“Človeka je težko pripraviti, da nekaj razume, če je njegova plača odvisna od tega, da ne razume.“
Upton Sinclair
Pri rutinskem pregledu stare pošte pridem do zanimivega zapisa (sicer znanega avtorja in mojega dobrega znanca) iz leta 2015 z naslovom “Pariški podnebni koncil”. Članka v medijih (seveda) niso hoteli objaviti. Piše se leto 2021 in priprave na COP26 so v polnem teku. Neobjavljeno besedilo ima še vedno močno sporočilno noto.
Danes nas nič posebno ne preseneča, da je bil Pariški sporazum, kot veliki dosežek podnebnega vrha COP21, brezzobi tiger, ki samo glasno rjove. Bolj zanimivo je, da je pisec omenjenega prispevka (pa ne le on) tak rezultat pričakoval, pač zaradi načina, kako je organizirana politična srenja, ki na teh srečanjih odloča, in kakšni so pogoji oblikovanja skupnih stališč.
In tu najdem zanimivo primerjavo.
Papež Pavel III. je leta 1545 sklical tridentinski koncil Rimskokatoliške cerkve (RKC), katerega sklepi še danes veljajo kot temeljne dogme. Najbolj eminentni teologi takratne RKC so na 25 srečanjih od 13. decembra 1545 do 4. decembra 1563 med drugim dorekli zakramente, čaščenje svetnikov, izvirni greh, vice in kanoničnost bibličnih besedil. Čeprav je bil tridentinski koncil uradno označen kot ekumenski (”vse-svetovni”, torej, formalno namenjen poenotenju krščanskih verskih doktrin), so udeleženci uzakonili tista temeljna krščanska načela, po katerih se je Rimskokatoliška cerkev razlikovala od protestantskih. Sklepi tridentinskega koncila veljajo kot ideološki temelj proti-reformacije, saj so drugačne verske zamisli Martina Lutra in podobnih, proglasili za herezije.
Tridentinski koncil (Vir)
Priprave so bile zahtevne in dolgotrajne (18 let!). Najbolj popolen pregled dokumentov tridentinskega koncila namreč obsega kar 2500 strani (Hubert Jedin: Geschichte des Konzils von Trient, 1957-1976)!
Razprave tridentinskega koncila so lep primer t.i. analitičnega sklepanja: utemeljenost zaključkov je odvisna samo od skladnosti s predpostavkami, ki veljajo kot nesporni aksiomi. Seveda je bila ideološka usmeritev sklepov vnaprej znana – da je namreč rimskokatoliška interpretacija krščanstva edina prava. Koliko so taki sklepi objektivno smiselni, je odvisno od resničnosti temeljnih predpostavk, a o teh se nihče ni spraševal, niti se ni smel spraševati.
Čista analitična pot do sklepov ni le značilnost verskih razprav. Tudi matematika je analitična znanost: resničnost matematičnih izrekov je odvisna samo od logične skladnosti s temeljnimi aksiomi, ki niso predmet preverjanja. S čistim analitičnim sklepanjem je torej mogoče razviti tudi povsem koristne rezultate. Vendar samo dejstvo, da logično korektno sledijo iz nepreverjanih predpostavk, ne more zadostovati za njihovo uporabnost v resničnem svetu.
Če koga to spomni na razprave in argumente Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC) ter pridruženih forumov, je namig zgolj nameren. Sklepi podnebnih vrhov namreč prav tako temeljijo na privzetih predpostavkah, v katere ni dovoljeno dvomiti. Na primer, da so večino podnebnega ogrevanja od sredine 19. stoletja dalje povzročili človeški izpusti, predvsem CO2 (1, 2, 3, 4), iz česar (analitično gledano) neizogibno sledi, da bodo nadaljnji izpusti povzročili še več ogrevanja. Kar seveda z nekaj propagande vodi v podnebno katastrofo. Zato je lahko znanec že pred COP21 napovedal njegov izid, kot je bilo mogoče za vseh 25 dosedanjih podnebih vrhov, in tudi za COP26 v Glasgowu. Mlatenje prazne slame sicer ni brez napora – dejansko je prav tako naporno kot mlatenje slame, v kateri je zrnje. Samo nikakšnih uporabnih rezultatov ne da.
Logo za COP21 (Vir)
Pristop IPCC je seveda zgrešen. Klimatologija kot veda o podnebnih spremembah ni analitična panoga (ali vsaj ne bi smela biti), ampak sintetična (če si sposodimo izrazoslovje filozofa Karla Poperja): pravilnost njenih tez in napovedi ne more biti odvisna le od logične skladnosti z nepreverjanimi predpostavkami, ampak, najprej od resničnosti, torej, ali se res kaj od napovedanega dogaja.
Od tu dalje k “uspehu” podnebnih vrhov največ prispevata politika in čisto navadna človeška sebičnost. Vladajoča elita države, ki COP organizira (in drago plača), pač ne more dopustiti, da bi se vrh končal brez “zgodovinskih” sklepov. Množica državnih uradnikov in poklicnih okoljevarstvenikov, ki na srečanju sodelujejo (na državne stroške, seveda) si želi obdržati te vsakoletne turistične izlete v eksotične kraje (poleg podnebnih vrhov IPCC vsako leto organizira več deset drugih “strokovnih” srečanj). Davkoplačevalcev, ki ves ta cirkus plačujemo, pa tako ali tako nihče nič ne vpraša.
Po nekaterih novicah, ki prihajajo na dan pred COP26, bi lahko ugibali, da bo letošnji vrh v Glasgowu morda malo drugačen. Brez “revolucionarnega” napredka, kar bi bil prvi korak k ukinitvi tega nesmiselnega zapravljanja denarja.
Upajmo.
Veliko resničnih okolijskih problemov, pa revščina, odpravljanje družbenih razlik in še marsikaj, je danes “v hladilniku“, saj gre večina okoljskega denarja za podnebno mlatenje prazne slame.