Tokratno zasedanje COP26 v Glasgowu me je spravilo v popolno depresijo. Zaradi tega tudi ni bilo več objav na tem mikromediju. To se mi tudi sicer dogaja vedno pri monotonih, ponavljajočih se opravilih z v naprej znanim zaključkom.
COP26 je glede tega presegel vse. Zgodba o jari kači in steklem polžu.
Zgodba torej, ki se nikoli ne konča. In ki poteka po vedno enakem scenosledu. Brez presenečenj. In z veliko pretvarjanja, da je tokrat povsem drugače. In kot je vse skupaj bizarno očitno, se nihče se ne upre. Vseeno je tudi, ali o tem ali pišeš ali ne. Ignoranca do drugače mislečih je popolna in je že dolgo dobila domovinsko pravico (o čemer na zadnje v tem mediju pisal Erik Margan).
Uživajo samo karikaturisti.

Letni podnebni pogovori: Obred (Vir)
Kakorkoli sem obračal vse skupaj, sem vedno znova prišel do podobnih zaključkov.
Vsa podnebna zgodba že dolgo nima nič z znanostjo. Iz vseh medijev doni popolnoma uglašen refren, da je “znanost že vse dorekla”. Čemu torej sploh še raziskovati, če je vse dorečeno. Razen, da na vse mogoče načine potrjujemo osnovo trditev – da človek odločilno pregreva planet in da je prehod v brezogljično družbo edina rešitev.
Vse skupaj tudi že dolgo nima več čisto nič z realnostjo. Dežujejo ambiciozne obljube hitrega slovesa od fosilnih goriv in dobesedno operetnega prehoda na energijo vetra in sonca. Obljube, ki vedno bolj očitno nasedajo na čeri realnosti. Države pospešeno zapirajo jedrske elektrarne in elektrarne na premog, ljudje pa plačujejo vedno višje račune, tveganje razpada energetskega sistema postaja otipljivo. Opozorila znanstvenikov, ki niso podlegli podnebnemu mainstreamu, so gladko preslišana.
In drugo. Ne gre več za iskanje resnice, iskanje smeri razvoja s ciljem več blaginje za ljudi. Ustvarja se nevarna polarizacija, ki zapira prostor iskanja človeku bolj prijaznega sveta. Uveljavljajo se nove zapovedi sodobne podnebne utopije. Prva in osnovna je, da človekove emisije usodno spreminjajo temperaturo podnebja. Ne verjameš? Bližnjica do izobčenja. Rojeva se nova religija, kjer so predpisana stroga pravila igre. Kot je dejal moj znanec. »Strumno korakamo v teokratično družbo srednjega veka. Kar se ne strinja s stališči oblasti, je herezija: posameznik (zaenkrat še) lahko ima tako zasebno mnenje (klasično grški αἵρεσις pomeni “izbira”), ampak, takega mnenja ne sme širiti v javnosti (tako je Konstantin Veliki definiral herezijo na Nikejskem koncilu). Naslednji korak je inkvizicija za vse tiste, ki so heretiki.«
Nekaj naslednjih zapisov bomo posvetili več pozornosti dogmam, na katerih temelji verovanje o novodobnem izvirnem grehu uničevanja planeta zaradi človekovih emisij toplogrednih plinov. Vsi kot da so pozabili na napetosti v svetu, oživljene blokovske konfrontacije, lakoto, potencialna žarišča za izbruh tretje svetovne vojne…Ne, vse to je nič v primerjavi z glavnim problemom človeštva. Antropogene emisije CO2. Kako preprost je postal svet. Rešiti je potrebno samo en sam problem. Raj na zemlji bo nastopil z vstopom v svet brezogljične družbe. Grešniki se lahko odkupijo z nakupom emisijkih kuponov. Pokora za vse je uvedba davka nove cerkve v obliki dajatev za emisije CO2. Pravi verniki se lahko vozijo v elekktričnih avtomobilih, živijo v nizkoenergijskih hišah. Aja, tu in tam se, vsaj najbolj bogati, zapeljejo na izlet v vesolje.
Seveda je pred človeštvom izziv, kako se pripraviti na slovo od fosilnih goriv. Ker jih bo prej ali slej zmanjkalo. Ampak za kaj takšnega je potrebno prave rešitve šele poiskati, ne pa na vrat na nos skakati v prazen bazen.
Pustimo šalo ob strani. Kaj je res in kaj ni? Kaj so miti in kaj resnica?