Peto dejanje: kako nazaj v normalnost?
Pomemben vir idej za pisanje so razgovori s prijatelji in znanci. Ob vrčku piva pogovor zaide na zapise na tem blogu. Da preveč kritiziram se je glasil ugovor. Po krajši besedni vojni sem sprjeel izziv, da peto dejanje namenim zapisu neznanemu politiku, ki gre na volitve. V tem prostoru in času in s temi volivci.
Začeti moram s tem, zakaj se mi takšen zapis zdi popolnoma odveč in najboljšem primeru intelektualna vaja. Seveda ni problem zapisati nekaj političnih eko bučk. Nekaj primerov. Najbolj ambiciozna in odločna podnebna politika. Zelena delovna mesta. Ogljično nevtralna bodočnost. Spet zelena in srečna država. Življenje brez odpadkov. Slovenija prekrita s sončnimi celicami in vetrnimi elektrarnami. Vsi delajo od doma.
Prvi razlog zakaj nima smisla pisati. Ker je takšno pisanje popolnoma brez koristi, predvolilni programi bodo podobni kot jajce jajcu. Ampak to je usoda teh pisarij v splošnem vzdušju strahu pred podnebno kataklizmo, degradacije znanosti na merjenje deleža soglasja o neki temi, v zadnjem času že skoraj ludizma (spomnite se opisov uničevanja s strani okoljskih extremnih gibanj) in izlivov sreče nad okoljskimi učinki ukrepov v času pandemije COVID-19.
Drugi razlog. Današnji javni dialog, na prvi pogled sicer o okolju in podnebju, je dejansko razprava o novem svetovnem redu, do katerega dvomim, da je mogoče priti z evolucijo. Glede na to, kako hitro se vračamo na stare tirnice po ukinjanju omejitev zaradi Corone je očitno, da večina ni bila navdušena nad prej omenjenimi okoljskimi in podnebnimi učinki (nikogar pri tem seveda ne zanima, da koncentracije CO2 še naprej rastejo ne glede na bistveno upočasnitev gospodarstva, temperature pa tega dviga ne spremljajo). Novi, lepi zeleni in brezogljični svet je mogoče uveljaviti samo s silo. Za katero se običajno uporablja beseda diktatura.
Tretji razlog. Verjamem, da ima smisel ukvarjati se samo s tistim, na kar lahko vplivamo. Junačenje EU, ki prispeva k svetovnim emisijam CO2 kakšnih 14% je seveda bližnjica v svetovno trgovinsko vojno in nekonkurenčnost. Vsebinsko enako junačenje države z 2 milijoni prebivalcev je lahko samo še bolj absurdno in prinese hujše posledice. Seveda je nujno spremljati razvoj znanosti v svetu in vlagati v nišna področja, kjer izkazujemo vrhunske rezultate. Sicer je pa pomembno najti tisto, kjer imamo pomembne primerjalne prednosti in jih lahko vnovčimo. Da bi s tem prepričal kakšnega volilca? Lepo prosim. Vizije razvoja Slovenije iz davnega leta 2003, ki je ciljala točno v to tarčo, ni nihče niti povohal. Pripravljavci Vizije 2050 niti vedeli niso, da obstaja. Študent s tako slabim poznavanjem področja niti seminarske naloge ne more uspešno zaključiti, pri nas pa za novo Vizijo mirno sprašimo v zrak slab milijonček evrov.
Zaradi naštetega sem prepričan, da bi bilo zapisano v nadaljevanju zanesljiva bližnjica k popolnemu porazu na volitvah. Brez napovedi sodnega dne, brez napovedi raja na zemlji, brez odrešitve. Samo delo utemeljeno na kreibilni znanosti. Bistveni predlogi bi bili naslednji:
- Štiriletni moratorij na vse t.i. podnebne ukrepe. In to na podlagi dejstva, da emisije CO2, ki jih povzroča človek ne morejo odločilno vplivati na spremembe temperature na planet. Do leta 2024 bi se morala že potrditi ali ovreči predvidevanja mnogih znanstvenikov, da človeški izpusti CO2 ne morejo bistveno vplivati na podnebje. Za ta čas bi ukinil tudi vse subvencije iz naslova nizkoogljičnosti in ta sredstva porabil za vlaganja v znanost (alternativni energetski viri) ter ukrepe varovanja okolja kot je npr. brezplačni javni potniški promet (dve tretjini danes zbranega denarja iz naslova OVE in URE bi bila dovolj).
