.jpg)
Vsem, ki se s področjem podnebnih sprememb malo več ukvarjajo, ime Wiliama Dawbney Nordausa seveda ni neznano. Je ekonomist in profesor na Univerzi Yale https://www.yale.edu/). Posebej znan je njegovo prispevek k razvoju modelov na področju okoljske ekonomije. Leta 2018 prejel nagrado Švedske centralne banke v spomin na Alfreda Nobela (t.i. Nobelove nagrade za ekonomijo – nagrajenca sicer izbira in denar da švedska centralna banka). Nagrado je prejel za uspešno integracijo podnebnih sprememb v dolgoročne makroekonomske analize.
Kot smo že omenili na tem blogu, iz njegovih analiz izhaja temeljno sporočilo, da posledice napovedanega segrevanja podnebja ne opravičujejo stroškov za izvedbo ukrepov po volji IPPC. Do nothing politika je, tako Nordhaus, cenejša od deklarirane ogljične nevtralnosti.
Na tej točki bi sicer lahko zaključili in vse, ki vas zanima več, po utečeni shemi napotili na zanimivo predavanje in članek “William Nordhaus versus the United Nations on Climate Change Economics”.
Vendar bi tako, zaradi nepotrebne naglice, spregledali za podnebno razpravo morda bistven poudarek. Nordhaus namreč dejansko ni zanikovalec, saj ne oporeka tezi o odločilni vlogi človekovih emisij CO2 in tudi odločno zagovarja dekarbonizacijo. Razlog za umestitev med zanikovalci je v tem, ker njegovi t.i. DICE modeli izračunajo za podnebne skrajneže prenizke vrednosti “družbenih stroškov ogljika”. Nordhaus je ztaradi tega postal tarča napadov (1), (2), (3), (4), (5), (6).
Nordhaus je tako v pregreto podnebno razpravo, kjer je glavni lik gimnazijka iz Švedske, (nehote seveda) prispeval pomembno sporočilo. Podnebni skrajneži običajno napadejo vsakogar, ki kvari jedro njihove propagande. V tem primeru Nordhausova analiza prizadane njihovo reklamno trditev, da so ukrepi za ogljično-nevtralno družbo bistveno cenejši kot stroški prilagajanja na nastale podnebne spremembe po podnebni katastrofi (SCC!). Greh Nordhausa je samo ta, da je izračunal, da je cena SCC (preračunano na današnje stanje) relativno nizka, in da se torej preprečevanje ekonomsko ne splača. Čeprav sam zagovarja stališče, da je globalno ogrevanje/podnebne spremembe treba preprečiti za vsako ceno, po načelu previdnosti, so ga skrajni okoljevarstveniki uvrstili v tabor nasprotnikov.
Kar precej pove o objektivnosti kriterijev toplogrednega okoljevarstva.