Vzorec konferenc o podnebnih spremembah, ki potekajo v organizaciji UN, je postal že dolgočasno predvidljiv. In tudi že predmet karikatur. Upravičeno.
Meseci pred dogodkom so čas, ko se v medijih množijo in stopnjujejo kataklizmične napovedi zaradi podnebnih sprememb. Zvezde podnebne politike dobivajo vedno več medijskega prostora. Ena napoved je hujša kot druga. Sicer so skoraj že prekoračene kritične točke brez povratka, ampak nekaj malega časa je še. Govorci hitro pozabijo, da je planet ogrožen, ko se odpravijo na pot. Kljub vsemu ropotanju o tem, kakšen problem je promet za planet. Predstavljajte si 26.000 na poti v Madrid. Velika večina z letali. Zakaj ne potujejo peš ali morda na oslu, ki je okolju eno najbolj prijaznih prevoznih sredstev. Takšna množica in uspešna konferenca? 26.000 ljudi prej pričara vzdušje bikoborske arene kot prostor resnih pogajanj. Si pa zlahka predstavljam, kako vznemirjeno pričakajo običajni beli dim po dramatičnem finalu z obveznimi nočnimi pogajanji. Kakšno olajšanje. Brez posebnega cinizma – edino soglasje je običajno o tem, da naslednja konferenca bo. Če bi res bile izredne razmere?? Npr. ob potresu. Reševalci se sestanejo in sklenejo, da se ob letu spet dobijo.
Dogajanja v tem babilonskem kotlu pa so kljub vsemu bolj racionalna in predvidljiva, kot bi morda kdo sklepal po zapisanem v prvem odstavku. Tokrat bo govora o resničnih motivih in razočaranjih. Ki ni nujno, da to tudi res so razočaranja.
O nekaterih stvareh lahko ugibamo. Recimo o tem, da se katastrofične napovedi iz COPa do COPa razblinjajo ob dejstvu, da so se do sedaj vse napovedi temperaturnih sprememb s strani IPCC pokazale za pretirane. Da resnega substituta za fosilna goriva ni. Da so stroški prehoda v ogljično nevtralnost ogromni. Če je ta prehod sploh tehnično in finančno mogoč in zdržen. Ne gre namreč samo za ogljično nevtralnost. Gre za fundamentalno spremembo ustaljenega načina bivanja, dela in gibanja. Pri tem se prve posledice razogličenja že poznajo. Socialne razlike se povečujejo. Revni ne zmorejo več plačila za energijo. Bogati se zapirajo v svoja varna in seveda nizkoogljična območja. Socialno šibki sloji, ki jih bodo vedno bolj bremenili izdatki za energijo in ne bodo zmogli več stroškov za zdravljenje. Življenjska doba se bo začela nižati, tista s 100+ let pa bo veljala samo za elito.
Projekt ogljične nevtralnosti je lahko uspešen samo, če ga igrajo vsi hkrati in v istem obsegu, ali pa se popolnoma porušijo razmerja na trgu. S katastrofalnimi posledicami za naivne ali pa nespametne igralce. Ali celo oboje hkrati. Lepo je biti ambiciozen, na poti v ekonomski kolaps pa ne posebej modro.
In sedaj k množici samo deklarirano razočaranih v areni boja proti človekovim emisijam v ozračje. Cinikom po duši je najbolj zabavno brati, da nad dogajanjem in dosežki Madrida ni nihče presenečen. Prima. Greš za 14 dni v tujino in veš, da greš na bussines as usual. V veselje davkoplačevalcev. Take izjave so seveda odlična priložnost za podpisnike potnih nalogov. Kaj pa ste hodili za dva tedna v tujino, če tako in tako niste nič pričakovali? No, to se seveda ne bo zgodilo.
