Za leto 2012 je EU izrazila odločno namero, da bo za mednarodne letalske lete uvedla t.i. ogljične davke, ali uradno, da bo evropsko shemo trgovanja z izpusti CO2 (ETS) razširila na vse mednarodne polete, ki pristajajo v EU. Seveda je temu nasprotovala večina sveta. Sprva je izgledalo, da EU ne namerava popustiti. Potem je najprej Kitajska zagrozila, da bo odpovedala vsa naročila Airbusovih letal. ZDA so sprejele zakon, ki ameriškim letalskim prevoznikom prepoveduje plačevanje napovedanih evropskih CO2 davkov in zagrozile z drugimi ukrepi. In tudi druge države so napovedale protiukrepe v skladu s pravili Svetovne trgovinske organizacije (WTO) – ki jih je podpisala tudi EU – ki eksplicitno prepovedujejo omejevanje poslovanja in dobička na osnovi okoljske ali delovne zakonodaje. Ko je postalo očitno, da bi uvedba ETS za tuje letaske linije EU stala več, kot bi od nje dobila, so njene odločne namere izpuhtele.
A kljub temu, da je EU dejansko “odstavila” svoje namere, da uvede ogljične davke na mednarodne letalske polete, zadeva ni bila zastonj. Že sama najava davkov je pospešila ali celo sprožila razširitev letališč blizu mej EU (npr. Zurich, Istanbul, Doha) in obnovitve tujih flot, saj bi ob uvedbi evropskih ogljičnih davkov na mednarodne letalske polete postal, recimo, let iz Franfurta v Doho in od tam v Manilo cenejši kot direkten let iz Franfiurta v Manilo. Konkurenca tujih prevoznikov s sodobnejšimi flotami je zmanjšala promet evropskim, sledili so bankroti, državne subvencije, združitve, ukinjanje letov, …
Nadaljevanje bi lahko začeli z izrekom filozofa Geogeja Santayana, da so tisti, ki se ne morejo spomniti zgodovine, prisiljeni, da jo ponavljajo.
Uvod v novo grožnjo s trgovinsko vojno je zadnji veliki uspeh nove predsednice evropske komisije Ursule von der Leyen – Evropski zeleni dogovor (EGD). »Ambiciozni« načrt za razogljičenje EU predvideva tudi ostre davke na izpuste CO2, ukinitev uporabe fosilnih goriv, in še. Brez dodatnih ukrepov bi to pomenilo, da bi EU pač preplavili proizvodi iz držav, ki takih obemenitev svojemu gospodarstu ne nalagajo. Zato EGD predvideva tudi uvedbo t.i. čezmejnega davka na izpuste CO2, nekakšne carine, ki bi jih EU uvedla na uvoz iz držav, ki nimajo enako stroge okoljske zakonodaje. A ZDA so EU že opozorile, naj tega ne uvede. Kaj tako “opozorilo” pomeni, pa seveda razumemo.
“Ambiciozne” poteze nekaterih članic, da bi začele takoj udejanjati duh EGD, pa so že sprožile nove mednarodne tožbe. EU je namreč tudi podpisnica pravil mednarodnega sporazuma za zaščito investicij (ECT) po katerem so države dolžne plačati investitorjem odškodnino (kot jo določi sodišče ECT), če jim omejijo dobičke z zakoni, ki v času pred začetkom investicije niso veljali. EU se temu ne more izogniti s tem, da bi iz ECT izstopila, saj obveznost (in s tem možnost tožbe) ostaja v veljavi še 20 let po izstopu. Tudi, če bi EU z novimi pravnimi mehanizmi onemogočila tožbe podjetij s sedežem v EU (nad katerimi ima evropski pravni sistem pristojnost – kar 2/3 že začetih tožb so vložila evropska podjetja), to najbrž ne bi imelo prav velikega učinka, saj prenesti sedež podjetja ni tako težko. In to je šele začetek mednarodnih težav EU, ki lahko nastanejo kot posledica uvajanja EGD. Pri vsem tem je evropsko trmoglavljenje z uvajanjem ukrepov za razogljičenje logično nesmiselno celo, če bi človeški izpusti toplogrednih plinov res lahko povzročili ogrevanje/podnebne spremembe. In večina držav o razogljičenju sicer govori, a niso pripravljene narediti nič, kar bi prizadelo njihovo gospodarstvo.
Se bo ta zgodba končala kot tista iz 2012, s popolnim razvrednotenjem EGD? Ne nujno in zato ni čas za privoščljivost. Ne delajmo si utvar: za politike je ugled pomembnejši od življenja njihovih podložnikov. In čeprav bi vztrajanje pri EGD in posledično neizogibna trgovinska vojna obubožala predvsem EU, bi to najmanj občutili odločevalci kot Ursula van der Leyen, ki nas v to katastrofo rinejo. Posledice bomo občutili predvsem navadni državljani EU. Modro vodstvo se bi pa lahko celo hvalilo z dosežki pri razogljičenju, saj bi trgovinska vojna močno omejila zunanjo menjavo EU, ki danes uvaža večino energentov, tudi fosilnih.
Povrhu se pa nimamo kaj pritoževati – saj smo jih sami demokratično izvolili.