Erik Margan in Fedor Černe
“Imeti ali biti?“
Tako se je leta 1976 v naslovu svoje knjige retorično vprašal slavni filozof Erich Fromm. Dilema je seveda še veliko starejša. Človeško evolucijo pesti že odkar je človek sestopil z drevesa in se postavil na noge ter tako imel roke proste še za druge dejavnosti. Imeti pa ne pomeni zgolj lastništva, temveč tudi boljše možnosti obvladovanja svojega habitata (življenskega prostora) in izkoriščanja naravnih danosti. Vse to pomeni večjo varnost in posledično osnovo za biti. Frommova dilema potem sploh ni dilema, imeti ni nasprotje ali negacija biti, pojma sta evolucijsko nerazdružljiva.
Evolucija človeške civilizacije ima kot posledico nenehnega boja za obstoj, ter različne ravni uspešnosti v tem boju, precej neenakomerno porazdelitev tako naravnih resursov kot umetno izdelanih dobrin, od orodij do bivališč. To neenakost že dolgo dojemamo kot nepravično in razvojno omejujočo, ne le z moralnega stališča, temveč tudi čisto ekonomske učinkovitosti sistema. Posamezniki, ki imajo manj, so že v startu prikrajšani in so prisiljeni več svojega časa posvečati osnovnemu preživetju, imajo manj možnosti izobraževanja in posledično ne morejo prispevati družbi toliko, kot bi morda v drugačnih pogojih lahko. Neenakosti pa porajajo potrebo, da družba kot celota skuša to vsaj deloma popraviti, kar pomeni, da se del družbenega produkta uporablja manj učinkovito.
Ta dejstva vidijo ne le filozofi in neposredno prizadeti, temveč tudi tisti posamezniki, ki so kapitalizem kot ekonomsko izredno uspešen sistem dobro izkoristili v lsvoj prid, ter se povzpeli do položajev kjer lahko neposredno vplivajo na smeri razvoja. In mnogi imajo svoje ideje o načinu kako izboljšati tako učinkovitost kot pravičnost sistema. Včasih so njihove ideje smiselne in hitro sprejete kot rešitev trenutnih poroblemov, ki potem pozitivno vplivajo na celotno svetovno ekonomijo in privedejo do novega razvojnega cikla. A včasih se zdi, kot da so predlagatelji povsem izgubili stik z realnostjo in vsiljujejo rešitve, ki so še hujše od problemov, ki naj bi jih odpravili.
Svetovni ekonomski forum (World Economic Forum, WEF), osnovan leta 1971 s sedežem v Švici, je združba najmočnejših, najbogatejših in najbolj vplivnih, ki se vsako leto zberejo v Davosu. V tistih dneh tamkajšnje letališče polno zasedajo desetine privatnih reaktivnih letal s katerimi so se vplivneži pripeljali na srečanje. Ta združba, ter posebej njen ustanovitelj in trenutno izvršni direktor Klaus Schwab ima nedvomno moč spreminjati stvari. In ko javno napovedo Veliki reset (veliko ponastavitev) kot odgovor na izhod iz posledic pandemije Covid-19 ter slabšanje podnebnih in socialnih razmer, si velja vzeti čas za vsaj nekaj razmisleka.
Branje sporočil iz Davosa se v ničemer ne razlikuje od tovrstnih velikih napovedi, ki so sicer značilne za odzive velikih in pomembnih ob krizah in prelomnih obdobjih. Osrednja figura Velikega reseta je sam gospod Schwab, ki je tudi avtor bistvenih idej reseta. Seveda ne gre brez idealiziranja, ampak pri branju Schwablovih misli se poraja občutek, kot da svet ne šteje več kot 7 mrd. ljudi, živečih v več kot 200 državah. Kot da ni kakšnih velikih razlik, napetosti. Vsi samo čakajo na priložnost resetirati se. Občutek nadmoči WEF se zdi neskončen. Resetirati svet se zdi tako enostavno kot resetirati račulanik. Pritisk na gumb. Niti stavka o tem, da bi bilo morda potrebno vprašati države po svetu kaj si mislijo.
Ni namen tega prispevka razlagati svetovno ekonomijo in njene zakonitosti, zato tu podajamo skrajno poenostavljeno pojasnilo motivacije v ozadju napovedi Velikega reseta. Ena od značilnosti hitrega razvoja sodobnega sveta je najemanje kreditov za razvoj na vseh ravneh, od posameznikov, podjetij, do držav. Razvojni projekti se ne posrečijo vedno, razvoj ne povrne vedno najetih sredstev in nastajajo dolgovi. Na ravni držav so ti danes tako veliki, da je postalo jasno, da ne bodo nikoli povrnjeni. Države imajo v primeru prevelike zadolžitve dve možnosti: ali razglasijo nezmožnost odplačevanja dolgov, kar pomeni stečaj in sesutje celotne ekonomije, z zelo bolečimi posledicami, socialnimi nemiri in tudi zamenjavo oblasti, ali pa postopno razvrednotenje vrednosti denarja, povečanje denarne mase, zvišanje cen in dolgotrajno upočasnitev razvoja ter znižanje vrednosti dela, vendar z blažjimi posledicami za vse in v daljšem času, predvsem pa bolj ugodno za posojilodajalce, ki na dolgi rok in z preprogramiranjem vračanja dolgov dobijo nazaj več kot so dali posojil. Jasno je, da se v vseh državah izogibajo prvi možnosti. Toda v primeru zelo visokih dolgov v vseh državah sveta so možnosti zagona novega razvojnega cikla okrnjene in posojilodajalci imajo bistveno manj možnosti dobiti svoj denar nazaj, še manj pa obresti od posojil. Zato je današnja situacija za velike bankirje in druge vplivneže precej negotova in stresna.
