Gospa Joanne Simpson, ki je kot prva ženska v ZDA prejela doktorat iz meteorologije v ZDA, je bila objavljena kot stota v naši rubriki “Zanikovalci”.
Dolga in ugledna vrsta imen se je že zvrstila in vsaj še enkrat toliko jih čaka na objavo. Za vsakim imenom stoji drobec motiva, da pišem te vrstice. Drobec jeze in razočaranja, da živimo v času, ko je sploh potrebno objavljati imena uglednih raziskovalcev, visokošolskih predavateljev, nobelovcev in drugih, ki jih druži vsaj eno: ne strinjajo se z dogmo, da človekove emisije CO2 odločilno vplivajo na segrevanje planeta. Ne gre za osamelce, ki se iz trme ali drugega razloga upirajo kolegom. Gre za argumentirane znanstvene trditve, ki so jih marsikateri od objavljenih plačali s službo ali vsaj šikaniranjem. Njihovim mnenjem sledijo mnogi. Pisali smo o številnih peticijah s stotinami podpisov, ki so bile naslovljene na Združene narode, parlamentu EU, vladam npr. v Italiji, itd. Molk in ignoranca sta bila edini odgovor.
Kako lepo je uživati navidezni mir bo stavku “O podnebnih spremembah je znanost vse dorekla”. Stavek, ki ga morda najbolj odmevno uporablja srednješolka Greta. Ki je očitno niso naučili, da znanost ne bo nikoli, ampak res nikoli, ničesar dorekla. Vedno bo iskala naprej in črpala energijo prav iz temeljnega dvoma v vse.
Živimo čas, ko na politični in zakonodajni ravni vidimo posledice prepričanja, da je v znanosti vse jasno in to pri tako kompleksnem sistemu, kot je npr. podnebje. Ki se je in se bo ves čas spreminjalo. Kot da se planet prvič segreva po zadnji ledeni dobi. Ki tudi ni bila prva (in ne zadnja) v zgodovini planeta. In vendar zmaguje ignoranca. Brez pomislekov. Mimo utemeljenih znanstvenih spoznanj, ki v osnovi zavračajo tezo o odgovornosti človeka za spreminjanje podnebja in za t.i. izredne podnebne razmere. Od kod ignoranca?
Kot pravi Karl Popper , v prostem prevodu, “Ignoranca ni samo preprosto pomanjkanje znanja, ampak aktivno odklanjanje znanja, odklanjanje nekaj vedeti zaradi strahu, ponosa ali lenobe duha”.
Vse našteto velja za aktualno podnebno histerijo. Nikoli pa vse skupaj ne bi dobilo tolikšnega zaleta, če ne bi očitno znanstveno vprašanje dobilo odgovor v obliki nove religije. Takšne, ki temelji na vsemogočnem človeku, ki bo z emisijami CO2 sprememnil podnebje in pripeljal svet do uničenja. Grožnja s koncem sveta je prisotna v vseh religijah, saj predstavlja tisti temeljni kamen, ki sili v podrejanje. Najvišji podnebni svečeniki napovedujejo sodni dan leta 2100. Napovedali so sicer že množico let, ki naj bi bila zadnja, ko je še mogoče nekaj storiti. Mrtvohladno se delajo norca z zdravim razumom, ko za praktično večino držav po svetu proglašajo, da se ogrevajo dvakrat hitreje od povprečja.
Namesto, da bi vse bolje razumeli zakonitosti spreminjanja podnebja, je zmagala ena razlaga njegovega segrevanja. Ki je že dolgo nazaj skočila iz sveta znanosti v svet politike in gospodarstva. Podnebna agenda je postala vir moči, zaslužka, ugleda in očitno predvsem nadzora. Ideja Velikega reseta, ki smo jo opisali pred kratkim, je morda prava bit razglasitve izrednih podnebnih razmer in nerazumnega hitenja v brezogljičnost, za katero nihče prav dobro ne ve, kako do nje. Veliki reset pomeni prevzem oblasti v roke peščice najbogatejših.
In ker zanikovalci ne veljajo več za znanstvenike, ki sodelujejo pri razumevanju sveta, ampak so postali izobčenci, je prišlo do stanja, kot ga poznamo in kot ga je pandemija razgalila do konca. Namesto soočenja s spremembami podnebja, se je svet (tukaj mislim predvsem na OZN) odločil za panično ukrepanje in razglasitev podnebne krize. Pozivu je najbolj odločno in zvesto sledila Evropska unija (ki se spotika že pri zaščiti prebivalstva proti epidemiji Covid-19) in z novo vlado tudi ZDA. Evropa je tako zagreta, da ne vidi ali ne želi videti niti tega, da enake zagretosti ni pri državah, ki v zrak izpustijo največ CO2 in ki si seveda načrtujejo svoj razvoj na preizkušenih tehnologijah in energentih. Evropska unija ne bo rešila planeta, potopila pa bo svojo konkurenčnost. Kako odločno bodo proti brezogljičnosti zares korakali v ZDA bomo videli čez nekaj časa. Eno je čas volitev, drugo je odločanje v realnih pogojih.
Z ambicioznimi cilji ni nič narobe, dokler so uresničljivi in dokler ne povzročajo škode. In neskončna odločenost pri uresničevanju utopičnih ciljev je recept za katastrofo.
Zadnja boleča lekcija je prišla iz Texasa, ki je namesto napovedi smrti zaradi pregrevanja prinesla najmanj 111 mrtvih zaradi mraza, ali pa zaradi nerodnih poskusov, da bi se ogreli (povezava). Resno opozorilo smo dobili v Evropski uniji, ko je bil njen energetski sistem dvakrat pred razpadom (1, 2, 3, 4). Ljudje se morda ne zavedajo, da je čas vojne manj krut od življenja brez elektrike nekaj tednov.
Paradoks zapisanega je v tem, da je med t.i. zanikovalci in “pravovernimi” mogoče samo ena bistvena razlika. V videnju vzroka za spreminjanje temperatur na planetu. Sicer pa nihče ne nasprotuje iskanju alternativ fosilnim gorivom. Nihče ne nasprotuje ukrepom prilagajanja na podnebne razmere morda s to razliko, da v krogu zanikovalcev opozarjajo na prilagajanje ohlajanju planeta. Nihče ne nasprotuje zmanjšanju onesnaževanja okolja, z razliko da med zanikovalci nihče ne uvršča CO2 med onesnaževala. Nihče ni proti trajnostni mobilnosti, ampak med zanikovalci ni posebnega navdušenja nad tem, da so prav električni avtomobili bistvo trajnostne mobilnosti. In tako naprej praktično brez konca.
Iz zgodovine našega časa se bo mogoče veliko naučiti. Med drugim tudi to, kako usodne posledice ima izločanje drugače mislečih in kako lahko je zmanipulirati svet.