Resolucije, deklaracije in posledice
Črna gora je leta 1991 na Žabljaku sprejela Deklaracijo o ekološki državi in tako postala prva ekološka republika na svetu. Atribut ekološke države so zapisali seveda tudi v Ustavi. Sama deklaracija nima nobenih neposrednih posledic. Tipično, politikom tako ljubo leporečenje.
Deklaracije in podobne izjave te vrste so potem neskončen povod za politične razprave, ali je nek zakon/ukrep v skladu z deklaracijo ali ne – in če je deklaracija povsem nedoločena – je vedno mogoče politično agumentirati nasprotujoči si stališči. Skratka, izgovor za politično mlatenje prazne slame.
Nazaj v Črno goro. Kako je deklaracija vplivala na okolje v Črni Gori? Kaj je mogoče prebrati? (V prostem prevodu) »Del slike današnje ekološke države Crne Gore so spremembe kmetijskih zemljišč v gradbena, neusmiljeno izkoriščanje proda in peska, številne divje deponije in odlagališča.« In še »nevladna organizacija „Green home“ pravi, da je Črna gora daleč od uveljavitve minimalnih standardov s področja ekologije in življenskega okolja«. Več tukaj.
Slovenija je nekaj na prvi pogled podobnega sprejela marca letos. Res samo na prvi pogled. Govorim o marca 2020 sprejeti Resoluciji o Nacionalnem programu varstva okolja za obdobje 2020–2030. V njej so v osnovi spremenili temelje politike varstva okolja, ki sedaj ni več osredotočeno na varstvo in razvoj okolja z vidika in za potrebe človeka, ampak na varovanje narave kot takšne. Konkretno: “Varstvo okolja tako izgublja antropocentrično, na človeka usmerjeno izhodišče in ga nadomešča z ekocentričnim, torej na naravo, katere del smo ljudje, usmerjenim izhodiščem. S takim pristopom varujemo notranje vrednote narave same po sebi in svoja ravnanja prilagajamo, tako da ohranjamo naravne sisteme in s tem naravno ravnovesje.” Antropocentrično izhodišče je zamenjalo ekocentrično. Preprosteje povedano, varovanja okolja ne opredeljujemo več kot dejavnosti za dobrobit ljudi, ampak narave. Torej kot novo temeljno usmeritev, »samo po sebi« (Ding an sich, kot je izraz prvi uporabil nemški filozof Immanuel Kant). To je pa že nekaj povsem drugega kot črnogorske puhlice.
Verjamem, da zelene fanfare odmevajo enako glasno kot so pred 30 leti v Črni gori. Pisci slovenskega nacionalnega programa o varstvu okolja so imeli verjetno jasne predstave o učinkih dokumenta in seveda ukrepov na podlagi nove paradigme. In teh učinkov si v skladu s svojo ideološko opredelitvijo seveda želijo in jih pričakujejo čim prej. Ampak, ali se je možnih posledic zavedala vlada, ki je resolucijo poslala v parlament? Poslanci, ki so zanjo glasovali? Ali je kdo preveril, ali je ekocentrična zasnova okoljske politike sploh v skladu z ustavo?
Kaj lahko v praksi pomeni ekocentrizem? Lahko je podlaga odstranitve legalno zgrajene hiše, ker ta pomembno “prizadane naravno ravnovesje”. In ker je po taisti resoluciji narava nad človekom, lastnik zelo verjetno ne bi imel niti pravice do odškodnine, kaj šele do nadomestne gradnje. Morda bo mogoče predlagati in sprejeti zakon, ki povsem prepove ne-ekološko pridelavo hrane. Lahko jo razumemo kot osnovo za popolno prepoved izgradnje ali celo popravila cest, železniških prog, letališč, … In tako dalje. Vse našteto namreč neizogibno ruši naravno ravnovesje.
Seveda je jasno, da se taka resolucija v svojih skrajnih posledicah (in verjetnih mokrih sanjah avtorjev) ne more uresničiti. “Ekocentrično” naravnane pravne akte bosta sprejemala Vlada in parlament. Tu ne bo problema, če je “šel skozi” ekocenrično naravnani nacionali program varstva okolja. V vsakem primeru bo resolucija predstavljala močan pritisk na odločitve v korist narave (zaradi narave same in ne zaradi človeka) in dvomim, da bodo vedno takšne tudi želje državljanov . Če stranke, ki so temeljni program varstva okolja za naslednje obdobje formalno predlagale in potrdile, tega še ne razumejo, bodo razumele po prvih volitvah, ki bodo sledile udejanjanju nedavno sprejetega nacionalnega programa.Ko se bo iskalo krivce, bomo spet pri najljubšem športu naših politikov. Kazanje s prstom na druge in medsebojno obtoževanje.
Zapisovanje utopij, lahko tudi v ustavo, ne rešuje problemov. Prej nasprotno. Zapisovanje ciljev, ne da bi poznali pot do njih, je navadna demagogija. Tudi če je obarvana zeleno.