Resnica ali mit: “Znanost je vse dorekla”
Erik Margan

Zadnje čase v povezavi z različnimi družbenimi in političnimi problemi pogosto slišimo pozive, da je treba slediti znanosti, zaupati znanosti, verjeti znanosti, ali celo verjeti v znanost! So taki pozivi upravičeni? So sploh smiselni? Kaj znanost sploh zmore, in česar ne zmore? Kaj vse se lahko skriva za takimi pozivi?
Da ima povprečni prebivalec tega planeta nekakšen dihotomičen, ambivalenten, tragikomičen odnos do znanosti in tehnologije sem spoznal že pred mnogimi leti. Takrat sem živel v petem nadstropju večjega bloka; v stanovanju nasproti mojem pa je živela starejša gospa, s katero sva se pogosto srečevala pred vrati dvigala zjutraj ob odhodu v službo in poleg običajnega vljudnega pozdrava sva si pogosto med čakanjem na dvigalo in samo vožnjo izmenjala nekaj običajnih prijaznih besed. Nekega dne, pa me je brez odgovora na moj pozdrav naravnost vprašala:
»A ste slišali? V jedrski elektrarni je prišlo do nesreče!«
»Ja«, sem odgovoril, »menda je včeraj prišlo do samodejne zaustavitve zaradi neke manjše okvare«.
»Posluš’te, to je zelo nevarno! Tam je vse polno sevanja in lahko vsak hip vse skupaj raznese! To je treba zapret!«, je bila odločna.
Tisti hip se je pred nama ustavilo dvigalo in sem ji odprl vrata, ona pa je vstopila in pritisnila na gumb za pritličje. Med vožnjo sem ji zaman skušal dopovedati, da imajo strokovnjaki zadevo najbrž pod nadzorom, in da bo zagotovo kmalu vse urejeno, a je vožnja do pritličja trajala prekratek čas.
»To je treba zapret!«, je odločno vztrajala. Nato sva se poslovila.
Med potjo v službo sem potem premišljeval kako bi gospo prepričal da dejansko sploh ni bilo nobene nevarnosti, da so varnostni sistemi delovali tako kot je treba, itd. A sem kmalu uvidel da to ne bi imelo nobenega smisla. Tudi če bi ji povedal, da elektriko, ki poganja dvigalo, imamo tudi zaradi te jedrske elektrarne, in da trume inženirjev redno skrbijo, da ona lahko vsak dan brezskrbno pritisne na gumb dvigala, kljub temu da ji takrat življenje dobesedno visi o nitki, nakar se vse skupaj dobro konča pet nadstropij nižje, me verjetno sploh ne bi poslušala.
Ko pa me je enkrat kasneje vprašala kje delam, sem se zlagal, da v tovarni dvigal. Nisem ji upal povedati, da se v službi ukvarjam z detektorji sevanja…
Zanimivo je, kako v življenju povsem rutinsko in samoumevno uporabljamo produkte znanstvenega in tehnološkega razvoja, obenem pa globoko v sebi gojimo skrajno nezaupanje in nagonski odpor do prav te znanosti in tehnike. Računalniki, tablice, telefoni, avtomobili, letala, pa tudi štedilnik, pralni stroj, ali sušilnik za lase, ter druge podobne naprave, nam po eni strani močno olajšajo življenje, po drugi pa nas motijo, nam gredo na živce, še zlasti kadar se kaj pokvari, ali kadar je naš duševni mir zaradi (ne)delovanja teh naprav tako ali drugače ogrožen.
Tako po svoje niti ni nenavadno, da je v javnosti in v medijih znanstvenik predstavljen kot rahlo trčen, na pol nor, s politiko ali velikimi korporacijami povezan, družbeno neodgovoren posameznik, ki je za dosego svojega raziskovalnega cilja pripravljen žrtvovati vse drugo. A po drugi strani v anketah, ki si prizadevajo izmeriti zaupanje javnosti v posamezne profile pogosto prav znanstveniki in inženirji zavzemajo najvišja mesta.
Seveda, znanstveniki ne živijo ločeno od ostale družbe, so njen del, vsak zase se skuša svojemu okolju prilagoditi, pa tudi uveljaviti svoje interese, za katere pa je prepričan da bodo v končnem izidu v korist tej družbi. Pri tem so nekateri bolj uspešni, nekateri manj, nekateri se povezujejo v stanovske, drugi spet v politične skupine, podobno kot vsi ostali. So pa seveda tudi taki, ki skušajo dane razmere izrabiti ali celo zlorabiti za neke svoje posebne cilje, pri čemur se pogosto skrivajo za plaščem znanosti in znanstvene resnice. So pa tudi taki, ki iz različnih razlogov pristajajo zagovarjati politično motivirane predstavitve nekega domnevnega ali dejanskega problema, ter zagovarjati vnaprej določen politični program namenjen reševanju tega stanja, neodvisno od tega ali za to obstaja trdna znanstvena podlaga ali ne.
