V starih ljudskih pregovorih je veliko modrosti. Naslov je prosti prevod srbskega pregovora “Ne pada snijeg da pokrije brijeg, već da svaka zvijer pokaže svoj trag.” Ki je nam starejšim občanom znan predvsem iz govora, Slobodanu Miloševiću naklonjenega črnogorskega predsednika, Momirja Bulatovića na zadnjem kongresu jugoslovanske Zveze komunistov (januar 1990). Eno od dejanj, ki je v končni fazi privedlo do razpada Jugoslavije.
Pregovor sodi med že precej pozabljene iz območja Balkana. Skriva sporočilo, da težave poudarijo/izpostavijo učinke nekega delovanja in šele tako postane očitno, kdo vse sodeluje v igri in kakšni so njegovi oz. njihovi nameni. Bulatović je imel seveda problem, ker ni videl tudi lastnih sledi v snegu. No, imel je več problemov, ampak to je neka druga zgodba.
Prav na ta pregovor sem pomislil, ko sem začel brati zapise o učinkih ukrepov proti širjenju virusa Corona. In to ne učinkov na virus in na širjenje bolezni, ampak na njeno veličanstvo boj proti podnebnim spremembam, ki jih povzroča človek.
(1) V petek 13.3.2020 CNBC prinese članek , da virus Corona slabi akcijo proti podnebnim spremembam in investicije v energetiko. No, v tem članku pisca skrbi predvsem usoda investicij, ki kaj bi zniževale emisije CO2 v ozračje.
(2) Dan kasneje Los Angeles Times objavi mnenje Christopherja Ketchama, ki se niti trudi več ne prikrivati navdušenja, kako je Corona uspela premagati tako zakoreninjene razvade kot, recimo, potovanje z letali. Ja, za nekatere je mrk na nebu lep in si želijo, da traja.
(3) Sledi zapis Rebecce Wright v CNN, kako čisto je spet ozračje nad Kitajsko.
(4) Vse maske pa so padle v članku Jamieja Margolina, ki brez slabe vesti veselo objavi, da Corona virus dokazuje, da so hitri ukrepi v primeru podnebne krize možni.
Branje teh tekstov zahteva dober želodec in odsotnost vsake empatije. So tudi dober lakmusov papir za to, koliko je še normalnosti v družbi in koliko je aktivističnega fanatizma.
Z nekaj cinizma seveda ne smemo spregledati še dveh člankov.
(1) Napoved možnosti, da bo letošnji 26 žur menda z devetdeset tisoč udeleženci, imenovan COP 26, morda prestavljen;
(2) Poziv predsednika Vlade Češke Republike Andrej Babiša, da EU razmsili o podnebnih ciljih v svoji Zeleni pogodbi. Podobni znamenja prihajajo s Poljske.
Kaj po vsem zapisanem lahko preberemo iz sledi v snegu? Pa čeprav nimamo lastnosti stezosledca Sama Hawkensa:
(1) AGW kampanja ne zasleduje blaginje, ki jo zagotavljajo gospodarstvo, socialna skrb in varovanje okolja. Zanima jih zgolj in samo okoljski steber razvoja. Takšno okoljevarstveno orientacijo razumem kot pozitivno toliko časa, dokler je ena od legitimnih sil pritiska ene od vrednostnih orientacij. Po tem merilu je AGW kampanja daleč od ideala. Še huje. Upam si trditi, da je poudarjanje okoljske komponente samo navidezno. Še več. Resne okoljevarstvene tematike se v praksi marginalizirajo na račun t.i. prednostnih podnebnih projektov, ki zmagujejo v boju za isti in nujno omejeni kolač javnih sredstev.
(2) Kampanja in konkretne akcije podnebnih alarmistov peljejo k vedno večjim napetostim v družbi. Šibkejši socialni sloji vedno težje prenašajo plačevanje visokih računov za energijo, povečujejo se stroški transporta, dogaja se nevaren proces oblikovanja zaprtih in zavarovanih območij za bogate in potiskanje revnih v novodobne četrti revežev. Vedno težje si je privoščiti zdravje. Bomo pa nizkoogljični.
(3) Odsotnost empatije ob tragedijah tisočev s poudarjanjem in veseljem nad okoljskimi učinki Corona ukrepov kaže na militantni aktivizem in ne na resno razvojno gibanje, ki v 21. stoletju ne more in ne sme videti samo svojih ciljev – mimo ali celo na račun trpljenja množic.
