Unča hipokrizije je vredna toliko kot funt ambicij.
(Michael Korda, ameriški pisatelj)
STA nas je osrečila s presenetljivo novice, da Norveška še vnaprej vidi svojo gospodarsko prihodnost v izvozu nafte ter plina. Kar sicer ostro kritizirajo okoljevarstveni krogi, saj država ne upošteva izpustov CO2, ki jih v tujini ustvarijo zaradi njene proizvodnje fosilnih goriv.
Da je z vidika globalne zračne vsebnosti ogljikovega dioksida nesmiselno razogljičevanje (če je potrebno ali ne) obračunavati na osnovi lokalnih emisij, smo v tem mikromediju že pisali. Ker pomembno je, koliko emisij država povzroči kjerkoli na svetu, ne samo, koliko jih doma – torej emisije CO2 na osnovi porabe! In dejansko se istega knjigovodskega trika poslužuje tudi EU, ki se hkrati predstavlja kot vodilna sila v globalnem boju proti podnebnim spremembam.
A znam prav v slovenskih medijih najti še starejši vir. Mišo Alkalaj, Rafael Mihalič in Leon Valenčič so v članku “Koliko bodo akumulatorski avtomobili stali državo”, objavljenem v reviji “Življenje in tehnika“ oktobra 2018 napisali:
Kadar hočejo prodajalci in drugi zagovorniki t. i. razogljičenja z akumulatorskimi avtomobili pokazati na globalni vzor, najpogosteje navajajo Norveško. Ta država ima že več kot 16 akumulatorskih vozil na 1000 prebivalcev. Za primerjavo: Nizozemska le 5,2, povprečje EU je 0,8; ZDA jih imajo 1,3, Kalifornija (kot okoljsko najbolj ozaveščena zvezna država ZDA) pa 4,8.
Na Norveškem so lani prodali več akumulatorskih in hibridnih avtomobilov kakor takih na fosilna goriva. Tamkajšnja vlada je leta 2017 skušala ukiniti olajšave in obdavčiti najdražje akumulatorske avtomobile (tiste s težo nad 2000 kg in/ali ceno nad 100.000 EUR), a je morala predlog umakniti. Tako za vsa na Norveškem kupljena akumulatorska vozila še vedno velja, da fizičnim osebam zanje ni treba plačati nobenega prometnega davka ali DDV-ja, podjetja pa dobijo 50-odstotni popust; letna cestnina (od 1. 1. 2018 v prometnem zavarovanju) za akumulatorske avtomobile je 455 NOK (pribl. 48 EUR), za bencinske 2820 NOK (skoraj 300 EUR) in za dizelske 3290 NOK (pribl. 347 EUR). Država seveda tudi bogato subvencionira razvoj mreže električnih polnilnic, ki morajo biti razporejene bolj na gosto kot bencinski servisi, saj imajo akumulatorski avtomobili manjši doseg. Je torej Norveška lahko vzor za Slovenijo in celotni svet?
Ne povsem. Za začetek povejmo, da je narava Norveško obdarila z zelo ugodnimi razmerami za proizvodnjo elektrike v hidroelektrarnah. Imajo veliko padavin, predvsem v višjih legah. Številne reke tečejo skozi z visokimi gorami obkrožene doline podkvaste oblike (na sredini so širše kot na koncu – kadar je dno pod nivojem morske gladine, se imenujejo fjordi), kar pomeni, da lahko z razmeroma kratkimi jezovi ustvarijo velika akumulacijska jezera. Norveška je to s pridom izkoristila, saj ima več kot 30 GW zmogljivosti samo v hidroelektrarnah, poleg tega pa še približno 1400 MW v črpalnih elektrarnah. Norveška s hidroelektrarnami proizvede okrog 95 % vse električne energije. Čeprav njeni prebivalci porabijo v povprečju skoraj trikrat toliko elektrike kot povprečni državljan EU, je država pretežni izvoznik električne energije. Ima tudi močno prenosno omrežje, zato se v tej sicer hladni državi večina gospodinjstev ogreva v glavnem z elektriko. Vse to kaže, da Norveška še nekaj časa ne bo imela težav z zmogljivostjo omrežja za polnjenje akumulatorskih avtomobilov.
A Norveška je tudi zelo bogata država z letnim BDP-jem v višini 83.087 EUR/prebivalca (Slovenija 26.313 EUR/prebivalca). Najpomembnejše norveške izvozne dobrine so surova nafta, plin in naftni derivati; z njimi je samo leta 2016 zaslužila približno 42,5 milijarde USD oziroma 8181 EUR/ prebivalca. In tu tiči glavni razlog, zakaj si Norvežani lahko privoščijo tako obsežno elektrifikacijo osebnega prometa: njihovi akumulatorski avtomobili sicer nimajo izpustov v domačih hidroelektrarnah, zato pa jih sofinancirajo vse tiste države, ki od Norveške kupujejo fosilna goriva in ta pokurijo pri sebi. To pomeni, da Norveška nikakor ne more biti vzor za ‘razogljičenje’, pa če je to zares potrebno ali ne. Najbrž se ni težko strinjati s preprosto ugotovitvijo, da se globalna zračna vsebnost CO2 nič ne zmanjša, če neka država zmanjša izpuste pri sebi, a se zato povečajo drugje.