In tu se postavlja tisto začetno vprašanje: kaj pomeni zaupanje v znanost? Je to zaupanje posameznikom, ki so znanstvene avtoritete na svojem področju, ali je to zaupanje v znanost kot sistem iskanja resnice, ki naj bi bil zavezan nekakšnim profesionalnim in moralnim vrednotam, ali preprosto znanstveni metodi, ki vsaj na daljši rok vedno privede do pravih rezultatov?
Na žalost je najbolj pogosto ravno zaupanje znanstvenim avtoritetam, saj večina ljudi, ki se z znanostjo ne ukvarjajo, ne loči med znanstveniki kot posamezniki in znanostjo kot sistemom. Ampak pustimo zaenkrat probleme, ki jih ima večina ljudi z ocenjevanjem teže posameznih znanstvenih trditev. Raje poglejmo kako se s tem problemom spopadajo znanstveniki sami.
Prvo, kar je nujno razumeti je, da je neka trditev lahko znanstvena le, če jo je vsaj načeloma možno na nek način ovreči! Filozof Karl Popper loči znanstvene trditve na analitične in sintetične. Prve je načeloma mogoče dokazati, če le pristanemo na nekatere izhodiščne predpostavke (aksiome), ki so bodisi samoumevni, bodisi so resnični po definiciji. Primer analitičnih trditev so matematični dokazi. Sintetične trditve pa so odvisne od drugih trditev in takih niti načeloma ni mogoče dokazati, možno jih je le ovreči. Take so na primer trditve v naravoslovnih znanostih. Vedno se namreč lahko zgodi, da neko uveljavljeno in splošno sprejeto trditev neko novo odkrito dejstvo ovrže, in pri tem zadostuje eno samo dejstvo, ki se s trditvijo ne ujema.
Nadalje je treba razumeti, da obstajajo postopki, ki jih skupno imenujemo znanstvena metoda, četudi ta ni nikoli bila formalno določena, prav tako pa se ne izvaja po nekem strogo določenem protokolu ali vrstnemu redu, vendar je posamezne elemente metode vedno možno prepoznati v vsakem znanstvenem delu. V grobem gre nekako takole.
Ponavadi najprej znanstvenik med svojim delom – pogosto kar po naključju – sreča in prepozna pojav, ki na nek način odstopa od vsega, kar mu je znano. Če problem dovolj močno pritegne njegovo pozornost in zanimanje, se loti načrtnega raziskovanja in začne izvajati poskuse, s katerimi poskuša posamezne lastnosti pojava razčleniti, jih ločiti od že znanih, ter jih kar se da natančno izmeriti. Temu ponavadi sledi, ali pa se že spotoma postopno oblikuje ideja, kako bi bilo možno pojav razložiti in umestiti v strukturo že obstoječega znanja. Temu pravimo delovna hipoteza ali model, ki ga je potrebno preveriti.
Pot do hipoteze nikoli ni premočrtna, pogosto se hitro izkaže, da katera od domnev ni pravilna, ker se pri preverjanju ne ujema z realnostjo. Postopek iskanja možnih razlag in njihovega preverjanja se potem ponavlja vse dokler znanstvenik sam ni zadovoljen in izoblikovani hipotezi z znanstvenega stališča nima več kaj očitati.
Ko enkrat ima hipotezo, znanstvenik poskuša zasnovati poskuse, s katerimi bi pravilnost te hipoteze potrdil, ali pa ovrgel. Namreč, iz hipoteze izhajajo določene napovedi o obnašanju preučevanega sistema v določenih pogojih in če se sistem obnaša skladno z napovedmi je hipoteza potrjena, a le pogojno, ne pa splošno. Če pa se ne ujema za napovedmi, pa je hipoteza brezpogojno ovržena.
Ko gre za bolj preproste reči, skuša znanstvenik te poskuse narediti sam, ali s svojo raziskovalno skupino. Bolj zapletenih reči, za katere je je potrebno več sredstev in več raziskovalnih zmogljivosti in opreme, pa se običajno lotijo večje raziskovalne skupine, pogosto potem, ko je znanstvena hipoteza objavljena v strokovni literaturi.
Če se poskusi posrečijo in je hipoteza potrjena, postane to odkritje, ki se nato poskuša vedno bolj natančno izmeriti, nakar se išče povezave z drugimi že znanimi pojavi, ter možnostmi, da odkritje izboljša razumevanje določenega znanstvenega področja. Pogosto pa tudi določeno odkritje pripelje do spoznanja o možnem obstoju sorodnih pojavov, ki jih je nato spet potrebno potrditi in obrazložiti na podoben način. V vsakem primeru pa poskuse poskušajo ponoviti druge, neodvisne skupine, morda tudi s drugačnimi poskusi ali s drugačno raziskovalno opremo. Prav tako pa potekajo preverjanja in poskusi odkriti kakšna odstopanja, ali pogoje v katerih hipoteza ne drži in ki bi vse skupaj ovrgla.