- Zaustavitev dela na vseh strateških in zakonodajnih dokumentih na področju t.i. podnebne krize. Zahteval bi, da se vrnemo k praksi enega samega integralnega razvojnega dokumenta, ki je osredotočen na dvig blaginje ljudi v duhu načel trajnostnega razvoja. Torej z enakim upoštevanjem vseh treh stebrov trajnosti: ekonomskega, socialnega in okoljskega. Ločene strategije kot npr. podnebna, imajo samo cilj obvladovati čim večji delež sredstev, namenjenih investicijam.
- Dosledno bi uveljavil načelo ene same politike do okolja. Vse probleme je potrebno dati na mizo in jih razvrstiti po stvarni teži vpliva na človekovo zdravje ali celo življenje. In to ne morda čez trideset let, ampak kaj danes povzroča posledice. Pa da vidimo, ali bi še vlagali desetine milijonov v problem, na katerega zelo verjetno nimamo vpliva (spreminjanje temperature podnebja), ali pa v stvarni problem, ki ga mamo. Npr. v ravnanje z odpadki. Seveda je v demokraciji pravica volivca ali ma raje goreče deponije odpadkov ali subvencioniranje električnih vozil tistim, ki imajo tako in tako dovolj denarja, da si jih lahko privoščijo. Primer morda ni najboljši, ampak ilustracija je pa čisto primerna. In da se razumemo. Zapisano ne izključuje vlaganj npr. v ukrepe za zavarovanje kritične infrastrukture zaradi izrednih vremenskih dogodkov. Ti so bili in bodo.
- Z denarjem, ki bi ga prihranili iz naslova vlaganj v bodočo brezogljično družbo, bi financiral zaposlitev dovolj velikega števila inšpektorjev, ki bi uveljavljali racionalno, za okolje in državljane koristno okoljsko zakonodajo. S pomočjo okoljske forenzike bi identificiral imetnike odpadkov, ki jih odlagajo v naravo in predlagal ustrezno kaznovalno politiko. Prepričan sem, da bi bilo stanje v okolju hitro bistveno boljše.
- Podpora vsem iniciativam, ki za končnega uporabnika ne bi nič podražile blaga/usluge, proizvajalcu/prodajalcu pa bi omogočila prestrukturiranje za enak dobiček, kot ga dobiva danes, in koristile okolju. Za razumevanje tega zapisa je dovolj pomisliti na položnice za plačilo elektrike. To bi še bolje razumeli v Nemčiji.
- Resno bi se lotil načrtovanega propadanja oz. zastaranja proizvodov (več o tej temi v članku Miša Alkalaja – Načrtovano, da propade, Življenje in tehnika 03/18). Najbrž se vsi strinjamo, da je načrtovano zastarevanje prvi razlog za pretirano porabo energije, surovin in polna smetišča. Seveda je to danes integralni del kapitalistične proizvodnje in ga je težko omejiti, kaj šele ukiniti. Ampak kakšne poteze proti načrtovanemu zastarevanju je vendarle mogoče narediti. S spodbudami (nižji DDV v primeru dolge življenjske dobe proizvoda) ali kaznimi (tudi drakonske v primeru zavajanja). Prednost boja proti načrtovanemu zastarevanju je že ta, da vsak lahko za to kaj naredi in ima pozitivni učinek . Npr. več let voziš isti avto, uporabljaš pralni stroj, ne menjaš pohištva, itd. Hkrati tudi za proizvajalca prilagajanje ni nemogoče, npr. en način je že ta, da bi trajnejše dobrine dajali samo v najem. Sistemi takšne izposoje vozil delujejo npr. že tudi nekaj časa v Ljubljani (in še marsikje).
- Prevetriti bi bilo treba okoljsko zakonodajo in izločiti vse ukrepe, ki veliko stanejo, a malo ali nič ne prispevajo k zaščiti okolja. Na primer – sem bi sodil razmislek o ukinitvi kmetijskih subvencij za ne-pridelavo in njihovo vezanje le na količino/kakovost pridelanega.
Tekst bi se seveda lahko nadaljeval na še kar nekaj straneh, ampak po izkušnjah je nekako na tem mestu tista črta, ki še ustreza merilu berljivosti.
Naj bo to torej dovolj, saj nazorno ilustrira, da je mogoče narediti nekaj koristnega za okolje, ne da bi to državljane stalo. Če bi EU ali Slovenija želela udejanjiti take strategije, jih lahko strokovnjaki najdejo kolikor jih rabijo. Ker pa se zdi, da bi želela politična elita samo nadaljevati sedanje drago in neučinkovito razogljičenje na plečih vseh davkoplačevalcev, bodo tudi opisani primeri odveč. Sapienti sat.