“Taki, ki bi se odpovedali temeljnim svoboščinam v zameno za nekaj začasne varnosti, si ne zaslužijo niti svoboščin niti varnosti.”
(Benjamin Franklin)
Vajeni smo že, da pred letnimi podnebnimi vrhi (COP) IPCC, poklicni okoljevarstveniki, politiki in mediji stopnjujejo strašenje z vsakovrstnimi “podnebnimi katastrofami“, ki naj bi se neizogibno pripetile, če se svet ne bo bolj ambiciozno zavezal zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov. In kaj je lepšega, če propagando spremljajo poletni vročinski rekordi.
Seveda se kmalu po vsakokratnem COPu (kateremkoli že) izkaže, da so grožnje prenapihjene ali povsem izmišljene. Inj tudi, da nimajo nikakršnega učinka na vsebnost CO2 v atmosferi.
Ampak to na javno mnenje ne vpliva bistveno: mediji in politiki se seveda ne popravijo ali opravičijo za sejanje panike, zato v prebivalstvu ostane občutek strahu tudi, če razlogi zanj padejo. Jasno, poglavitni motiv za tako početje je zagotoviti naslednji globalni vrh COP+1. Kajti, če se COP konča brez česarkoli, kar ni bilo mogoče predstaviti kot revolucionani napredek, je teže pričakovati, da bi bila katerakoli država financirati drago organzacijo naslednjega COP+1. In to bi ogrozilo turistična potovanja desetin tisočev od uradnikov in še več poklicnih okoljevarstvenikov (ki so sicer registrirani kot NVO – nevladne organizacije – a veliko večino denarja dobijo posredno ali neposredno prav od vlad). Da vsi ti desettisoči odločno zagovarjajo radikalno zmanjšanje letalskih prevozov, je samo nepomembna lepotna napaka.
COP26 bi se prvotno moral odvijati novembra 2020 v Glasgowu na Škotskem, a so ga zaradi epidemije Covid-19 prestavili na 31. oktober – 12. november 2021. In še pred vrhom se je Britancem pripetila majhna “nerodnost”: podnebni minister Alok Sharma, ki je odgovoren za organizacijo COP26, je v okviru priprav letel (seveda z vladnim letalom) v kar 30 držav, nekatere od teh so bile na t.i. rdečem spisku. Po povratku ni nikoli končal v karanteni, to je vendar samo za navadne ljudi.
Kot pred predhodnimi COPi, so mediji in toplogredni “znanstveniki” že začeli svojo kampanjo “ozaveščanja” neukih javnosti o grozečih nevarnostih podnebnih sprememb. Tudi v slovenskih medijih smo že lahko prebrali, da je Zalivski tok na robu zamrtja. Znanstveniki znano toplogrednega Instituta Potsdam naj bi tako sklepali na osnovi izmerjene upočasnitve toka, ki naj bi bil danes “najpočasnejši v zadnjih 1600 letih” (zanimivo bi bilo vedeti, kako so prišli do podatkov o hitrosti Zalivskega toka pred 1600 leti). In če se Zalivski tok ustavi, se bo celotna Evropa močno ohladila. Katastrofa, tokrat v drugo smer!
Ljudem, ki take in drugačne znanstvene napovedi posledic antropogenih podnebnih sprememb dalj časa spremljajo, je tako strašenje malo dolgočasno. Ker sploh ni novo. Že Al Gore je leta 2006 s tem grozil v svojem “dokumentarcu” “Neprijetna resnica”. “Katastrofa” je bila poglavitna tema filma “Dan po jutrisnjem” iz leta 2004. In še mnoštvo podobnih “napovedi” je bilo v naslednjih letih. Ki se očitno niso pripetile.
Plakat za film “Dan po jutrisnjem” (vir)
Richard Lindzen je že večkrat pojasnil, zakaj se Zalivski tok ne more ustaviti niti, če bi se podnebje res ogrevalo tako, kot zagovorniki antropogenih podnebnih sprememb napovedujejo. Za začetek, Zalivski tok je del globalne termohaline cirkulacije – celotna bi se morala ustaviti. Poklicni okoljevarstveniki, toplogredni znanstveniki in okoljevarstveno zavedni mediji poudarjajo vlogo temperaturnih razik v hitrosti toka. A oceanografi vedo, da so poglavitno gibalo te cirkulacije dejansko vetrovi. Da bi se ustavila, bi se morali ustaviti vetrovi (ki pa naj bi prav po tezi o katastrofalnem antropogenem ogrevanju postali močnejši!). Ali bi se moralo kar ustaviti vrtenje Zemlje. Ni nam torej treba čakati do vsaj po COP26, da bi videli, da se to ne bo zgodilo. Po vsem današnjem znanstvenem znanju je zaustavitev Zalivskega toka enostavno nemogoča.
