Odkar smo se znašli sredi krize s COVID-19, se je spremenilo poročanje o boju proti t.i. podnebnim spremembam (z vsemi konvertitniškimi izpeljankami kot so podnebno segrevanje, podnebna kriza). Kot da bi AGW gibanje zajela panika ko jim je zlobna Corona pred nosom vzela velik del pozornosti javnosti. Kot da bi bil ideaalni čas ustvarjanja podnebne panike mimo. A zagovorniki radikalnega razogljičenja očitno že razvijajo strategijo prilagajanja.
Ampak pojdimo po vrsti.
Najprej so iz medijev izginili praktično vsi članki o katastrofalnem segrevanju planeta. Tu in tam se je še kje segrevalo enkrat hitreje kot drugod, ampak, to so zgolj redki zakasneli ptički, saj ta strategija strašenja ne deluje več. Ime Greta je zamenjala beseda Corona. No, Greta se je v medijih pojavila samo še ob novici, da se ji zdi, da je bila okužena s Corono in naj bi se družbeno odgovorno samoizolirala.
Če je pri Greti gorela hiša in se je pritoževala, da je nihče ne sliši ko vpije, je Corona uspešno zasedla medije s številkami okuženih, hospitaliziranih, mrtvih. V Italiji ali Španiji je bilo dnevno število žrtev večje kot celoletno v vseh letalskih nesrečah leta 2019.
Propagandni stroj, ki poganja dogmo o usodni vlogi človekovih emisij CO2 na podnebje, je do pojava Corone deloval kot namazan. Praktično brez napake. Pretiravanja, laži in zavajanja – vse to je bil del paketa strašiti javnost. Ob izbruhu Corona krize, predvsem pa po izvedenih drakonskih ukrepih, se je seveda gospodarski in prometni stroj praktično ustavil. V Beneški laguni so se pojavili delfini, modro nebo se je pokazalo v Wuhanu, New Delhiju, Padski nižini. Na tej točki je propagandni stroj podnebnih skrajnežev naredil prvo resno napako in se začel brez slabe vesti veseliti nad manj obremenjenim okoljem. O tem smo pisali zadnjič. Napaka. V času krize za veselje te vrste ni veliko prostora.
Zdaj smo sredi nove, za podnebne skrajneže verjetno odločilne faze. Oprijeli so se rešilne bitke, ki se imenuje »Ej, prijatelj, jaz sem bil vedno s tabo!« Običajna fraza, ko nekdo dobi pomemben položaj in v pričakovanju koristi se pojavi množica »znancev«, ki začne s prilizovanjem. Pojdimo najprej malo v zgodovino. Lahko vzamete v roke vsa poročila IPCC, dokumente silnih COPov ali medijske akcije poklicnih okoljevarstvenikov. Ko je govora o podnebnih spremembah, je cilj samo eden – to je na osnovi napovedi modelov zaželena temperatura planeta leta 2050. Takoj je treba ukrepati da bi ta cilj tudi dosegli in v ta namen zmanjšati emisije toplogrednih plinov. AGW aktivisti, poklicni okoljevarstveniki in njihove medijske izpostave lahko danes pišejo kolikor hočejo, da so cilji proti bolezni COVID-19 in proti podnebni krizi isti. Da gre za eno in isto borbo z več frontami. Lari – fari. Če sledimo denar, se ta steka v ukrepe za zmanjševanje predvsem CO2. Zelena pogodba Evropske unije ima sicer dodano okoljsko komponentno, ampak ta deluje bolj dekorativno. Kot nekakšen nezaželen otrok v družini.
Aktivisti za ohranitev temperature podnebja (zveni čudno, ampak tudi aktivnost je v osnovi čudna) si agresivno želijo izboriti elitni status. Celo elitni vir denarja. Ne spremljam več zakonodajnih predlogov na dnevni osnovi. Ampak pred časom je krožil omnipotentni predlog zakona o zaščiti podnebja, ki je v nasprotju s proračunsko logiko želel svoj proračun in to ne dvo- ampak petleten. In tak zakon nastaja v državi, kjer bi z denarjem iz naslova OVE in URE (za kakšnih 150 mio. EUR / leto gre) mirno zagotovili vsem brezplačen javni potniški promet. Če bi nas res zanimalo okolje. Dokler ne bi rešili težav z odpadki, ki so za urejeno državo škandalozni, ni dostojno javna sredstva trošiti za subvencioniranje nakupa električnih vozil. Če bi nas res zanimalo okolje. In če bi nas zanimala korist vseh in ne samo veselih prejemnikov subvencij. Nekontrolirana odlagališča gorijo danes in to pri nas, ne npr. na Kitajskem. Naprej. Slovenija je bila država, ki ji metodologija in praksa integralnega planiranja nista tuji. Tudi sam sem bil in sem zagovornik integralnega plana. Teme okolja, zaradi mene tudi podnebnih sprememb (če bi pripravljavci vsebine dokazali resno in ne izmišljeno relevanco) bi morale biti sestavni del zgodbe. Zbrati je potrebno vse cilje družbe in jih soočiti z viri. A, to pa ne. AGW elita si je želela in dobila svojo strategijo. Ki je pred sabo rušila temeljna načela planiranja. Med ta sodi vsekakor načelo izvedljivosti (o tem več v prejšnjem zapisu).
A kljub vse večjemu razkoraku med realnostjo in vse bolj znanstveno-fantastičnimi stroški in še bolj znanstveno-fantastičnimi trditvami, da je možno popolno razogljičenje družbe doseči ob pretežni ohranitvi življenske ravni vseh, je treba priznati, da je skrajnim okoljevarstvenikom indoktrinacija ljudi uspevala. Potem pa pride tale corona, resnična kriza, in nazorno pokaže vso puhlost namišljene krize z antropogenim ogrevanjem.
Zanimivo bo spremljati poizkuse podnebnih skrajnežev, da si izborijo nazaj svoje mesto pod soncem (in vsaj malo zmanjšajo grožnjo usihanja rednega dotoka denarja). Eno od možnih strategij jim predlaga Christiana Figueres, izvršna sekretarka Okvirne konvencije Združenih Narodov o podnebnih spremembah (UNFCCC). Takole nekako razumem njeno sporočilo: kriza s COVID-19 je ljudi navadila odrekanja in poslušnega sprejemanja odločnih ukrepov svojih oblasti – torej lahko to stanje le nadaljujemo za reševanje podnebne krize.
No, na tej točki na preizkušnji seveda niso toliko podnebni skrajneži. Njihova pričakovanja so znana in predstavljajo v strankarski demokraciji legitimno izražanje stališč, tudi skrajnih. Na preizkušnji so oblasti držav. Morda bodo po umiritvi krize s COVID-19 lažje razmejile med tem kaj je, in kaj ni problem.