekovih proizvodnih, infrastrukturnih in potrošnih dejavnosti. Razvoj teh treh dejavnosti je medsebojno pogojevan in v kolikor se nekje v prostoru preseže določen prag gostote, lokalni ekosistem odmre, izoblikuje se urbano -industrijski ekosistem, nakar vedno pride do časovnih in prostorskih prepletanj antropogenih procesov. Prej ali kasneje pride v mestih do razkoraka med povpraševanjem za prostorom in fizičnih možnosti njegovega izkoriščanja. Po tem, ko je prostor enkrat zavzet, se pojavlja tudi problem časa, ker bi se mnoge dejavnosti morale izvajati hkrati, kar običajno ni mogoče. V mestnih naseljih, katera naglo rasto, se namenska raba prostora ne more dovolj hitro prilagajati s tisto hitrostjo, kot se pojavljajo nove potrebe – to neizogibno vodi v razne omejitve, hrup, zgostitve in prepletanje mestnih funkcij, ki so v principu izključujoče. Ta spopad se izraža na dveh ravneh. Lokalno gre predvsem za notranje nesorazmerje v urbanem sistemu. Regionalno in širše pa gre za medsebojni spopad urbanih sistemov v naselbinskem omrežju.
6. Pojmi: ekologija, ekosistem, biosfera, ekološki rizik
Ekologija je veda, ki se ukvarja s proučevanjem razmerij med živimi organizmi (biota) in njihovim naravnim okoljem (abiota). V izvornem pomenu ekologija torej ni veda, ki bi se ukvarjala s problematiko razmerij med človekom (družbo) in naravo. To področje vedno bolj pokriva angleški izraz environmental science. Pojasnimo še izraz human ecology, ki se smiselno – po nekaterih interpretacijah približuje pojmu environmental science, označuje pa proučevanje razmerij med človekom ter njegovim živim in neživim okoljem. V tem primeru se za izvorno pojmovano ekologijo uporablja izraz bio-ekologija (pri nekaterih avtorjih sem srečal tudi izraze trda ekologija, ortodoksna ekologija in še nekaj drugih). Sam se skušam dosledno izogibati uporabe (zlorabe?) pojma ekologija, ko označujem problem razmerij med naravo in družbo.
Ekosistem: v izvornem pomenu je to temeljna funkcionalna enota narave, v kateri so živi organizmi in njihovo neživo (abiotsko) okolje neločljivo povezani in učinkujejo drug na drugega (6). Ta pojem ima svojo jasno naravoslovno definicijo in ji ne bi smeli pripisovati drugega pomena. Princip zgradbe in delovanja ekosistema številni avtorji uporabljajo kot instrument za razumevanje odnosov med naravo in družbo. Na ta način razumejo pojem ekosistema De Santo, Nijkamp, Boughey in še nekateri drugi avtorji.
Biosfera je pojmovno sorazmerno čist izraz (7). Pomeni del zemeljskega površja in pripadajoče atmosfere, ki je poseljen z živimi organizmi. Biosfera zadovoljuje tri temeljne funkcije za rastline in živali: zagotavlja habitat (domovanje), znotraj katerega lahko organizmi izpolnijo svoj življenjski cikel; stabilni habitat, znotraj katerega je mogoča evolucija vrst; predstavlja samo regenerirajoč sistem v katerem energijo zagotavlja sonce in kjer se snovi, pomembne za življenje, pridobivajo znotraj sistema. Biosfera torej predstavlja kompleks razmerij med prstjo, skalo in zrakom ter živimi organizmi. Gradbena enota biosfere je ekosistem. Na biosfero je vezan tudi t.i. “Gaia koncept“, ki pa za naš namen ni pomemben.
Ekološki rizik je verjetnost, da bo nek antropogeni proizvodni ali potrošni proces onesnažil življenjsko okolje. V praksi se loči rizik procesa, katerega je šele potrebno pognati in za katerega se ne more trditi, da ne bo onesnaževal ter rizik havarije iz procesov, ki sicer ne onesnažujejo.
7. Preden vpeljemo pojme, ki so povezani z varstvom okolja je nujno postaviti klasifikacijo samega pojma okolja (8, 9). Najširšo definicijo smo že postavili: okolje smo opredelili kot tisti izsek iz narave, ki pogojuje obstoj in razvoj organizma. To grobo opredelitev lahko členimo naprej: kot osnovo členitve jemljemo potrebe. (1) Okolje, ki neposredno odloča o biološkem preživetju človeka, imenujem človekovo življenjsko okolje, (2) okolje, ki pogojuje produkcijo, imenujem proizvodno okolje ter (3) človekovo življenjsko okolje in proizvodno okolje tvorita na višji stopnji posploševanja človekovo okolje.
Tako opredeljeno človekovo okolje s tem še ni polno opredeljeno, saj lahko dodajamo poljubno število potreb in pogoje (okolje) za njihovo zadovoljevanje. Ena takšnih je brez dvoma potreba po, npr. uživanju lepih in enkratnih pojavov v naravi ali posebej vrednih rezultatov delovanja človeka. Sam govorim o t.i. vrednostnem okolju.
Še opomba na rob. Pri takšnem “seciranju” pojma okolja nekateri hudo zmajujejo z glavo, češ da je okolje eno samo in nedeljivo. To je seveda res, kakor je tudi res, da vsebine varstva okolja ne moremo opredeliti, če točno ne povemo kaj bomo varovali (vsebina pojma okolje) in kako.
