Skupina CLINTEL je deklaracijo There is no Climate Emergency predstavila (tudi) Evropskemu parlamentu (https://www.thegwpf.com/european-parliament-told-there-is-no-climate-emergency/). Poslanka liberalnih demokratov v Evropskem parlamenti Irine von Wiese je izzvala zagovornike deklaracije z vprašanjem, kako bodo bodočim generacijam pojasnili vse posledice zaradi neobvladanih podnebnih sprememb, ki naj bi jih povzročal človek. Očitek je dokaj neposreden – misliti drugače je, v primeru odločilne vloge človeka pri podnebnih spremembah, moralno sprevrženo dejanje. Morda poslanki (in morda še komu podobnemu) ne bi škodil kratek intenzivni tečaj o tem, kako pomembna je pravilna diagnoza problema.
Svet znanosti je daleč od enotnosti. Samo za ilustracijo. IPPC trdi, da CO2 ostane v atmosferi 500 let, nasprotniki pa, da 15 let (po zgornji oceni)[1]. Drugič, z modeli IPPC je očitno nekaj hudo narobe, ker vsebnost CO2 narašča, temperature pa že nekaj časa stagnirajo[2]. In še dobro znana zgodba o goljufijah imenovana climategate izpred desetih let je dobro znana. Čemu goljufati in potvarjati podatke, če je vse tako jasno?
Namesto, da bi gospa poslanka v imenu bodočih generacij zahtevala brezobzirno razpravo o tem, kaj res spreminja klimo, moralizira o tem, kdo komu nagaja. Če bi si gospa prebrala članek o 50 letih napačnega napovedovanja katastrof, bi se morda na predlog CLINTELA odzvala drugače.
Na tej točki lahko vpeljemo razliko med igralci in navijači. Z igralci razumem znanstvenike, ki poznajo tematiko in ki so edini kompetentni, da z znanstveno metodo iščejo odgovore na tako resno vprašanje kot so zakonitosti spreminjanja podnebja. Drugo so pa navijači. Navijajo za eno ali drugo stran. Navijači so pisana družba. V eni skupini so vsi, ki so poslovno zainteresirani za zmanjševanje emisij CO2. Pri tem jih kaj posebej ne zanima ali gre za dejansko ali fiktivno zmanjševanje, ampak za to, kakšen dobiček imajo v tej zgodbi. To skupino najlažje povezujemo s pojmom zelena ekonomija, katere uspeh je odvisen od rednega dotoka subvencij. Družba poslovnih gazel. Potem so tu politiki, ki v navijanju vidijo bližnjico do političnih točk. Zeleni premaz je postal prepoznaven pojavi tudi v Sloveniji. Največja je seveda skupina prestrašenih državljanov, ki seveda zahtevajo takojšnje in učinkovite ukrepe. Kot da bi v naravi obstajalo stikalo. Ga obrneš in je. Poveš želeno znižanje temperature. Ni problema. Mediji jih dnevno strašijo s počasnim kuhanjem, neurji, točo in poplavami. In seveda nujnostjo uvedbe izrednih razmer. Čez vse te različne skupine se, vedno bolj očitno, razprostira ločnica med pripadnostjo levi in desni politični hemisferi. Vse je prej podobno Babilonskemu stolpu kot resni diskusiji. Vsi skupaj, vključno z mediji pa gladko spregledajo opozorila znanstvenikov, da ni razlogov za paniko. O tem smo že pisali na tej spletni strani.
In sedaj k izzivu gospe von Wiese. Kaj res dolgujemo bodočim generacijam in kdo bolj ogroža interese bodočih generacij. Trenutni nosilci politične moči in zmagovalci medijskega prostora, ki jih združuje cilj ogljično nevtralne družbe do leta 2050, ali pa tisti, ki trdijo, da je vloga človeka pri podnebnih spremembah zaradi emisij CO2 marginalna in da je osredotočenje na cilj ogljične nevtralnosti do leta 2050 napačen in torej razvojno škodljiv.
