Poziv “Proletarci vseh dežel, združite se!” poznajo mnogi, ki niso prebrali niti Marxovega Kapitala niti Komunističnega manifesta. Za filozofske podrobnosti Marxovih del in podmene poziva reka niso pomembne, postal je le poziv na nasilno spemembo družbene ureditve tako, da bo revna večina lahko upravljala s svojo usodo kako drugače kot po volji oblasti bogate večine. No, danes spet živimo v času pozivov na radikalno (nekateri zagovarjajo tudi nasilno) spremembo družbene ureditve, samo cilji in nosilci so močno drugačni. Recimo jim ambiciozneži. Podnebni seveda. V to skupino uvrščam vse tiste, ki ne poznajo ali pa ne priznavajo načela realnosti in ki jim je 100% učinek že skoraj premajhen.
V času Marxa in Engelsa je šlo za ideje, ki so zrasle iz nečloveških razmer delavcev. V sodobnih časih pa kot da nikogar več ne zanima mizerija, v kateri živijo milijarde ljudi. Ne, najprej je potrebno znižati emisije C02. Za vsako ceno. Za zdravljenje otroka v tujini zbirajo denar dobri ljudje. Nakup električnih avtomobilov subvencioniramo vsi. Samo primer, zaradi jasnosti.
Igra absurdov v letu 2020 je doživela svoj crescendo. Politična prodaja lepega novega brezogljičnega sveta se je nadaljevala, nekaj leska ji je vzela samo veliko bolj kruta pandemija. Ljudem prodajajo svet kot stanovanje s termostatom. Politiki lahkotno tekmujejo v napovedih zniževanja temperatur planeta. Kot da je nekje neko nevidno drsno stikalo. Katero temperaturo bi želeli? Iz 19 stoletja? Seveda, ni problema, samo svet moramo postaviti na glavo. To, da se modeli, na katerih temelji strašenje ljudi s pregrevanjem planeta, niso izkazali s točnostjo in to, da se zadnja leta s temperaturo ne dogaja nič posebnega, nikogar ne zanima. Še hujše je prodajanje fikcije o lepem novem brezogljičnem svetu kot o nebesih na zemlji. Kot da bo svet naenkrat postal to, kar nikoli ni bil, človeku prijazen. Kot da se bo neskončen boj z naravo na lepem končal. Ja bo, v primeru da bo narava zagospodarila človeku. Ali je bilo doseženo soglasje o tem, v kakšni družbi želimo živeti??
Evropska unija želi postati najbolj ambiciozna povezava držav. To, da lahko vpliva samo na kakšnih 10% emisij tega plina ne zanima nikogar. Da bo izgubila konkurenčni boj s Kitajsko in Rusijo tudi ne.
Kako lepo je biti ambiciozen. Vrata do ugleda, moči, denarja, slave in podobno so na široko odprta. Na tem mestu velja narediti korak v zgodovino. Ta nas uči, da biti bolj ambiciozen ne pomeni samo po sebi biti tudi uspešen.
Lep primer ambicioznosti je bilo obnašanje večine rimskih vojskovodij in ljudstva v II. punski vojni proti Hanibalu. Primer neabicioznosti je bil pa Fabius Maksimus, ki je bil proti neposrednim konfrontacijam z glavnino Hanibalovih sil. Zato med Rimljani ni bil posebno priljubljen, nalepili so mu žaljivi vzdevek “cunctator” (zavlačevalec).
Fabius Maksimus, cuntator
Po katastrofalnih porazih pri Kanah in Trasimenskem jezeru se je razlegel krik “Hannibal ante portas!”, saj, če bi ambiciozni izgubili še eno tako bitko, ne bi ostalo več dovolj vojakov niti za obrambo Rima. Ambiciozneži so namreč do takrat že izgubili skupaj ca. 92500 vojakov. Takrat so neabicioznega zavlačevalca izvolili za diktatorja. Zame je najbolj spoštovanja vredna lastnost Fabiusa Maksimusa ta, da je bil sposoben priznati, da je Hanibal boljši vojskovodja od njega, in da ima boljšo vojsko (kar bi danes veljalo kot nepatriotsko in je takrat najbrž tudi). Zato je Fabius Maksimus proti Hanibalu začel (kot bi danes rekli) gverilsko vojno: neambiciozno se je izogibal neposredni konfrontaciji z glavnino Hanibalovih sil, raje je napadal manjše enote, ki so za vojsko zbirale provijant, začel je politiko “požgane zemlje”, i.e., naselbine na poti Hanibalovih enot je izpraznil in uničil tako prebivališča kot pridelke, ipd. Tako je Fabius Maksimus dejansko vzpostavil pogoje za poraz Hanibala in s tem zmago Rimske republike v II. punski vojni. Zato je Rim preživel in se razširil v imperij, vzdevek cunctator pa je postal znak časti.
Zakaj se znova in znova zaletavam v eno in isto temo in to brez upanja, da se bo, zaradi tega pisanja, karkoli spremenilo. Razlog je zelo preprost in zelo oseben. Prepričan sem, da če kaj ogroža svet, so to nevdržne razlike v blaginji. Toplo priporočam branje dokumenta skupine Oxfam »An economy for the 99%». Poročilo ugotavlja, da se – kljub zvenečim sklepom – razlike v svetu povečujejo. V svojem poslovilnem nagovoru je predsednik Obama v generalni skupščini OZN leta 2016 opozoril, da svet, v katerem ima 1% človeštva toliko bogastva kot preostalih 99%, ne more biti stabilen. In med tem 1% bogatih jih velika večina stoji na barikadah boja za lepi novi brezogljični svet (pri čemer nekateri od teh previdno selijo svoja podjetja iz podnebno ambiciozne Kalifornije drugam). Z donacijami denarja, ki bi sicer šel v davčno blagajno, si kupujejo sloves dobronamernih, bogastvo pa se jim povečuje.
Naj zaključim z Evropsko unijo, ki je ob zadnjem dogovoru za ambicioznejše podnebne cilje visoko dvignila svojo zastavo. Kot da je ambicioznost politikov in uradnikov EU posledica popolne odtujenosti od realnosti. Kot da v ambicioznosti tekmujejo le za svoje politične kariere, ki pomenijo vsaj obdržanje oblasti. To je pa (vsaj zame) že indikator propada EU, po načelih, kot smo jih že opisali na teh spletnih straneh. Ali pa, malo prijazneje in nič manj grozljivo, z besedami Sir Humphreya v humoristični seriji Yes Prime Minister“ »Namišljene probleme je mnogo laže reševati kot resnične!”.