V roke mi je prišlo zanimivo besedilo Jonathana Franzena »What if we stopped pretending?«. Zanimivo je, ker je dosledno. Kot očiten zagovornik teze o odločilnem vplivu antropogenih emisij toplogrenih plinov (TGP) na podnebje pravi nekako takole. Točka brez povratka se nezadržno bliža. Ukrepati je potrebno takoj in radikalno in to podrobno opiše. Potem logično konsistentno zaključi, da se kaj takega ne bo zgodilo in to prepričljivo utemelji z naravo človeka in družbe. Članek priporočam v branje vsem, jih skrbi antropogeni vpliv na podnebje.
Za spremembo se miselno prestavim v krog tistih, ki brez sence dvoma verjamejo, da je človek glavni krivec za globalno segrevanje / podnebne spremembe / izredne podnebne razmere. V razpravah bi glasno trdil, da če katastrofalni trend segrevanja podnebja zaradi človeških izpustov TGP zares obstoji, je edini resen in učinkovit odgovor radikalna omejitev izpustov TGP, predvsem CO2. To pa pomeni, da bi morale države radikalno zmanjšati svojo gospodarsko aktivnost, življenjski standard državljanov, vojaške sile, … In ker je podnebje planetarna kategorija in ne pripada posamezni državi, je akcija smiselna samo, če jo izvedejo vsi sočasno in v enakem obsegu. Kdo bi to naredil, zares in v verovanju, da bodo to storili tudi drugi? V realnem svetu, ne v sanjah? Če namreč drugi “zaostanejo” samo za eno leto, pridobijo bistveno gospodarsko in tudi vojaško prednost. Kaj če bi želeli to vojaško prednost izkoristiti in pri tem malo pozabiti na grožnjo prekoračitve slavne točke brez povratka? EU samozavestno obljublja “podnebno nevtralnost” do varnega leta 2050. Kar se bo najverjetneje izrazilo le kot dvig davkov in inventivno knjigovodstvo izpustov CO2. Brez kakršnegakoli omembe vrednega zmanjšanja emisij. Kako bo ob tem EU obvladala poglabljanje socialnih razlik mi ni jasno, ampak prepričan sem, da avtorji European Green Deal menijo, da jim je vse jasno“.
Kaj pa ZDA, Kitajska, Rusija, Indija? Države, ki v zrak spustijo večino emisij TGP na tem našem edinem planetu. Brez radikalnega znižanja izpustov CO2 je precej vseeno, kar počne EU.
Da, Franzen ima prav. Kaj ko bi se nehali sprenevedati, da lahko podnebno apokalipso preprečimo. Kdor torej dejansko verjame v katastrofalen učinek človeških izpustov toplogrednih plinov, naj se pripravi na prihod kataklizme. Če je vse res kar pravijo alarmisti, ne verjamem, da bo podnebje čakalo na datum uveljavitve vseh mogočih strategij.
France Prešern je v Uvodu Krsta pri Savici zapisal
»S seboj povabim druge vas junake,
vas, kterih rama se ukloníti noče;«
Ali, tudi, če verujete v podnebno apokalipso, preverite vsake toliko kakšen zapis v tem blogu. Blog prinaša upanje, da je morda vsa množica toplogrednih informacij, s katero nas bombardirajo, predvsem propaganda in ne “resničnost”. V kratkem bom med zanikovalci objavil tudi Murrya Salbya, ki v svojem predavanju pravi “vidite, globalno ogrevanje se res dogaja, samo ne v atmosferi”.
Na teh straneh bo vsak bralec našel množico nespornih znanstvenih dokazov, zakaj ni nikakršne krize in da so posledice človeških izpustov TGP komaj merljive. Dodane so tudi razlage eminentnih znanstvenikov, zakaj ni nobenega razloga za paniko. Vsaj ne zaradi podnebja. Ta planet je soočen z veliko resnejšimi in usodnejšimi izzivi. Nekateri so takšni, da lahko življenje na planetu ustavijo praktično takoj. Vsi, ki so resno prebrali poročilo Bruntland so zasledili tudi to, da je svetovni mir conditio sine qua non za razvoj po načelih trajnosti. Trajnost, kaj je že to? Sedaj je CO2 “in«! Verjamem, da se je s CO2 lažje in donosneje ukvarjati.
Posodobljeno 7.2.2020 / Dodan link k Jonathan Franzen