Borut Bohanec
Resnica ali mit: “Politika temelji na znanosti!”
Himera, znamenita pošast iz grške mitologije (vir)
Pandemija COVID je na površje vse pogostejših razprav prinesla dilemo, katerim informacijam in mnenjem zaupati, in katerim ne. Da to še zdaleč ni le akademska razprava postane jasno takoj ob soočenju s posledicami odločitev. Te se merijo v vrtoglavih številkah umrlih ali hudo obolelih sodržavljanov.
Ob pandemiji nemoteno teče še drug velik proces odziva družbe na klimatske spremembe, ki naj bi jih povzročil človek. Ko to pišem, mi elektro podjetje najavlja 44 odstotno podražitev elektrike. In pri tem moram biti še hvaležen, da jo sploh dobim. Razlog? Elektriko so podražili dobavitelji, torej elektrane. Čemu? Plačujejo enormne kazni, ki jih ljubkovalno imenujemo ogljični kuponi in ki so zapovedani z vrhov unije. Seveda ob polnem soglasju držav članic. Enako velja za politiko, ki z vso silo spodbuja prehod na nezanesljive vire električne energije in zapostavlja ostale.
Država pa ne poka po šivih le pri zdravstvu in energetiki. Dosti bolje ni niti v kmetijstvu, če omenimo le najbolj izpostavljene segmente družbe. Področje s katerim se ukvarjam ni ne medicina ali energetika, precej znan pa sem po zagovarjanju sodobnih metod žlahtnjenja v kmetijstvu. Na kratko. Že več desetletij opozarjam, da uporaba biotehnoloških metod, zlasti vnosov genov poznanih s kratico GSO, v Evropi stagnira že več kot dve desetletji. S tem zamujamo številne poslovne priložnosti ter ohranjamo kemizacijo okolja.
Prav pri svojem delu sem se dodobra spoznal z drugo platjo podajanja znanstvenih odkritij. Na stran nasprotnikov sodobnih tehnologij so namreč stopili nasprotniki vseh vrst, od potrošniških organizacij (obvezno označite!!!), samooklicanih zelenih druščin (ne ve se, kaj bo čez desetletja), rumenih novinarjev (kjer je dim je tudi ogenj) in seveda številnih politikov (izvolite mene in teh packarij ne bo na vaših krožnikih). Pojavljali pa so se tudi znanstveni članki, objavljeni v revijah s faktorjem vpliva, ki so demonizirali GSO. Prav slednji so posebej zanimivi. Denimo GSO koruza s tem in tem genom lahko ali pa ne more povzročati raka. Po mnogih študijah, ki nevarnosti niso zaznale, so se pričele pojavljati nasprotne. V tem primeru torej nekdo ima prav, drugi pa ne. Vsakokrat se je izkazalo, da imamo prav tisti, ki trdimo da nevarnosti ne le da ni, ampak so kvečjemu koristi. Seveda ni bilo mogoče na vse trditve odgovoriti takoj, kar so avtorji, kot denimo prof. Gilles-Éric Séralini, dobro vedeli. Njegovo študijo na podganah so do zdaj ponovili kar štirikrat. Vsakič z rezultatom, nasprotnim njegovemu. Trajalo je pač več let in stalo milione evrov. In škoda je bila storjena.
Taki znanosti, za katero so običajno botri dobro znani, pravim spolitizirana znanost. Denimo, ste vedeli, da so v Franciji dosegli začasni mir tako, da so politiki sklenili kompromis z zeleno druščino? Vi ne napadajte naših jedrskih elektrarn, mi pa iz države izženemo GSO koruzo! Drži in še vedno velja. Za razliko od Nemčije, kjer denimo za ugajanje zelenim pravkar zapirajo še zadnje jedrske elektrarne. Čemu že? V imenu utopične ideje ogljično nevtralne družbe danes in to takoj. Sicer nesporen in relevanten cilj, ki pa ga ni mogoče doseči na silo, brez lahko tudi katastrofalnih družbenih posledic.
