Bloke ponujajo neskončne možnosti za kolesarjenje. Nekaj dni nazaj sem si zastavil načrt za krog od Radleka do Loža in Starega trga ter preko Loškega potoka, Nove vasi, Volčjega in Velikih Blok nazaj na Radlek. Načrte mi je pokvarila zapora zaradi obnove ceste proti Loškemu potoku. Sem se pa vrnil bogatejši za zanmivo srečanje z domačinom na točki, kjer sem moral obrniti. Več kot zanimiv pogovor v katerem sem iz prve roke izvedel, da je v bližnjih gozdovih, kjer se je še nekaj let nazaj medved pojavil samo občasno, kakšnih 14 predstavnikov te zveri. Vse večja sta strah, škoda na čebeljnjakih in podobno. Zaradi tega razgovora samega ne bi sedel za računalnik. Ampak po povratku sem prišel do izredno zanimivega članka Franca Perka »Slovenija je kulturna krajina, in ne divjina«. Toplo ga priporočam v branje, na tem mestu pasamo kratko razmišlanje.
Ko sem sestavil razgovor z domačinom ter omenjeni zapis je bila prva misel, da je politika naravovarstva nekako potiho, brez potrebne razprave, zamenjala temelje. Če je bil prej v centru človek in njegove potrebe, je sedaj v srčiki politike narava sama. Iskanje ravnovesja je nadomestilo maksimiranje cilja enega samega pola. Narave. Lepo in privlačno, ampak samo na res samo prvi pogled. Tema ni preprosta, ker gre za spopad dveh v osnovi različnih pogledov na odnos med naravo in družbo – antropocentrizma in ekocentrizma.
Pojdimo k članku. Že na samem uvodu so mi zazvonili vsi alarmi, da nekaj s politiko naravovarstva ni v redu. Perko navaja trditev Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave, da smo »Letos …. v Sloveniji že 12. junija porabili vse naravne vire, ki so nam na voljo, in naprej živimo na kredit prihodnjih generacij. Sodimo v skupino držav, ki ustvarjajo največji ekološki dolg.« Bralcem je potrebno pojasniti, da ima iskanje »nosilne zmogljivosti planeta« dolgo zgodovino in veliko ponujenih metodologij. Da je vrsta napovedi letnic, ko nam bo zmanjkalo tega ali onega zelo dolga.
Zapis Franca Perka sem razumel kot opozorilo, da je naravovarstvo nekako potiho koncept naravovarstva utemeljilo na ekocentrizmu in drugič, da tudi zaradi tega namesto soočenja z resnimi problemi uravnavanja teh razmerij zasledujemo cilj vračanja v čase, ko je bil človek podrejen naravi.
Najprej k prvemu. Perko zapiše »Kulturno krajino je oblikoval človek, da je preživel….. Z napredkom pa je od narave zahteval vedno več, ne le toliko, kot je potrebno za zadovoljevanje osnovnih potreb. Njegove potrebe so rasle in prihajale vedno nove, ki jih je bilo treba zadovoljiti.«. In nato opiše čas od nabiralništva, preko časov ko je postal
poljedelec in živinorejec. In tako naprej skozi zgodovino, ki je porajala vedno nove potrebe in nove rešitve. Popelje nas v čase ogljarstva in navaja, da »…ob koncu 19. stoletja gozd pokriva le še 36 odstotkov dežele.
V okvir zgodovinskega razvoja umesti odnos človeka do živali. »S poseljenih in kultiviranih površin se je morala umikati divjad, zveri, ker so ogrožale domače živali, jelenjad in srnjad, ker je delala škodo na polju.« Izvemo, da je zverjad plačala visok davek, ker je lovila enak plen kot plemstvo. Lov na zveri in njihovo uničevanje je dobilo domovinsko pravico. Danes smo pod medijskim pritiskom opisov ogroženosti zveri. Perko pa navaja »Ris, ki je bil v 19. stoletju na teritoriju celotne Slovenije kar pogost, je proti koncu 19. stoletja izginil iz naših gozdov. Dnevi so bili šteti tudi medvedom, od številnih v 17. in tudi še 19. stoletju je bilo kljub poskusom varovanja na prehodu v 20. stoletje na območju Slovenije le še 30 do 40 medvedov. Kljub preganjanju volk ni nikoli popolnoma izginil s slovenskega ozemlja. Preživel je v najbolj odmaknjenih predelih, ob stalnem dotoku iz prostranih dinarskih gozdov Hrvaške in Bosne.« Me prav zanima, kakšen ekološki dolg smo imeli takrat….
Dramatično opozarjanje na porazni ekološki dolg Perko sooča s podatki o vračanju gozdov »Gozdnatost se je s 43 odstotkov leta 1947 povzpela na 58 odstotkov leta 2019«. Opozarja tudi na resne probleme, do katerih je ambiciozna naravovarstvena in okoljevarstvena politika tradicionalno impotentna in sicer na zaraščanje (»Med letoma 1947 in 2019 je bilo zaraščanju prepuščenih več kot 300.000 hektarjev (324.607) kmetijskih zemljišč.«) ter pozidavo kmetijskih zemljišč zaradi urbanizacije (»…..samo v desetletju 2009–2018 ji je bilo namenjenih več kot 20.000 hektarjev (20.283) kmetijskih zemljišč«.
