Roger Revelle (umrl 1991) bil oceanograf in meteorolog, večino svojega profesionalnega življenja je delal na Oceografskem institutu Scrippts v San Diegu (Kalifornia, ZDA); v letih 1950 – 1964 je bil njegov direktor. Med predsedovanjem Roberta Kennedyja je bil znanstveni svetovalec Stewarta Udala, sekretarja za notranje zadeve (kar je v ZDA ekvivalentno ministru za okolje in prostor). Bil je tudi predsednik Ameriškega združenja za napredek znanosti (AAAS). Kot član profesorskega zbora Univerze Kalifornije v San Diegu je v McCarthyjevih časih nasprotoval zahtevam po protikomunistični prisegi.
Morda se zdi čudno, da smo Rogerja Revella vključili med zanikovalce. Zagovorniki domnevno nevarnega antropogenega ogrevanja ga namreč pogosto izpostavljajo kot pionirja te hipoteze v ZDA, saj je bil skupaj s Hansom E. Seussom avtor prvega ameriškega znanstvenega članka, ki je analiziral možne posledice človeških izpustov CO2 in zaključil, da bi lahko povzročili nekaj ogrevanja (Roger Revelle & Hans E. Suess: Carbon Dioxide Exchange Between Atmosphere and Ocean and the Question of an Increase of Atmospheric CO2 during the Past Decades. Tellus, Vol. 9/1, 1957). Al Gore je izjavil, da je bil Roger Revelle “njegova inspiracija” za boj proti antropogenemu ogrevanju.
A zgodovina se tu ne konča. Ko je Al Gore pričel svojo politično kampanjo proti človeškim izpustom toplogrednih plinov, je Revelle skupaj s Fredom Singerjem in Chaunceyjem Starrom napisal članek “Kaj narediti glede toplogrednega ogrevanja: poglej predno skočiš”, ki ga je še danes vredno prebrati. Avtorji v besedilu znanstveno korektno opisujejo neznanke hipoteze o antropogenem ogrevanju, ki dejansko še vedno veljajo; ugotavljajo, da na osnovi znanih podatkov ni mogoče znanstveno korektno zaključiti niti, ali ne bo antropogeno ogrevanje minimalno in za človeštvo samo pozitivno, kot je menil Patrick Michaels; a tudi v primeru skrajnega scenarija, posledice ne bi bile negativne za ves svet, ampak različne po področjih. Vsekakor pa je toplogredno ogrevanje zaradi človeških izpustov CO2 le hipoteza in potrebno bi bilo še veliko raziskav ter podatkov, da bi lahko določili, kakšne bodo posledice. V zaključku citira Williama Nordhousea, da so “. . . tisti, ki zagovarjajo stroge ukrepe, da bi upočasnili toplogredno ogrevanje, prišli do svojih zaključkov brez kakšne opazne analize stroškov in prednosti . . .”.
Al Gore je takrat Revella proglasil za senilnega, njegovi politični zavezniki so obtožili Freda Singerja, da ga je zavedel (v soavtorstvo članka) ali celo brez njegovega znanja vključil njegovo ime med avtorje. Tudi sodno je bilo potrjeno, da nič od tega ni bilo res.
Sprevrženost današnje uradne “podnebne znanosti” lepo ilustrira podatek, da so na institutu Scrippts leta 2009 ustanovili Revellovo nagrado – in njen prvi prejemnik je postal Al Gore.