Težko se znebim občutka, da je s spolitizirano znanostjo tesno povezanih tudi več teles Združenih narodov. In tu ne mislim »drobnarij«, kakršne omenja moj sošolec Arne Hodalič, ko je govora o razminiranju dežel v Afriki. Mislim velike in ugledne inštitucije, ki jih sumim, da prav rade uporabljajo podobne populistične pristope. Če ste spremljali dogajanja v zvezi z očrnitvijo herbicida glifosata in IARC, potem veste o čem govorim. Za ostale naj kratko povzamem: mednarodno telo, del svetovne zdravstvene organizacije, ki več ali manj samostojno izdaja mnenja o rakotvornosti te ali one snovi, je na presenečenje mnogih sporočilo, da je omenjeni herbicid verjetno rakotvoren. Povzročal naj bi ne-Hodgkingov limfom. V oči bode dejstvo, da so vse druge mednarodne organizacije menile nasprotno. Cij je bil očitno dosežen, saj samo iz ZDA poročajo o milijardnih odškodninskih tožbah, usmerjenih v zdaj evropski Bayer- Monsanto. Kar zna pripeljati celo do bankrota krovnega podjetja. Sodišča brez problema sledijo omenjeni instituciji, ki deluje v okviru OZN. Ne glede na to, da je že dolgo znanih več malverzacij. Kot recimo ta, da se je vodilni avtor s tem celo finančno okoristil. Posebej zanimivo je spoznanje, kako so utemeljevali svojo odločitev. Denimo, izključili so vse ne javno objavljene študije (beri izdelane na zahtevo obveznega preverjanja v industriji). Upoštevali niso niti že obstoječih, a še neobjavljenih študij, vključno z najobsežnejšo. Ta je vključevala 30 letno spremljanje 54 251 poklicnih uporabnikov škropiv, ki povezave z glifosatom ni opazila.
Daleč največ denarja se v zadnjih letih pretaka skozi Združene narode v zvezi z grozečimi napovedmi posledic globalnega segrevanja. Tudi tu je sklicevanje na znanost povsem na vrhu ko politika uveljavlja razne drastične ukrepe. Najbolj tipičen in vedno bolj občuten primer je denimo omenjena kazen za izpuste CO2. Vprašanje, ki se postavlja vsaj nekaterim pa je, mar res lahko tako brezprizivno verjamemo politiki, ki se sklicuje na podpro znanosti, da nas vodi v pravo smer? V tovrstnih razpravah je težko ostati nepristranski. To še posebej velja, če se vsaka kritika t.i. podnebne politike razume kot »napad« in ne kot povod za poglobljeno razpravo. Brez katere ni racionalnega odločanja. Vsaj mene argument – znanost je o tem je že vse dorekla, če kje, potem pri klimatski znanosti ne prepriča. Da se razumemo: star sem dovolj da zatrdno vem, da je bilo zadnjih 30 let toplejših kot predhodnih 30. Kot otrok sem se ja smučal po Rožniku vsako zimo, zdaj pa bolj ali manj opazujem zelenenje. Vseeno mnogo bolj verjamem tistim, ki človeškim izpustom CO2 ne pripisujejo več kot 30% delež segrevanja. O tej številki bi se dalo veliko razpravljati, mnogo bližje pa so mi tisti, ki, za razliko od doktrine IPCC, številnim naravnim dejavnikom ne odrekajo večinskega vpliva.
Sašo Dolenc, komunikator znanosti, povsem upravičeno razlaga, da ni logično, da bi se o eni znanstveni vedi oglasil kdo, ki pripada povsem drugi. Moja biotehnološka izobrazba res ne more biti kaka izjema, dejstvo da sva s Lučko Kajfež Bogataja preživela več desetletij na istem hodniku in na istem agronomskem oddelku fakultete, še toliko manj. Ne drži pa ravno pomislek, da znanstvenik z enega področja, ne bi mogel zaznati neobičajnih dogajanj v drugem področju znanosti. Še posebej ne, če sumi , da gre pri slednjem za očitne elemente spolitiziranosti.
