Z zanimanjem spremljam razpravo v Financah o odgovornosti za zapisano zavezo, da bo Slovenija do konca leta 2020 dosegla 25% delež obnovljivih virov energije v okviru zavez, ki jih je določila ustrezna direktiva. Slovenijo bi vsak odstotek zaostanka stal devet milijonov EUR. Če bi ostali na stanju leta 2018 (21,1%) bi država dobila izstavljen račun v višini okrog 35 mio. EUR. To je že številka, ki vam je mogoče priklicala zapisano v članku COP25 ali pravljica o jari kači . Država se, v imenu ambicioznosti, ki je objektivno nerazumna in brez osnov v fiziki ali ekonomiji, sama odloči, kako težak kamen si bo zavezala okoli vratu – preden skoči v vodo. In nekoliko mazohistično čaka na kazen. Vsaj zdi se tako. Že za manjše številke se je prepiralo v tej državi. Pri nas pa je obratno. V teh mesecih spet vse prekipeva od ambicioznosti. Z nekaj zlobe lahko dodam, da me vse skupaj spominja na “samomor iz zasede” ko recimo občini sam predlagam obveznost, da ji bom plačeval, recimo, 20 EUR na mesec, dokler ne prekopljem vsaj 100 m2 vrta. Pa od mene zahtevajo samo, da je trava pokošena. Mogoče se vse skupaj komu zdi smešno in malo pretirano. Mogoče. Ampak ne trditi, da ni bila nikjer zapisana malo hudobna misel, da bodo mogoče tisti, ki na račun subvencioniranih OVE služijo, takoj po plačilu prve “kazni” Bruslju skozi medije zagnali vik in krik, da je treba povečati subvencije za OVE. Saj Slovenija vendar ne dosega ciljev.
Ambiciozne obljube niso samo naša iznajdba, ampak so dobile domicil v krogih v krogih pozelenelih politikov, poklicnih okoljevarstvenikov in zelenih podjetnikov. Vrhunec sreče za te kroge je cilj ogljične, pardon podnebne, nevtralnosti. To, da je to trenutno tehnično nedosegljiv cilj, nikogar ne moti. Seveda obstoji tudi zelo preprosta razlaga. To je morda cilj tistih najbolj zagretih navijačev za “razogljičenje”, ki imajo pač vizijo propada naše razsipne industrijske družbe in povratek k sonaravnemu življenju kamene dobe. Je povsem legitimno, bilo bi pa odlično, da se v demokraciji glede te vizije povpraša tudi ostale. Trenutno veljavna Vizija 2050 predvideva samo srečne državljane, ne pa uveljavitev radikalne sonaravnosti in padec današnje življenske dobe za 20 do 30 let na na kakšnih 50 ali 60 let.V primeru trdega brekomprimisnega prehoda pa lahko odvzamemo še 10 let pridemo do številke 40 do 50 let. Za tistega, ki je sveto prepričan, da pretiravam, toplo priporočam branje Jonathana Franzena »What if we stopped pretending? . O tem sem pisal kakšen teden dni nazaj.
Nazaj k zavezi podnebni / ogljični nevtralnosti. To je seveda povsem legitimna dolgoročna zaveza v obliki nacionalne ali nadnacionalne vizije. Ni mi sicer jasno, zakaj se svet preprosto ne zaveže k cilju poiskati in uveljaviti tehnologije, ki bodo ustrezno nadomestile fosilna goriva in se potrebne desetine milijard ne usmerijo v za ta namen potrebne raziskave. Recimo v fuzijo ali druge opcije o katerih sem pisal pred kratkim. Potem seveda ne bi bilo zanikovalcev dogme o vplivu antropogenega CO2 na podnebje in milijardnih zaslužkov, ki jih točno ta dogma omogoča. Zadnja zgodba te vrste je dostopna tukaj. Seveda bi se pojavili neki drugi, ki bi ostro nasprotovali novim tehnologijam. Iz podobnih vzgibov kot se danes npr. širijo strahovi pred GMO.
Čemu enostavno in transparentno, če je lahko diametralno nasprotno. Družabna igra »Bodimo ambiciozni« se igra naprej. Trenutno je zmagovalna poteza potegnjena v predlogu Zakona o podnebnih spremembah. Skregano z logiko planiranja je določen cilj ogljične nevtralnosti do leta 2050. Nikogar nič ne moti, da bo dokument, ki bo šele povedal kako (in za koliko) do cilja, sprejet naknadno.
In prišlo bo leto 2050. Morda bodo takrat neki drugi modri zakonodajalci ugotovili, da so bili cilji preveč “ambiciozni” in neizvedljivi. In da je država plačevala kazni za prostovoljno nataknjeni mlinski kamen “ambicioznih” zavez. Javni denar je šel v nič, če izvzamemo malo junačenja pred volivci, predvsem pa v Bruslju.
Podobno kot se to pravkar dogaja na omenjem forumu v Financah, se bo javnost upravičeno spraševala, kdo je odgovoren za sprejemanje neuresničljivih ciljev in plačevanje kazni. Halo, 35 mio. javnega denarja ni šala. Ampak vsi se obnašajo, kot da je vse OK. Lepo je biti v tej deželi ambiciozen.
In da se razumemo. Če bo človeštvo do leta 2050 našlo ustrezno alternativo fosilnim gorivom, ne bo treba nobene posebne prisile za prehod. Prehod bo stekel sam od sebe. Podnebje pa se bo tako in tako spreminjalo bolj ali manj neodvisno od antropogenega CO2. Kot pravi Žarkova, je mala ledena doba pred vrati. Ne zaradi uspešnega boja z emisijami CO2.
Sonce ima svojo moč.