Okrog podnebnih sprememb vlada popoln pojmovni kaos. Najprej v čem je in kje ni spora. Podnebnih sprememb ne zanika nihče in seveda tudi ne potrebe po prilagajanju podnebnim spremembam. Nihče ne nasprotuje vlaganju v znanost pri iskanju energentov bodočnosti in drugih rešitev z manj posledicami na okolju. In ne nazadnje. Nihče ne zanika, da k spremembam podnebja svoje prispeva človek z emisijami CO2. Bistvo razprave je samo v tem, ali je človekov vpliv za aktualne spremembe odločilen in ali je mogoče z omejevanjem človekovih izpustov CO2 sploh pomembno znižati temperaturo planeta. Vrsta t.i. zanikovalcev je dolga in objav na tej spletni strani še dolgo ne bo konec. Dokazujejo, da teza o odločilni vloga človeka znanstveno preprosto ne drži. To je nedavno tega obširno opisal Erik Margan v besedilu »CO2 ni kriv«. In nič se ne zgodi. Vsi odločevalci ob hrupni podpori pomembnega dela navijačev so še naprej srečni, da 98% znanstvenikov misli isto. Trditev, ki jo je sicer že dolgo tega scefral na prafaktorje Mišo Alkalaj.
In vsem, ki mislijo, da antropoegene emisije CO2 niso glavni vzrok podnebnih sprememb gospe von Wiese očita, da ogrožajo potrebe bodočih generacij! Mišo Alkalaj je v članku Kaj naj zapustimo otrokom odlično prikazal igranje z napovedmi groženj generacijam, ki prihajajo. Sam v zanikovalcih ne vidim posebne grožnje bodočim generacijam. Nasprotno. Ignoranca do njihovih opozoril lahko resno ogrozi interese bodočih generacij[3]. Na podlagi v osnovi različnih ciljev lahko govorimo o dveh scenarijih bodočega razvoja in dobimo seveda dve povsem različni sliki sveta leta 2050. V okviru prvega scenarija bodo vsi viri usmerjeni k cilju ogljično nevtralne družbe, v okviru drugega pa bo človeštvo vse vire usmerilo k razvoju, ki bo temeljil na izkoriščanju lokalnih oz. regionalnih virov in konkurenčnih prednosti, k preseganju konfliktov, k z zmanjševanju razlik v svetu in podobno. Z emisjami CO2 se kaj posebej ne bo ukvarjal nihče, bo pa seveda družba sistematično krepila učinkovito in varčno rabo virov. Ne da bi bilo potrebno zaradi tega koga strašiti s potopom. O tem za kako fundamentalne razlike gre, odlično ilustrira twit polemika med soustanoviteljem Greenpeacea Patrickom Moorom ter demokratsko poslanko Alexandrio Ocasio Cortez.
V praksi se, sicer samo na deklarativni ravni, uveljavlja opcija ogljično nevtralnega planeta do leta 2050. Deklarativnega zaradi tega, ker emisije CO2 še vedno naraščajo. Politika je iz orožarne vseh mogočih instrumentov upravljanja potegnila najmočnejšega in razglaša izredne razmere. Kaj naj bi to pomenilo sicer še ne ve nihče, sliši se pa vsekakor odločno in odgovorno. Tudi člani stalnega posvetovalnega odbora so predsedniku Pahorju priporočili razglasitev izrednih razmer tudi pri nas. Na tej točki je morda primerno opozoriti na zanimiv članek Jonathana Franzena, v katerem nazorno opiše kaj pomeni razlgasiti izredne razmere in kaj pomenijo za družbo. »The first condition is that every one of the world’s major polluting countries institute draconian conservation measures, shut down much of its energy and transportation infrastructure, and completely retool its economy. According to a recent paper in Nature, the carbon emissions from existing global infrastructure, if operated through its normal lifetime, will exceed our entire emissions “allowance”—the further gigatons of carbon that can be released without crossing the threshold of catastrophe. (This estimate does not include the thousands of new energy and transportation projects already planned or under construction.) To stay within that allowance, a top-down intervention needs to happen not only in every country but throughout every country. Making New York City a green utopia will not avail if Texans keep pumping oil and driving pickup trucks.