Naj razložim na primeru. Hitra otoplitev, povzročena z delovanjem ljudi (AGW) naj bi po mnenju IPCC odločilno vplivala na dvig gladine morij. Decembra 2019 sem opazil zanimiv članek (da, drži, postopek je cherry picked) avtorjev PS Kench in sod. (dec 2019). V njem opisujejo, kako so na Maldivih z novo metodo na fosilnih koralnih mikroatolih uspešno merili gibanje nivoja Indijskega oceana v zadnjih dveh tisočletjih. Pravijo, da je gladina nihala, v dveh hladnih obdobjih 234-605 in 1481-1807 pa je upadla za skoraj 90 cm. Opozarjajo tudi na pospešen dvig morij v zadnjih dveh stoletjih. Po njihovem mnenju dogajanja z gladino morij niso »unprecedented« (brez primere), kar se seveda ne sklada z IPCC razlago. V znanosti pričakuješ, da se sicer morda neobičajne, vendar pa dobro izvedene študije preverijo v kaki drugi raziskovalni skupini. Le tako je namreč mogoče doseči potrditev ali zavrnitev določenih trditev. In res: ogled zbirke Web of Science pokaže, da je članek že bil citiran in tudi oporekan. CG Piecuch in sod. (maj 2021) so spisali ugovor, kjer so se zlasti oprli na meritve višine plimovanja v Indiji, avtorjem prvega članka pa so oporekali tudi način meritev, kjer naj bi spregledali mogočo erozijo koralnih otočkov. Avtorji prvega članka Kench in sod. so že odgovorili tudi na ta ugovor. Opozarjajo na ujemanje podatkov hladnih obdobij in nizke gladine oceana ter trdijo, da erozije koral niso zaznali.
Tako, res zelo na kratko povzeto, poteka resna znanstvena razprava. In mislim, da zvečine ni tako težko slediti. Če kaj razumem, potem to, da tudi klimatska znanost ni rekla zadnje besede. Podobnih člankov, neskladnih z večinskim mnenjem , je kar nekaj. Številni so objavljeni v zelo uglednih revijah, torej so bili pregledani s strani vrhunskih kolegov. Trditve, da je vse dorečeno, so očitno prezgodnje in striktno znanstveno, nezrele. Vendar pri klimatski znanosti se, kot kaže, tudi zelo hudi grehi odpustijo. Saj se še spomnite Climategate?
Ko že omenjam spolitiziranost teles združenih narodov (pa še koga drugega): iz radovednosti sem preveril, ali je opisani članek o meritvah gladine oceanov omenjen v osnutku šestega IPCC poročila. Sodil bi nekam v poglavje 8 – Spremembe vodnih ciklov. V njem sicer najdem nekaj citatov Piecuch in sod. ne pa tudi Kench in sod. Za IPCC omenjeni članek očitno ne obstoja. Samo na takšen način je znanost res vse dorekla.
Podobno velja za poljudno znanost. Všeč so mi komentarji Mallen Bakerja, o katerem Wikipedija pravi, da je bil nekoč glasnogovornik angleške stranke zelenih, zdaj pa komentira različne vroče družbene teme. Pogosto je to prav tematika klimatskih sprememb. Povsem prav ima, če opozori na kako očitno napako iz tabora zanikovalcev, recimo prilagajanja časovnih okvirov vremenskih dogodkov glede na zaželeni rezultat. Zadnjič pa je bil njegov govor usmerjen prav na temo otočij v indijskem oceanu. Pod naslovom : Are the Maldives really sinking because of climate change? V katerem razlaga o problematiki domnevnega potapljanja otokov. Vprašal sem ga, ali je prebral zgoraj omenjeni članek. Kot razumem še ne. Hmmm. V znanosti je spremljanje objav preko Web of Science predpogoj vsake resne objave. Mar za poljudno znanost to ne velja?
Je torej znanost vedno in nedvoumno na pravi poti ali morda ne? Trditve o škodljivosti GSO in o odločilnem vplivu človeka na ogrevanje zemlje pogosto branimo na isti način. Z navajanjem stališč vplivnih akademskih inštitucij, kot so denimo akademije znanosti. Le te so v veliki večine na strani obojih.
Smo torej tisti, ki menimo da ukrepi, ki izhajajo iz domnevno v znanosti »dorečenih« dejstev v hudi zmoti in torej družbeno škodljivi? Ali če vprašamo drugače. So res potekajoče fundamentalne družbene spremembe kot posledice »razogljičenja«, ki vsaj Evropo vodijo v očitno negotovost, nekonkurenčnost in revščino, utemeljene na nedvoumnih ugotovitvah znanosti? Če razprave o tem ne smemo niti začeti, kako naj potem zavrnemo trditev, da ostaja še mnogo nedorečenega?
In dokler bo temu tako, bodo zmagovale novodobne religije. In na verovanju in ne na znanosti utemeljene politike. Velja vsaj za temi kot sta GSO in podnebne spremembe.