Ob uspešnih ponovitvah poskusov potrditve in neuspešnih poskusov razveljavitve preide odkritje v uveljavljeno teorijo, na podlagi katere se spet izvajajo nadaljnji poskusi in raziskave.
V primeru, da izid katerega izmed poskusov hipotezo ovrže, sta možna dva scenarija: lahko oblikujemo novo hipotezo, ki predpostavi obstoj nekega še ne odkritega pojava, ki vpliva na izid poskusa, kar potem spet gre v preverjanje in iskanje takega pojava; bodisi se prvotno hipotezo opusti in se tako z novimi poskusi kot teoretično išče in preverja drugačne možnosti za oblikovanje drugačne hipoteze.
Ste opazili, kolikokrat je bila uporabljena beseda »preverjanje«? Znanost mora biti preverljiva!
Seveda so v vseh fazah tega zapletenega postopka prisotne določene pasti.
V prvi vrsti gre za problem začetnih predpostavk, izoblikovanih na osnovi predhodnega znanja, ki jih znanstvenik ima za očitne ali dokazane, zato jih ne preverja. Take napake se dogajajo najbolj pogosto in zgodovina znanosti je polna primerov, ko se je neka splošno sprejeta teorija kasneje izkazala za napačno, vzrok napake pa je bil ravno v začetnih nepreverjenih predpostavkah.
Nadalje, v raziskavah smo vedno omejeni z obstoječo tehnologijo merilnih instrumentov, ki imajo svoje sistemske, tolerančne in statistične napake, omejeno ločljivost in omejeno območje zaznavanja. Posledično morda kakšno pomembnejšo lastnost obravnavanega pojava ne vidimo. Določeno vlogo igra tudi načrtovanje in zasnova znanstvenih poskusov, izbira instrumentov, ter način analize merilnih rezultatov. Na koncu pa še vedno ostane problem pravilne interpretacije rezultatov, ter povezovanja obravnavanega pojava v obstoječo strukturo znanja. Skratka, veliko možnosti za napake, zato je ključno večkratno preverjanje na vsaki stopnji. In še vedno se nam lahko včasih kaj izmuzne, še posebej kadar smo v tem procesu uspešni in začnemo bolehati za psihološko boleznijo, ki jo v angleščini imenujejo confirmation bias, potrditveni predsodek, kar pomeni, da začenjamo videti bolj tisto, kar si želimo, namesto krute realnosti.
Zveni zapleteno, ampak v osnovi je znanstvena metoda nadvse enostavna: vse mora biti opisano tako, da lahko vsakdo preveri matematično analizo in izvede iste eksperimente, nič ne sme biti skritega ali odvisnega od osebnega izkustva.
Sklenemo lahko, da pravi znanstvenik nikoli ne zaupa znanstvenim dognanjem, ampak jih vedno in redno preverja, tudi kadar so bili že mnogokrat preverjeni. Zato se nam pogosto dogaja, da o nekaterih dognanjih imajo različni znanstveniki različna mnenja, bodisi da opozarjajo na ne dovolj dobro raziskane dele problema, ali pogoje v katerih so bili eksperimenti izvedeni, ali pa iz kakšnega drugega razloga, morda čisto teoretičnega ali načelnega, ostajajo zadržani do sicer širše sprejete razlage. In to je povsem legitimen in celo zaželen del znanstvenega procesa.
A da ne bomo ostali zgolj na splošnih ugotovitvah, poglejmo naslednji primer. Če imate v roki kladivo in ga po naključju izpustite, ter vam pade na nogo, ni nobenega dvoma kaj se je zgodilo, četudi vas bo morda kak filozof, ali psiholog Freudovske orientacije, ali nek zen-budist prepričeval, da je vse privid in zgolj produkt našega uma. In kakšen kvantni fizik bi vam povedal, da je v nekem vzporednem vesolju kladivo po naključju zgrešilo vašo nogo. Vendar bolečine v vaši nogi to ne bi zmanjšalo.
Toda zakaj vsak predmet, ko ga izpustimo vedno pade na tla, to ni več povsem samoumevno in jasno. Vemo sicer da ima pri tem neko vlogo dejstvo, da masivni objekti padajo proti tlom in pri tem tudi masa Zemlje ima svoj vpliv. Vendar Newton, ki je dognal kako deluje univerzalni zakon gravitacije, vsej svoji genialnosti navkljub nikoli ni ponudil razlage zakaj je temu tako. To je tudi sam odkrito priznal: Hypotheses non fingo!, je zapisal. Pa tudi Einstein, ki je Newtona popravil, in je gravitacijo razložil z ukrivljenostjo prostor-časa, ni razložil zakaj objekti z maso ukrivljajo prostor-čas v svoji okolici. O tem danes obstaja nič manj kot šest različnih bolj znanih hipotez, ter verjetno še več takih, ki jih pozna le avtor in morda še peščica drugih. Ste zbegani?