Skok v zgodovino. Do Pariza. Ne do francoske revolucije, ampak do Pariškega sporazuma. Z njim naj bi bremena zmanjševanja emisij CO2 dobila otipljivo in zavezujočo vsebino. Nekaj, kar se je pričakovalo od Kyota dalje. Če namreč bremena niso otipljiva in zavezujoča, je vsako pričakovanje zmanjšanja emisij CO2 po pričakovanjih (in grožnjah) IPPC čista iluzija. Tega seveda ne ve samo pisec teh vrstic, ampak je bilo to jasno ves čas bolj ali manj vsem. In zdelo se je, da je Pariški sporazum deficit podnebne politike uspešno odpravil z vpeljavo t.i. nameravanih nacionalno določenih prispevkov (INDC ). Poudarek je seveda na ne zavezujoči besedici nameravanih (intended). Takšni rešitvi je tradicionalno ambiciozna EU menda glasno nasprotovala, ampak uspešnejši je bil glas Baracka Obame oz. ZDA. Dobro se je zavedal, da skozi Senat ne more spraviti kakršnegakoli sporazuma z bolečimi obveznostmi, ker bi bila v tem primeru obvezna ratifikacija. Takratna konstelacija političnih sil sporazuma ne bi »spustila« skozi in ZDA bi bile grdi raček. Tako so ZDA uspešno zagovarjale dogovor (“accord«), ki naj ne bi impliciral obveze in ga ne bi bilo treba potrditi v Senatu. INDC je torej zahteval nekaj, kar so ZDA že načrtovale in tudi imele v svojih zakonskih dokumentih. INDC je bila za ZDA torej samo izjava o obstoječih (ali nameravanih) zakonsko določenih omejitvah doma. Enako je seveda veljalo za vsako drugo državo in pot do kompromisa je bila na široko odprta. Kolikor je moj spomin še v funkciji, je takrat Obama obiskal Kitajsko s ciljem, da jih “opogumi« v podpis Pariškega sporazuma. Rezultat. Uspešna misija. Kitajska je napisala svoj INDC: do leta 2030 (!) bodo ustavili rast izpustov CO2. Temu se pravi uspešni pogajalec.
Po Parizu sicer nisem zasledil velikega razočaranja. No, če sem natančen in pošten je to mnenje moje malenkosti kot enega od sopotnikov tega procesa na planetu. Ustvaril sem si ga iz člankov v naših medijih, kar sem jih pač prebral. Povsem drugačnega mnenja je bilo kar nekaj odločnih borcev za ogljično nevtralno družbo: James Hansen, George Monbiot, Naomi Klein in drugi.
Omenjeni trije iz gornjih člankov so tudi napadli Trumpa ko je namignil, da bo ZDA izvzel iz Pariškega sporazuma. Obtožili so ga, da uničuje bodočnost človeštva. Te obtožbe ne razumem najbolje, če so hkrati trdili, da je Pariški sporazum tako ali tako goljufija, nezadosten itd. Eden možnih odgovorov, naj mi bo dovoljeno malo ugibati, je tudi ta, da so kritiki dobro vedeli, da je Pariški sporazum “the only game in town”. Brez njega, naj bo še tako prazen, države nimajo nikakršnega na mednarodnem sporazumu utemeljenega osnove za financiranje vsakovrstnih nizkoogljičnih dejavnosti, ki verjetno niso tuje ne Monbiotu in ne Kleinovi. In še komu iz tega paketa.
Končajmo zgodbo s Parizom. Ta kratek skok v zgodovino je pomemben, ker pojasnjuje vse današnje frustracije in razočaranja. Povsem enako težo kot beseda »namera« ima namreč deklarativno zavzemanje za “bolj ambiciozne cilje”. Veliko decibelov in malo učinka. Čeprav ni čisto tako. Stopnjevanje uporabe besedice ambicioznost ima svoj skriti pomen, ki razloži zakaj je največ uporabnikov te besedice na strani potencialnih prejemnikov, poenostavimo, podnebnega denarja. Pariški sporazum namreč ne pomeni nikakršnih obveznosti za države podpisnice. Če pa si te mlinski kamen v obliki “ambicioznega” zniževanja izpustov CO2 same obesijo za vrat, je to seveda zanje obveznost po lastni zakonodaji. In višje so zaveze, več denarja se pretaka skozi trgovanje po 6. členu. In višja so pričakovanja upajočih prejemnikov. Kakorkoli zadevo obračamo je Pariški sporazum mehanizem brez delujoče palice in korenčka. Korenček potrebuje operacionalizacijo 6. člena. In večina debat v Madridu se je vrtela okrog famoznega 6. člena, ki omogoča trgovanje z dovoljenji za izpuste. Trgovanje z emisijskimi kuponi mora delovati po vsem svetu, ali pa pelje v ekonomski samomor tistih, ki jih uporabljajo. Tudi s palico ni veliko bolje. Nekje sem prebral izjavo, da se bodo države, ki ne bodo predložile “bolj ambicioznih zavez” “osramotile”. No, če je to edina palica, se še naprej ne bo nič zgodilo.