Zdi se skoraj neverjetno, da je tako mogočna organizacija, ki združuje ljudi s pretežno desnega političnega pola, kot vse kaže nehote, lansirala v javnost nekaj, kar se zdi kot temeljni cilj projekta Velikega reseta, temelji pa na idejah z nasprotnega političnega pola – marksizma:
„Imel ne boš nič in boš srečen!“
Podrobna razlaga je dostopna tukaj. Predlog naj bi se udejanil do leta 2030. Ko ti tako pomembni ljudje sporočijo, da boš leta 2030 srečen, se ti najprej orosijo oči. Za 20 let so prehiteli celo naš ambiciozni naš cvet razvojne politike, ki nam je v zadnji Viziji razvoja Slovenije napovedal srečo šele leta 2050. Mogoče malo zamude ker nas bo še bremenil ostanek privatne lastnine?
Vizijo srečnega sveta leta 2030 je v okviru WEF opisala Ida Auken. Več tukaj. Ida seveda ni kdorkoli. Zapis je odlična podlaga za razumevanje vizije in za razpravo med vsemi ljudmi na planetu. Gre za to, kako naj bi živeli. Ali si res vsi želijo imeti nič in živeti kot večni najemniki? Če pozorno berete Ido, živeli naj bi praktično brez svoje intime. Ko boš na dopustu, bo tvojo spalnico uporabljal nekdo drug, v dnevni sobi pa bodo potekali seminarji in delavnice, itd. Verjetno bo treba v razpravi tudi pojasniti, ali se bodo morali ljudje odreči svojemu že težko pridobljenemu premoženju. Kdo pa bo novi lastnik? Države ali mogočneži, ki se zbirajo v Davosu? Ali bo prehod prostovoljen, ali pa bo uveden s silo? Nekakšna globalna razlastitev? Obstajajo tudi že strategije kako pripraviti ljudi, da prostovoljno sprejmejo tak sistem, ker naj bi to bilo za njih ne le enostavneje, pač pa tudi mnogo cenejše. V ta okvir sodijo tudi razprave o temeljnem osebnem dohodku. Namreč, v trenutku ko se odrečeš osebnega imetja, si za svoje preživetje popolnoma odvisen od države. A o podrobnostih morda kdaj drugič.
Odziv po vseh mogočih mrežah je bil silovit (npr. 1, 2).
Sporni video s sloganom „Imel ne boš nič …“ je WEF hitro umaknil s svoje spletne strani, kar seveda ni ostalo neopaženo. Si bodo izmislili nov slogan in nadaljevali, ali pa prilagodili program?
Kakorkoli že, stvari se počasi postavljajo na svoje mesto. Centri globalne moči si ideje Velikega reseta niso izmislili včeraj. Raste že dolgo časa. Kakorkoli jo obračamo vidimo v njej predvsem iskanje poti močnih in bogatih, kako postati če ne še bogatejši pa vsaj še močnejši in vplivnejši. Prvotna ideja svet prestrašiti z grozečo podnebno katastrofo planetarnih razsežnosti in zgodbo o človekovi odgovornosti za podnebne spremembe se je sfižila in jo po seriji zgrešenih bombastičnih napovedi nihče več ne jemlje resno. Napoved konca sveta čez stoletje ali več je videti predaleč. Pandemija je prišla pravi trenutek. Vsesplošno zapiranje, Lock-down, je postalo vzorec, da je scenarij izvedljiv. Za javnost predvsem zmanjšati emisije CO2. S pravo mešanico med podnebnimi spremembami, posledicami pandemije in blaženja socialne post-coronske katastrofe pa se tvorcem ideje Velikega reseta odpira prostor za uresničevanje njihovih idej. V teh mesecih ideologi WEF kupujejo ogromne posesti, vlagajo v kriptovalute, napovedujejo revolucijo prostovozečih prevoznih sredstev, robotizacijo proizvodnje in drugih tehnoloških čudes, ki naj bi vrli novi svet prikazal posamezniku privlačno.
Naj zaključimo z retoričnim vprašanjem gospodu Schwablu in ekipi. Ali se bodo tudi sami odrekli svojega imetja in tako z lastnim primerom kazali pot? Enako vprašanje bi veljalo nasloviti na vse zagovornike ideje Velikega reseta, še posebej tiste, ki se umeščajo na levi pol političnega prostora.