A če že pri znanstvenikih nikoli ne obstaja popoln konsenz o vsem, kako naj se v poročilih o znanstvenih rezultatih znajde nekdo, ki mu znanost ni stroka? Mar res ni druge možnosti, kot zaupati večini znanstvenikov, ki se med seboj strinjajo? Nikakor ne. Zgodovina znanosti je polna primerov, ko večina ni imela prav, prav je imel posameznik, ki si je upal razmišljati s svojo glavo.
Nekoč si za vožnjo z avtomobilom moral biti tudi avtomehanik, ali pa si moral znati sam popraviti vsaj nekaj osnovnih reči. Danes avto lahko vozi vsakdo, ki je naredil vozniški izpit, kar sicer še ne pomeni, da tudi zares zna voziti avto. Tudi računalnik danes uporablja vsakdo, celo predšolski otroci. Napredek tehnike nam je omogočil uporabo zapletenih strojev, instrumentov, ter drugih naprav o katerih pojma nimamo kako delujejo, zaupamo pa inženirjem in znanstvenikom, da je njihovo delovanje vsaj do določene mere predvidljivo. Vendar je zaradi tega naša uporaba teh naprav omejena, ne moremo izkoristiti vsega, kar te naprave omogočajo.
In enako je z znanostjo samo. V mnogih primerih nimamo možnosti sami preveriti rezultatov in smo prisiljeni zaupati znanju nekoga drugega. Vendar se moramo vedno zavedati, da smo to storili zaradi lastnega neznanja, ne pa zato, ker smo sami prepričani, da je tako prav.
Znanost ni betonska stavba, je bolj fleksibilna, modularna, nenehno jo popravljamo in dograjujemo, včasih pa celo prestavimo na nove temelje. Uporabljamo pa jo lahko le toliko, kolikor jo poznamo.
Če torej želimo kaj zares znati, ni bližnjice, ni instant znanja, ki bi ga pridobili z branjem časopisnih novic o znanstvenih odkritjih, ali povzetkov znanstvenih člankov. Potrebno se je poglobiti v znanost, študirati, učiti se celo življenje. Če pa tega nočemo, ali ne zmoremo, ali nimamo časa, potem se moramo zadovoljiti z dejstvom, da je naše znanje omejeno in pomanjkljivo in si odkrito priznati: tega ali onega pač ne vem! Če pa se bomo pretvarjali da kaj vemo, ker smo nekje nekaj malega o tem prebrali in prebranemu verjeli na besedo, ne smemo biti presenečeni, če se bo pojavil kdo, ki nam bo pokazal, da nimamo pojma.
Nekako od sredine 1960tih let pa smo soočeni s še enim problemom. Znanost je postala velik posel, kakor za velika podjetja in univerze, tako tudi za državne strukture in politiko. Med tem ko podjetja mnoge svoje dosežke skrivajo pred konkurenco, kar je še razumljivo, so univerze zavezane k tajnosti kadar svoje raziskave izvajajo za nekega zunanjega naročnika. Državne strukture in politika pa pogosto poskušajo uporabiti le tista znanstvena dognanja, ki jim v določenih pogojih koristijo, nasprotnih dognanj pa ne omenjajo, ali pa jih poskušajo aktivno potlačiti in prikriti. Dodaten problem pa imamo zaradi medijev, ki pogosto nimajo svojih znanstveno dobro podkovanih novinarjev, ter objavljajo bolj senzacionalistične znanstvene rezultate, ali pa so odvisni od oglasov podjetij, ali kakega drugega načina financiranja in svoje objave do določene mere prirejajo.
Skladno s tem se je treba zavedati, da pozivi k zaupanju v znanost nimajo nobene teže, v resnici promovirajo nasprotje tega, kar bi morali storiti: pozivajo nas k pasivnosti in uboganju avtoritet, znanstvenih in političnih, namesto da bi se sami dodatno informirali, si izmenjevali informacije s drugimi, ter si skušali ustvariti lastno neodvisno mnenje, pa naj bo tudi napačno – nič hudega, če smo le pripravljeni slediti znanstveni metodi in smo ob novih podatkih in novih dognanjih pripravljeni spremeniti mnenje, če je to potrebno. Če se redno in zavzeto informiramo in ob tem aktivno ocenjujemo kaj je lahko prav in kaj narobe, se bomo s časom naučili ločevati zrno od plevela. Vaja dela mojstra.