(4) V času Corona krize se bolje vidi, kateri bi radi še naprej želeli predvsem živeti na tuj račun. Kako drugače razumeti tarnanje nad ogroženimi AGW investicijami, ko ni denarja za osnovno medicinsko opremo in ko je očitno, da se v priprave na resno pandemijo po svetu kaj posebnega ni vlagalo.
(5) Za nekatere ni dvoma. Na planetu je človek odveč. Je bolezen.
Pustimo sedaj ob strani, ali človeški izpusti CO2 zares povzročajo kakšno merljivo spremembo v naravi našega planeta – objavili smo že vrsto zapisov, ki nazorno kažejo, da ne, ampak to za naše nadaljnje razmišljanje sedaj ni bistveno. Poglejmo si samo ceno “razogljičenja” (pa če je potrebno/koristno ali ne), kakršnega zahtevajo navdušenci nad okoljskimi posledicami Corona krize.
Recimo, po najbolj zadržanih ocenah nas bo samo precejšnja zaustavitev gospodarskih dejavnosti stala ca. 0,1% GDP na dan. Na primer, v Sloveniji to pomeni, da bomo v 15 dneh izgubili tolikšen delež BDP, kot naj bi ga celotna družba (ne le proračun!) letno vlagala v raziskave in razvoj. A pustimo ocene, ki preveč spominjajo na napovedi Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC). Vzemimo raje konkretne številke.
Na primer, Trump je že objavil obseg paketa za reševanje ekonomije ZDA: 8,3 bilijona USD. Najbrž ne bo dovolj, že zato, ker tudi Trump ne more vedeti, koliko časa bo kriza še trajala. A privzemimo, da je zadostna vsota za popravo škode, ki jo je/bo corona virus prizadel ameriškemu gospodarstvu. Če to preračunamo na BDP Slovenije (po oceni IMF), dobimo 4,77 mrd. EUR. Kar znese ca. 9,5% našega GDPja! In to le za stroške krize, recimo, do konca maja. Trenutni paket, kot ga predlaga Vlada je težak okrog 2 mrd. EUR.
A če bi sledili zahtevam Grete Thunberg in njenih somišljenikov, bi morali dejavnost gospodarstva zmanjšati praktično na nič. Pa ne le za par mesecev ali eno leto, ampak za vedno. In zamenjati vse “okoljsko sporne” vire energije z “obnovljivimi” – se kdo med okoljevarstveniki, ki to zagovarjajo, in politiki, ki jih podpirajo, sprašuje, koliko bi to stalo? V trenutku, ko se omenijo stroški lepega novega sveta, trčimo v zid molka ali pa sprenevedanja tipa »lako ćemo«.
Nedvomno mi bo kdo očital, da vse ocenjujem skozi prizmo denarja. “Človeško življenje nima cene!” Kako prazna je takšna politična floskula najbolj nazorno vidimo, ko zdravniki nekomu ne morejo rešiti življenja. Ker npr. nimajo respiratorjev, primernih zdravil ali druge potrebne opreme. V primeru boja proti podnebnim spremembam življenje nima cene, ko pa želimo reševati življenja v primeru kot je aktualna pandemija jo pa naenkrat dobi.
Statistike nesporno kažejo: ljudje v državah z višjim BDP živijo dlje in bolje. Ker imajo bolj kakovostno in zadostno hrano, čisto vodo, primerno ogrevana prebivališča, manj fizično uničujočega dela – in tudi več denarja za zdravstvo. Tu se lepo pokaže, kako upad BDP povzroča smrti ljudi.
Mladini, ki demonstrira v podporo Gretinim zahtevam, in politikom, ki se ji prilizujejo, bi morda morali bolj nazorno predočiti, kakšen bo hrabri novi brezogljični svet. Na primer tako, da bi ob vseh sedanjih ukrepih ugasnili še internet in omrežje GSM. Če mislimo z razogljičenjem resno – kaj niso slišali, kako strašni onesnaževalci so centri, ki zagotavljajo delovanje le-teh?
Ne morem se znebiti občutka, da skrajni okoljevarstveniki le strašijo, da si pač zagotovijo stalne prihodke – in nevoščljivo gledajo Corono, ki nas je v dveh mesecih uspela bolj prestrašiti kot vsi zagovorniki antropogenega ogrevanja v 20 letih. Kakorkoli – ali ni skrajni čas, da bi jih politiki prenehali poslušati?
Odgovornost politikov in politike je ogromna.
Sledi, ki jih vidimo v snegu so dovolj za streznitev glede t.i. boja proti podnebni krizi / podnebnim spremembam / globalnemu segrevanju in kar so si še poimenovanj izmislili prvoborci za izkoreninjenje antropogenega CO2.