Blaginja za vse, žrtev razprodaje zelenih utvar
Običajno se veliko govori o tistem, česar ni. Ali pa o tistem, česar ne mislimo ali moremo storiti. Pomislite na veličastne predvolilne napovedi. Penzije gor, korupcija dol. In pa seveda. Vse bo zeleno, trajnostno, brezogljično. Življenje po volitvah pa teče po ustaljenih tirnicah. Penzije životarijo, kljub ultimatom. Tudi korupcija veselo živi dalje. No, v veselje nekaterih – ker korupcija je vedno le greh onih drugih. Od vsega naštetega me bo zanimalo samo eno. Kaj in kdaj se je zgodilo, da se o resnem varstvu okolja predvsem samo še govori. In da so ga je iz lastne hiše vrgli glasnejši in odmevnejši bratje. Najmlajši, najbolj srborit je starše celo prepričal, da je edini resni problem tega sveta CO2 iz njihovega dimnika. In je začel špricati šolo ob petkih.
Dolgočasno tretje dejanje sem potegnil iz naftalina in objavil iz preprostega razloga, da bo bralec vedel kaj s kakšnim izrazom mislim. Nikogar ne mislim prepričevati v nič.
Varstvo okolja je rodila potreba. Ko so nastala in rastla mesta so se problemi odpadkov, odpadnih voda, onesnaženega zraka razbohotili do tolikšnih obsežnosti, da se je bilo potrebno z njimi ukvarjati. Če so svinjarijo pustili pri miru, so se pojavile bolezni. Elita pa je telesne vonjave prekrila s parfumom. To seveda ni ustavilo kuge.
Politika okolja se je seveda razvijala in o tem smo že pisali. V osemdesetih se je zataknilo ob problemu pravice do razvoja revnega dela sveta. Takrat se je prvič z vso ostrino pokazala hipokrizija bogatih in njihov strah, kaj bo s planetom, če se bodo manj razviti izkopali iz revščine na enak način, kot so si sami ustvarili ali celo naropali svoje bogatsvo. Rešilna formula je zagledala luč sveta v obliki poročila Bruntland. Pravica razvoja za vse, vendar ob misli in skrbi za bodoče generacije. Da se bomo bolje razumeli samo zelo kratko pojasnilo. Beseda “trajnostni” se nanaša na družbo (in ne na naravo, kot se to očitno zdi avtorjem že komentiranega nacionalnega programa varstva okolja). Odtod trije ključni stebri razvoja – ekonomski, socialni, okoljski – kot pogoj za trajnostni obstanek človeške družbe. V trajnem dinamičnem razmerju. Kaj se zgodi, če se ukvarjamo samo z enim in to okoljskim stebrom, prikazuje spodnja izposojena ponazoritev.
Trajnostni razvoj je dobil domovinsko pravico na konferenci v Riu daljnega leta 1992. Blaginja za vse, ki temelji na treh stebrih – okoljskega, gospodarskega in socialnega razvoja. Dinamična mešanica, ki si jo v skladu z možnostmi sestavi vsaka država in vsak posameznik. Opis dogajanja iz Ria pa ne bi popoln, če ne bi opozorili na politično inavguracijo teze, da so človekove emisije glavni krivec za globalno segrevanje (ki se je v tistem času zdelo kot nesporno dejstvo). Tezi, ki je bila tako šibka, da je bilo potrebno na vse glas tuliti, da jo podpira 98% znanstvenikov. Svet je dobil svojega novega kronskega princa, ki je uspešno začel svoj pohod.
Sledilo je 30 let umikanja varstva okolja in čas zmagoslavja zelene demagogije in ekstremizma. Koncept, ki ga peljejo politični in gospodarski interesi in ne dejstva in ki mora uporabljati avtoritarne metoda izločanja drugače mislečih, je seveda prišel do točke absurda. Srednješolka je spravila na kolena večino oblastnikov tega sveta.