8. Povedali smo že, da ravnovesje med naravo in družbo ne zanima narave, ampak človeka. Povedali smo tudi že, da človek z procesi jemanja in vračanja vpliva na naravo in s tem na značilnosti razmerja med obema sestavinama “socio-ekosistema”. O ravnovesju med obema sistemoma torej govorimo, ko značilnosti menjalnega odnosa med naravo in družbo vplivajo na človekovo okolje tako, da je ogroženo kritje bioloških in materialnih potreb (razlikovanje med obema skupinama je postavljena v eni predhodnih točk). Varstvo okolja je torej tista zavestna dejavnost (ali akcija) družbe, s katero ta zagotavlja tiste pogoje bivanja in razvoja v svojem okolju (izseku iz narave), da ti zagotavljajo kritje vseh potreb sedanje in bodočih generacij. Doseči moramo, da okolja ne obremenjujemo bolj, kot je to sprejemljivo glede na določeno še sprejemljivo stanje. Smotrna raba dobrin je tista raba dobrin, ki ne onemogoči kritje potreb po teh dobrinah sedanji in bodočim generacijam.
9. Varstvo okolja ni enolično opredeljen pojem. Izraža vsakokratno odločitev družbe kaj bo varovala in kako bo to počela. Na vprašanje “kaj” smo že odgovorili. Varovati je potrebno življenjsko okolje, proizvodno okolje in vrednostno okolje. Ali se to zagotavlja z enim ali več zakoni, v eni ali več hišah, je stvar racionalnosti odločitve v danih okoliščinah in je bolj v domeni politike kot stroke. V domeni stroke je samo zahteva, da mora biti – ne glede na institucionalne rešitve – zagotovljen celovit pogled na naravo. Celovit pogled na naravo torej ni onemogočen z več zakoni ter z delitvijo dela med hišami. Celovit pogled terja skladnost predpisov in smotrno delitev dela.
Omenimo še terminološko problematiko. V literaturi sem našel pojma “varstvo okolja” in “varstvo narave” kot krovna pojma. Mislim, da je odločitev za enega od obeh pojmov zgolj stvar definicije narave in okolja. Sam zagovarjam ekosistemski pristop in iz tega razloga zagovarjam pojem varstvo okolja kot krovni pojem.
10. Bistveno težje vprašanje je kako varovati okolje. Razrez lahko potegnemo na dveh ravneh: na varstvu resursov in na varstvu kvalitete okolja.
Problem varstva resursov razumnem najprej kot vprašanje, ali je porabnik resursov zainteresiran za njihovo dolgoročno varstvo. Prva naloga torej je, da se ustvarijo pogoji, ki bodo porabnika resursov silili, da bo samo skrbel za resurs – država si pridrži samo kontrolno funkcijo. Drugo vprašanje je, kaj se dogaja v primeru, ko porabnik ni zainteresiran za dolgoročno varstvo resursa. Tu mora država imeti možnost polnega nadzora nad dajanjem dovoljenj za rabo resursov in za kontrolo same rabe. Tretje vprašanje je, kaj v primerih konfliktne rabe. To dilemo razrešuje vrsta instrumentov.
Problem varstva okolja v ožjem smislu zajema odgovor na dve vprašanji: kako omejiti vplive na okolje in kako reagirati, ko pride do neželenih stanj v okolju. Odgovori so seveda že dolgo poznani in jih ne opisujem posebej. Opozarjam pa samo na eno stvar in sicer, da je treba ločiti med dvema vrstami ukrepov: (1) ukrepi, ko se zagotavlja nek stabilen odnos med naravo in družbo ter (2) ukrepi, ko je zdravje in življenje človeka ogroženo.
V prvem primeru je časa več – prvo mesto pripada naravoslovcem in inženirjem. V drugem primeru pa časa ni. Ukrep mora biti takojšen – prvo mesto pa pripada zdravnikom.
Povezave do prejšnjih objav: Prvo dejanje, drugo dejanje
Viri in opombe
(1) Žarković, D.: Društvena reprodukcija prirodne sredine. ^ovek i životna sredina št.2, 1976, stran 20-26, Beograd.
(2) Peterlin, S.: Okolje kot biološko – ekološki pojem in varstvo narave pri nas. Iz Kokole, V.: Regionalne in lokalne razsežnosti pojava in pojma okolja ob primerih s prostora SR Slovenije. UI SRS, 1973, stran 22-38.
(3) Ravnovesje seveda že vključuje vrednostno predpostavko in je vpeljano nekoliko prezgodaj. dejstvo je, da bo narava vedno vzpostavila ravnovesno stanje – v primeru svetovne katastrofe bo to pač neko ravnovesno stanje – brez človeka.
(4) Schnaiberg, A.: The Environment – from Surplus to Scarcity. 1980
(5) Starc, N.: Prilozi za tekst strategije zaštite i unapre|ivanja životne sredine. Razmnoženo gradivo. Zagreb, 5.11.1989.
(6) Odum, E.P.: Fundamentals of Ecology. W:B.Saunders, Philadelphia 1971
(7) Environmental Science. Collins Reference Dictionary. Wm. Collins Sons&Co. Ltd. 1990
(8) Več o tem: Černe, F.: Metodološki pristop k razreševanju problematike onesnaževanja okolja. Magistrsko delo. FAGG – IP[PUP. Ljubljana, marec 1987.
(9) Različni avtorji se razlikujejo v poimenovanju pojmov, bliže pa so si v njihovi vsebini. Schnaiberg v že navedenem delu loči “home for mankind” od “sustenance base for society”. Crnobrnja v svoji knjigi postavi “materialne pogoje obstoja, reprodukcije in izboljšanja kvalitete življenja človeške vrste” v smislu “life suport system-a”.