The actions taken by these countries must also be the right ones. Vast sums of government money must be spent without wasting it and without lining the wrong pockets. Here it’s useful to recall the Kafkaesque joke of the European Union’s biofuel mandate, which served to accelerate the deforestation of Indonesia for palm-oil plantations, and the American subsidy of ethanol fuel, which turned out to benefit no one but corn farmers.«
Tej opciji bodo bodoče generacije zamerile vsaj pet stvari: stroški bodo presegli koristi, reševanje resnih problemov v okolju bo zapostavljeno, na prvi pogled neopazno bo prišlo do odmika od načel trajnostnega razvoja, posledično se bodo socialne razlike se bodo povečale ter v primeru ohlajanja podnebja bo prišlo do ogromnih nepotrebnih stroškov:
- Udejanjanje ogljične nevtralnosti bo povezano z ogromnimi stroški. Tako velikimi, da Nordhaus opozarja, da posledice napovedanega segrevanja ne opravičujejo stroškov. Do nothing politika je cenejša od deklarirane ogljične nevtralnosti. V zgoraj omenjeni polemiki Moore očita Ocasio-Cortesovi naslednje »You don’t have a plan to grow food for 8 billion people without fossil fuels, or get food into the cities. Horses? If fossil fuels were banned every tree in the world would be cut down for fuel for cooking and heating. You would bring about mass death.«. To so takšne razlike v pogledih, da jih odgovorna politika ne bi smela spregledati. Tudi z bolj uravnoteženo sestavo različnih svetovalnih teles, kot je prej omenjeni Odbor pri našem predsedniku. Kjer je iz sestave v naprej jasno kakšen bo rezultat. Namesto predloga za razglasitev izrednih razmer bi prej pričakoval, da bi povabili Erika Margana, da jim pojasni zakaj meni, da te niso potrebne. Ignoranca ni posebna vrlina, se pa daleč pride.
- Izjemni stroški neposredno ožijo prostor za reševanje resnih aktualnih problemov okolja. Torej problemov, ki tukaj in danes ogrožajo zdravje in življenje ljudi. Za ilustracijo. V mestih ljudje realno hitreje obolevajo in umirajo zaradi onesnaženosti zrake. V Sloveniji letno zberemo in naslova dajatev za OVE in URE okrog 160 mio. EUR. Velik del tega denarja se troši za postavitve sončnih elektrarn, subvencije za nakup električnih vozil, izgradnjo napajalnih postaj za električna vozila. S tem denarjem bi lahko, če malo špekuliramo v odsotnosti resnih izračunov, uvedli brezplačni javni potniški promet. In s tem vsaj nekoliko prispevali k izboljšanju kvalitete zraka. Ko bodo vsa vozila električna, bo sicer res te nesnage manj. Problem pa je, ker bi bilo potrebno ta »ko« uresničiti tako hitro, kot bi se pokazali učinki brezplačnega javnega potniškega prometa in velika vlaganja v potrebno infrastrukturo. S 160 mio. EUR / leto bi lahko pripeljali v Ljubljano lahko železnico v kakšnih šestih letih. Ko tako razmišljamo še naprej, postane vse skupaj absurdno. Namesto zasledovanja koristi večine sistem finančno podpira izbrance – tiste, ki si lahko privoščijo električni avto. Seveda, s Teslo S dosežeš dvoje. Prvič si del uspešnega AGW projekta in drugič, pomembno pokažeš navzven svoj status. Roke si maneta še proizvajalec in trgovec. Vse seveda v interesu in imenu bodočih generacij. Viri za vse cilje so žal omejeni. Ekonomija, ki temelji na subvencijah je lahko zelena, ni pa zdržna. Izjave politikov, kako zelo jih skrbi za okolje ne štejejo. Šteje, v kaj se vlaga denar.
- Vročica boja proti CO2 je de facto resno načela bistvo koncepta trajnostnega razvoja. Na dan je, v članku leta 2015 objavljenem v Washington Timesu, iz naslova udejanjanja poti v nizkoogljično družbo obseg poslov dnevno dosegel ca. 3.7 mrd. EUR na dan (več kot 2 TEŠ!) in vsaj za to vsoto se zmanjšuje obseg denarja za nujne okoljske intervencije. Z jezikom koncepta trajnostnega razvoja se močno slabi eden od treh stebrov trajnosti. Še huje. Da gre za pogreb trajnostnega razvoja kot je bil z veliko muko potrjen 1992 v Riu zahteva malo daljši komentar. Šokirale so me razprave že v Parizu, še bolj pa pred in na samem COP 25 v Madridu. Vročica boja proti CO2 in sprejemanje zavez brez potrebnega premisleka, je oživila razprave pred soglasjem o konceptu trajnostnega razvoja. Zmenjeno ne velja več. Kitajska kot država z največ emisijami CO2 na svetu zahteva enake pravice in možnosti za razvoj, kot to velja za razvite države. Revne države, ki imajo samo premog, ne smejo graditi termoelektrarn. Vse zaradi tega, ker se noče razčistiti ali antropogeni CO2 res tako strahotno vpliva na podnebje.