Iz bogatega nabora strašenja v medijih: “znanstveniki” opozarjajo, da je treba zmanšati izpuste metana (iz živinoreje ter črpanja plina in surove nafte iz skrilavcev), sicer se nam obeta podnebna katastrofa. Leta 2010 naj bi metan iz morja ob obali Sibirije (zaradi taljenja permafrosta zaradi globalnega ogrevanja) povročil pospešenje antropogenih podnebnih sprememb. Leta 2016 je bilo aktualno strašenje, da “bi lahko” ogrevanje stalilo sibirski ter kanadski permafrost pod tundro in s tem sprostilo velike količine metana, seveda s katastrofalnimi posledicami. In leta 2018. Seveda se podobno ponavlja tudi letos.
Se je od naštetega kaj zares zgodilo?
Najnovejše poročilo Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC) ni razočaralo vse, ki smo pričakovali stopnevanje panike. Eno zavajanje mi je še posebno padlo v oči. Po ugotovitvah AR6 so se temperature od “predindustrijske dobe” že dvignile za 1,5°C, zato nam seveda grozi podnebna katastrofa – če ne bomo takoj začeli z ustreznimi ukrepi (bojda imamo še dve leti), med katerimi prednjači večje financiranje za nizkoogljične podjetnike, pravoverne znanstvenike, mednarodna podnebna srečanja (kot je COP26), ipd. Trditev “dokazujejo” z grafom takega tipa:
Se bo kateri novinar vprašal, zakaj graf sega nazaj le do leta 1850? Se je po IPCC takrat začela “predindustrijska doba”? No, ugibanje zakaj IPCC omeji domnevno globalno rast temperatur le na obdobje po letu 1850 perepuščam bralcu. A lahko povemo nekaj nespornega: tega leta se je uradno končala Mala ledena doba, najhladnejše obdobje v zadnjih 1000 letih – sveda ni nikakršno presenečenje, da se je od takrat ogrelo. Kakšno je bilo pa podnebje pred tem? Predočimo si IPCCjev čas po “predindustrijsk obdobju“ na grafu iz članka Johnsen et al, ki sicer prikazuje izmerjeno zgodovino temperatur a Grenlandiji v zadnjih 10600 letih:
Ja, prav imate. Tista rdeča pasica na desni pokriva IPCCjevo postindustrijsko obdobje. In ko to vidimo, postane jasno, zakaj se graf v AR6 mora začeti z letom 1850, če hoče s strašenjem doseči več financiranja za “podnebne dejavnosti“: ker so bile pred tem temperature na Zemlji bistveno višje, brez vpliva človeških izpustov toplogrednih plinov.
Kot trdokuhan zanikovalec to objavljanje cenenih zavajanj in recilkliranih groženj vidim kot pozitivno. Ker COP26 res ne kaže najbolje. Kitajska je že uradno izjavila, da ne bo pristala na nikakršne spremembe Pariškega sporazuma, v katerem se je zavezala le, da bo do leta 2030 ustavila rast svojih izpustov. Indija zahteva, da bogate države najprej same znižajo svoje izpuste na prebivalca do indijskega nivoja, potem jih je pripravljena tudi sama. Kot z grozo ugotavljajo zagovorniki globalnega ogrevanja, bi lahko strategije teh držav, pa še Rusije, Avtralije, Brazilije … ogrozile “podnebne zaveze“. Nerad ugibam, ampak težko si predstavljam, da bo rezultat dejanskih pogajanj na COP26 mogoče predstaviti kot nekakšen uspeh. Zato upam, da so to prvi indici, da se politika vrača k pameti. Kot je rekel Winston Churchill “To ni konec. Niti začetek konca. A morda je konec začetka.” Resni problemi okolja in planeta ždijo pozabljeni v kotu in čakajo na to.
Sicer pa – kaj se nam sploh še lahko hujšega zgodi? Saj smo decembra 2012 že preživeli konec sveta!
Če je ostalo še kaj tesnobe zaradi strahu pred posledicami človekovih emisij CO2, priporočam v branje še članek E. Margana, ki je bil objavljen v tem mikromediju.