Slovenija je v članku predstavljena kot država uspešnega naravovarstva. Obnavlja se populacija risa. Število volkov se je povečalo od 34 do 42 v sezoni 2010-2011 na 86 do 110 v sezoni 2018-2019. Nekaj dni nazaj smo lahko zvečer na Radleku poslušali volkove v smeri proti Grahovem. Samo mimogrede. Če je bilo na prehodu »iz 19. v 20. stoletje je bilo na območju današnje Slovenije po ocenah 30 do 40 medvedov…..« jih je bilo leta 2020 že okrog 1000.
Ob branju članka sem lahko ugotovil, da problem te države ni njen ekololški dolg, pač pa nesposobnost slabega izkoriščanja naravnih virov. Zapis Franca Perka je neizprosen. »Gozdovi pokrivajo 58,2 odstotka površine slovenskega ozemlja (povprečje Evropske unije je 34 odstotkov) in smo tretja najbolj gozdnata država v EU, za Švedsko in Finsko, pa z njima po geografskem položaju nismo primerljivi. Žal to obnovljivo naravno bogastvo zelo slabo izkoriščamo. Med leti 2011 in 2019 smo izvozili polovico posekanega lesa v nepredelani obliki, do gozda pa se obnašamo vse bolj mačehovsko.« Podobno resna in bridka so opozorila glede našega kmetijstva »V Sloveniji imamo približno 676.000 hektarjev kmetijskih zemljišč, od tega jih je v uporabi 605.000 hektarjev. …… V Sloveniji obdelujemo nekaj več kot 8 arov njiv in vrtov na prebivalca, kar je več kot dvakrat manj, kot znaša povprečje EU (20 arov). S selekcijo, novimi sortami, sodobnejšo obdelavo, gnojenjem, uporabo fitofarmacevtskih sredstev se je razvijala pridelava hrane, ki je lahko prehranila vse več ljudi. Le s starimi metodami ne bi mogli preživeti povečanega števila prebivalstva na svetu, zavladala bi lakota, ki bi vodila v vojne. Opevana butična eko- oziroma biopridelava je lahko le dopolnilo, ne more pa prehraniti sedanjega prebivalstva.«. Čeprav imamo malo obdelovalvnih površin, pa imamo tudi tu težave, saj se »Po skupni količini rečne vode na prebivalca …. Slovenija uvršča med najbogatejše evropske države…. skoraj štirikrat presega evropsko povprečje, po deležu namakanja kmetijskih zemljišč pa smo na repu EU.«
Slovenija s tako globokim ekološkim dolgom sodi med države »….z največjo površino zaščitenih območij: 56 odstotkov slovenske površine obsegajo območja, ki so varovana s predpisi o ohranjanju narave (Natura 2000, zavarovana območja, naravne vrednote). Tako je v Sloveniji 355 območij Nature 2000, ki pokrivajo 37,5 odstotka kopnega ozemlja države, kar je največ v EU (povprečje EU je 18 odstotkov).«
Mirno se pridružujem oceni Franca Perka, da ne zaslužimo ocene Zavoda za varstvo narave, ki Slovenijo umešča v »skupino držav, ki ustvarjajo največji ekološki dolg«.
Politika bi se morala resno ukvarjati z izzivom, ki ga jasno izpostavlja članek. Lepo, da si na eni strani prizadevamo za neskončno stopnjevanje varovanja, ki vedno prinaša določene omejitve. Kje so na drugi strani enako zagnana in uspešna prizadevanja ko gre za »…meje pri zaraščanju, pozidavi in gradnji infrastrukture na kmetijskih površinah? »
In na neki točki se zapis Franca Perka ujame z vprašanjem mojega naključnega sogovornika iz začetka. Ko zapiše »Pri zvereh ne gre le za to, da živinorejcem povzročajo škodo in pri ljudeh vzbujajo strah, gre tudi za to, da te plemenite živali razvrednotiš, če jih lahko srečaš na vsakem koraku. Saj Slovenija vendar ni – in upam, da ne želi postati – safari park, kjer se sprehajajo divje živali. Slovenija je kulturna krajina, kjer ob ljudeh lahko živi in preživi le omejeno število medvedov, volkov, risov, jelenjadi, kormoranov…« In tu smo po mojem mnenju pri temeljnem izzivu, ki ga ponuja Perko. Kdo in na kakšen način je človeka in njegove civilizacijske potrebe kot osrednjega cilja naravovarstva nadomestil s tezo osredotočenja na naravo in njene notranje vrednoste? Kaj takšna sprememba politike pomeni za razvoj človeka? Do kam naj se človek umakne, da bomo poplačali svoj ekološki dolg? In medtem, ko se mora človek umikati pred divjimi zvermi, ostajamo nesposobni gospodariti z naravnimi viri, pozidava se kmetijska zemlja, tovarne se gradijo na vodovarstvenih območjih, vrstijo se požari na deponijah, blato iz čistilnih naprav. se odlaga v naravi…… Zdi se, da je naš »ekološki dolg« še najmanjši problem.
Vsekakor priporočam branje originala. Zgoraj zapisano je samo zelo približen povzetek in refleksija.