Kako razumeti Madrid v luči interesov? Poglejmo si dve karti in sicer o emisijah CO2 po glavi prebivalca po državah sveta in o nameravanih zavezah, ki so jih prijavile posamezne države.
Prvo kar pade v oči je očitno prekrivanje specifičnih emisij CO2 po glavi ter nameravanega zmanjšanja izpustov. Specifične emisije po glavi so namreč tudi indikacija višine pričakovanih stroškov. Evropa z Norveško je mednarodni zmagovalec. Najbolj ambiciozna grupacija je seveda Evropska unija. Da bi lahko pokrila stroške prehoda, računa na prihodke iz naslova inovacij in tehnološkega napredka. Potrebuje pa tudi delujoč sistem, kot je zamišljen s Pariškim sporazumom. V nasprotnem primeru se pelje proti ledeni gori. Dobro, Evropa ima še en problem in sicer zaradi tveganja, da ljudje ne bodo navdušeno plačevali cene prehoda v ogljično nevtralnost. Rumeni jopiči niso bili šala. Tudi kolone traktorjev v Nemčiji ali Nizozemski ne. Še to. EU ne bo nič pomagalo, če bo sama dosegla, ob izjemnih stroških in odrekanjih, ogljično nevtralnost. Je generator samo 10% emisij CO2 in, če imajo t.i. alarmisti prav, bo sicer ogljično nevtralna in v istem kotlu vrele juhe kot preostali svet. Samo ob višjih stroških.
Potem so tu države, ki so daleč od zelene barve in v gradacijah do črne. Eni bi takšno neambicioznost razlagali s slabšimi možnostih, drugi z več pameti. Indija je že v prejšnjih pogajanjih, o tem sem posredno pisal že v “Kanibalih”, glasno zahtevala izraz «the right to equitable development». Mirno bi lahko zahtevali tudi “sustainable development”. Njihovi INDC so pogojni. Svoje izpuste CO2 bodo zmanševali šele takrat, ko bodo tudi dosegli GDP/glavo primerljiv z razvitimi, recimo EU. Pri tem pa vse rdeče obarvane države na zemljevidu formalno izpolnjujejo svoje INDC iz Pariškega sporazuma! Formalna skladnost sama po sebi pa ne rešuje planeta. Tega naj bi reševali samo bistveno višji % zniževanja emisij CO2, kar pa stane denar, ki ga ni. V Madridu so prav te države pričakovale predvsem hitro polnjenje podnebnega sklada. In težko odšle zadovoljne.
Konference kot je COP so seveda vedno igra interesov. Pred časom je prav v zvezi s tem Mišo Alkalaj napisal (glede na razvoj dogodkov) skoraj preroški tekst z naslovom Le trik ali conkordska napaka« (Palyboy, januar 2015) »Pravzaprav nam že preprost premislek o interesih držav pokaže, da je globalno obvezujoč sporazum o znižanju izpustov dejansko nemogoče doseči. Ali si lahko predstavljamo, da bi ZDA podpisale sporazum, po katerem bi postale neto plačnice za svoje izpuste? Bi Kitajska? Rusija? Ampak v kakršnemkoli globalno učinkovitem sistemu za zniževanje izpustov je neizogibno, da bo nekdo pridobil in zato nekdo drug izgubil – in če nihče ni pripravljen izgubiti, potem takega sporazuma ne more biti. In s tem tudi ne svetovnega trga dovoljenj za izpuste CO2, na katerem bi si EU morda lahko povrnila del stroškov, ki si jih je že nakopala s svojim ‘zniževanjem ogljika’.”
Pri vsem tem ni čudno, da je COP25 ostal brez resnega rezultata. In da je edino kar šteje dogovor o naslednjem COP. Morda bo škotski whiskey pomagal k hitrejšemu zbliževanju stališč.