Zakaj se je to zgodilo bo toliko teorij, kot je avtorjev. Pridružujem se tistim, ki verjamejo v materialno in politično motiviran proces, ki je izkoriščal strah ljudi pred neznanim. Spomnimo se hrupnih akcij proti GSO, fitofarmacevtskim sredstvom, umetnim gnojilom, jedrskim elektrarnam, hidroelektrarnam, hidravličnemu frakcioniranju, plastiki, domnevnem zmanjševanju biodiverzitete, in še. Tudi to so bili poskusi poklicnih okoljevarstvenikov, da bi družbi vsilili svojo ideologijo. Od vseh teh je res zmagovalno formulo posedovalo okoljevarstveno lobiranje proti CO2. Najbolj je pritegnilo pozornost medijev in politike – zakaj, lahko le spekuliramo.
Kakorkoli obračamo je nekakšna rdeča nit in motivacija propagande poklicnih okoljevarstvenikov senzacionalizem (ker samo ta res učinkovito pritegne pozornost medijev). Resna skrb za okolje je postala irelevantna. Dolgočasna. Akcije poklicnih okoljevarstvenikov so na povsem empirični ravni usmerjene v uničenje enega od treh stebrov trajnostnega razvoja in to gospodarskega. Varstvo okolja, ki ne stremi le k medijskemu senzacionalizmu,gospodarstva ne uničuje, ampak samo omejuje njegove vplive na človekovo okolje in skrbi, da gospodarstvo človeški družbi ne povzroča več (okoljske) škode kot prinaša materialnih koristi.
To kar se dogaja danes in kar je v Sloveniji pripeljalo do spremembe temelja, raisona, varstva okolja iz antropo- v eko centrizem je neposreden dokaz, da je varstvo okolja v outu. Gre za gibanje za novi, lepi in zeleni svet. Ki bo skrbelo najprej in predvsem za varstvo okolja. Problem tega sveta, kot ga peljejo novodobni revolucionarji je večplasten. Glavna kleč pa je v tem, da takšen svet zahteva povsem drugačen nivo in način zadovoljevanja potreb. In bistveno je vprašanje, kje je v eko-centričnem pristopu k varovanju okolja sploh prostor za človeka? In zakaj naj bi ljudje-davkoplačevalci sploh dopustili izkoriščanje svojega denarja za eko-centrično varovanje okolja, če njih same pušča ob strani, oziroma jih (v najboljšem primeru) obsoja na nekakšno prilagajanje eko-centričnim ukrepom. In seveda se samo po sebi razume, da eko-centrično varovanje okolja predpostavlja bistveno slabšo kakovost življenja kot smo je vajeni. Še huje, tako kot v času najhujših ukrepov proti Coroni. Potrebna je/bo revolucija, saj takšno življenje večina očitno odklanja. Bral sem izlive sreče ekstremistov nad zmanjšanjem emisij CO2, ne pa poročil o množičnih protestih in zahtevah, da se ukrepi ohranijo. Ekstremisti ne želijo več blaginje. Želijo, da se vsa sredstva usmerijo samo v en, okoljski steber. Pa naj stane kar hoče. Politiki, če razumejo seveda, stiskajo zobe in plačujejo – saj gre vendarle za oblast. Gospodarstveniki agresivno zelenega tipa pa stojijo v vrstah z zahtevami za čim višje subvencije. Globalizacija, gospodarski liberalizem in moč fikcije so se našli na istem čolnu. Vožnjo plačujemo ostali.
Zgradba človekovega razvoja, ki stoji na treh stebrih se bo podrla, če bo ostal samo še eden. Okoljski. Politika na temelju ekocentrizma ga bo vsaj na videz ohranjala za vsako ceno.
Varstvu okolja je marginalizirano. Dovolijo mu pisanje dokumentov kot je zadnji program varstva okolja. V državi, kjer skoraj mesečno gorijo gore odpadne embalaže in kjer ne želimo sodobnih tehnologij sežiga odpadkov, nas že v uvodu osreči s trditvijo da «… bolje ravnamo z odpadki…«. In da bomo namesto človeka varovali naravo.
Čas Potemkinovih vasi je spet oživel.
Zadnje dejanje bo namenjeno resnemu varstvu okolja, kateremu ostajam zavezan. Čas je, da se spet začenjamo ukvarjati z okoljem. Nekaj stvari je tako preprostih in ne zahtevajo miijonskih subvencij. Zaradi njih pa lahko živimo jutri bolje kot danes.