- Ukrepi nove, ogljično nevtralne družbe dodatno razslojujejo družbo. To, da se največji borci proti CO2 v Davos pripeljejo vsak s svojim privatnim reaktivcem je samo češnja na torti. Dražja elektrika pelje v energetsko revščino revnih slojev. Zahteva, da se namesto vinjet (slovenska zgodba) uvede plačevanje po kilometru, bo revnejši sloj prebivalstva spravila nazaj na manj varne državne ceste. V središča mest (London) se lahko peljejo samo tisti, ki zmorejo plačati ustrezno dajatev. Države, ki bodo ožigosane kot fosili in bodo smele uporabljati domačega premoga, bodo še bolj revne.
- In če teza o odločilni vlogi emisij CO2 na podnebne spremembe ne drži, ampak drži teza kot jo npr. zagovarja Žarkova, bodo bodoče generacije sedanji zamerile tudi uvedbo izrednih razmer (če bodo seveda uvedene zares na način, kot ga opisuje Jonathan Franzen in ne kot dejanje nabiranja poceni političnih točk).
In paradoks tega trenutka in razglaševanja izrednih razmer je v tem, da zagovorniki teze napovedujejo katastrofo čez kakšnih trideset let. Druga stran pa, nasprotno, opozarja na bližanje mini ledene dobe. Žarkova (o njej bomo več pisali v rubriki Zanikovalci) je objavila svoj model sončne aktivnosti sredi priprav na Pariški dogovor in seveda so jo, kako je to nalezljivo, vsi ignorirali. Njen model pa se je pokazal za neverjetno preciznega. Vodilnimi klimatologi jo še vedno ignorirajo, deležna pa je potrebne pozornosti v astrofizikalnih krogih. Ko že govorimo o odgovornosti do bodočih generacij velja seveda prisluhniti tudi njenim sporočilom. Če ima Žarkova prav je prvi problem, ki nas čaka, problem prehraniti ljudi v bistveno hladnejšem podnebju. Vse prerekanje je odveč. Če ima prav, se bo to potrdilo že v letu, dveh. Seveda bo tudi v tem primeru AGW elita trdila, da je to posledica človekovih emisij CO2.
Namesto epiloga še skok do kanibalizma iz naslova. Ko prevladuje strah pred neznanim (in manj veš, več je neznanega) se začenjajo pojavljati ideje, ki jih v normalnih razmerah nihče ne bi niti slišal. Tudi tega zapisa ne bi bilo, če mediji ne bi prinesli idejo nekega švedskega znanstvenika, da je prehrana s človeškimi trupli lahko eden od ukrepov boja s podnebnimi spremembami. In če kdo misli, da je tu konec bizarnosti se seveda moti. V medijih je že objavljena ideja človeškega bio komposta. Jap, duh je ušel iz steklenice.
Karavana bo šla seveda dalje. Pri tem pa si vsi želimo lepšega jutri. Ne
samo Greta. Do lepšega sveta pa pelje več poti. Izbrati pravo pa ne prenese
ignorance in izključevanja. Če se res želi dobro bodočim generacijam.
[1] Zapisano je seveda skrajna poenostavitev. Naš namen je samo izpostaviti razlike med znanstveniki v ocenah zadrževanja CO2 v atmosferi. Več o tem je v članku Erik Margan: Antropogeni delež CO2 v ozračju, Življenje in tehnika 09/19. Avtor navaja velike razlike v rezultatih in sicer od najmanj tri leta do največ 24.Pri IPPC pa so se odločili, da naj bi bil rezidenčni čas najmanj 130, morda pa celo več kot 500 let. Zakaj tako je v članku podrobno opisano.
[2] Gibljejo se v okviru statistične napake, ali, točnosti meritev ter izračunov. Vsako leto je tako “najtoplejše do sedaj”, razlika je pa par stotink stopinje do predhodno najtoplejšega. Termometri merijo na 0,1°C natančno, preračun v globalno temperaturo pa prinese 0,46 – 0,6 °C napake.
[3] Interesov bodočih generacij seveda ne moremo poznati. Vsekakor pa velja, da morajo biti tudi bodočim generacijam omogočeno pokrivanje od zgodovinskega razvoja neodvisnih potreb (zrak, pitna voda, zdrava hrana, varno bivališče ipd.).