(Odziv na pogovor z Dr. Dušanom Plutom na Odmevih TV Slovenije, 20. 7. 2021)
Začnimo z dejstvi. Evropski parlament je 24. 6. 2021 sprejel Evropski zeleni dogovor in slovenska vlada je že pred tem z njim soglašala. Pustimo sedaj ob strani, koliko je bilo to pametno. Na osnovi pristanka vseh članic EU je Evropska komisija pripravila predlog znižanja izpustov CO2 za 55% do leta 2030, ki predvideva tudi konkretne obveznosti za posamezne države. Seveda bodo o tem še tekla pogajanja, in najbrž bo slovenska oblast argumentirala, da je znižanje izpustov za 27% glede na gospodarske možnosti preveč, … ampak na koncu bo morala pristati, recimo, na najmanj 15% znižanje. Kdor je rekel A, mora reči tudi B. Ali pa izstopiti iz EU. Zato bi bilo pošteno državljane korektno obvestiti, kakšne posledice to prinaša. In pogovor z Dr. Dušanom Plutom na Odmevih TV Slovenije 20. 7. 2021 je bil namesto razmisleka o izzivih kako doseči zahtevane cilje, enostranska reklama za razogljičenje. Brez potrebnega stika z realnostjo, ne pa obveščanja. Najmanj, kar bi slovenska javna televizija morala narediti, bi bilo soočenje Plutovega navdušenja nad razogljičenjem energetike z mnenjem nekoga, ki se na elektroenergetske sisteme dejansko spozna; na primer, prof. dr. Rafaela Mihaliča, predstojnika katerdre za elektroenergetske sisteme na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Soočenje pogledov torej namesto enostranske propagande ene ideje.
Povod za pogovor z dr. Plutom je bila izdaja enegetskega dovoljenja za projekt drugega bloka jedrske elektrarne. Lahko, da je lepo je biti brezogljičen, ampak družba bo še naprej potrebovala električno energijo ob spoštovanju že sprejetih zavez v EU. V čase brez električne energije ali, manj ostro,čase z nezanesljivo oskrbo z elektriko si verjetno ne želi prav veliko ljudi.
RTV SLO je v Odmeve povabila prof.dr. Dušana Pluta in s tem pristala na enostransko pojasnjevanje bodočnosti slovenske energetike. Tako sem na koncu sem razočarano ugotovil, da je dr. Plut sicer ostal zvest samemu sebi, izvedel pa nisem nič takšnega, kar bi pomagalo pri razmisleku za ali proti nameri izgradnje drugega bloka.
Razumem refleksivno averzijo dr. Pluta do česarkoli jederskega, to je pač del njegove ideološke usmeritve. Ampak navajanje na domnevno nevarnost jedrskih central danes vendarle kaže, da je Plutovo znanje ostalo zamrznjeno nekje v preteklosti.
“Znanje”, na katerem dr. Plut utemeljuje svoje ugovore, torej temelji predvsem na propagandi. Zato raje poglejmo preverljive podatke.
Vse jedrske nesreče od leta 1957 dalje (ne nujno v jedrskih centralah), ki so povzročile izpuste radioaktivnih snovi v okolje (nivo 5 ali več), so skupaj zahtevale 45 življenj; ocene na osnovi modela LNT (linear no treshold) predpostavljajo še dodatnih 4440 možnih primerov karcinomov – ampak metoda LNT je znanstveno dokazana kot neustrezna in napoveduje močno preveliko število žrtev.
Najhujša jedrska nesreča vseh časov se je pripetila 26. aprila 1986 v Črnobilu (takrat Sovjetska Zveza, danes Ukrajina), povzročila je smrt 28 ljudi. Po že omenjenem modelu LNT naj bi med posledice prišteli še 4000 smrti zaradi karcinomov v naslednjih letih.
Bolj realno perspektivo o nevarnostih jedrskih central torej dobimo, če te številke primerjamo z nespornimi žrtvami nesreče enega samega “obnovljivega“ vira, prelitjem jezu Vajont v severni Italiji 9. oktobra 1963: umrlo je 1900 – 2500 ljudi.
Za razliko od dr. Pluta znam povedati realen ugovor proti jedrski elektrarni: elektrika je dvakrat dražja kot iz premogovne. Kako se to izide ob dejstvu, da potrebujemo ogromno denarja samo za številne projekte, nujne za razogljičenje?
Ugledni gost v Odmevih je večkrat omenil varčevanje z energijo kot tisto smer, ki bi naredila razmišlanje o novi nuklearki brezpredmetno. Ker to ni nova teze, bi sredi leta 2021 vendarle pričakoval ne samo načela, ampak precej več. Kaj je sploh mogoče in koliko to stane. Za ilustracijo. Ali naj ugasnemo vse energetsko potrošne industrije? Kaj z ljudmi, ki s tem izgubijo službe? In kako nadomestiti izpad prihodka – ker če ga ne, moramo drag prehod v brezogljičnost plačati z manj razpoložljivimi sredstvi. Če je rešitev varčevanje z elektriko v gospodinjstvih – kaj to pomeni? Manj kuhanja, manj uporabe hladilnikov, manj pranja, manj kopanja otrok? Energetsko bolj učinkovite naprave pa pomenijo strošek, denar, ki ga bodo morali ljudje nekje dobiti. In vsi nimajo denarja za nakup električnega avtomobila. Bo mobilnost omejena samo na premožnejši del prebivalstva?
Tudi o možnostih alternativnih virov ni mogoče govoriti le ideološko, češ, da so zaželjeni. Treba je dejansko oceniti, koliko energije je iz njih mogoče dobiti, to je, koliko energetskih potreb Slovenije je z njimi sploh mogoče pokriti. Za objektivno informacijo priporočam knjigo prof.dr. Rafaela Mihaliča “Energetika za vsakogar in za vse ostale” ali kak drug vir, ki temelji na strokovnih ocenah, ne propagandi.
Po dr. Plutu je rešitev v spremembi gospodarskega ustroja Slovenije, načinu poselitve. Te vrste trditve je seveda lepo slišati. In jih tudi poslušam odkar se ukvarjam s področjem varstva okolja in razvoja (približno enako obdobje kot dr. Plut). Seveda časovni okvir Odmevov ne dopušča dolgih razlag. Ampak takšna stališča bi kljub vsemu zahetvala nekaj podvprašanj. Kdo in s kakšno čarobno paličico bo spremenil sistem poselitve, in predvsem, kdo bo za to plačal? Ali pa, kaj pravzaprav pomeni spremeniti gospodarsko strukturo Slovenije? Stotine podjetij je propadlo v zadnjih desetletjih. In ali je to napoved zelene hipokrizije, ko bomo iste proizvode kupovali od drugih držav. Obračunavanje izpustov CO2 na osnovi teritorialnih emisij je sicer uveljavljeno načelo razogljičeja v EU, ampak s čem naj Slovenija zasluži denar, s katerim bo plačevala “brezogljično” uvoženo energijo?
Ob poslušanju oddaje sem imel občutek, da se je dr. Plut ukvarjal predvsem z ohranjanjem brezmadežnega lika borca za okolje (s čimer ni nič narobe), ne pa s problemom kako naprej. Za ta odgovor je potrebno odgovoriti na bistvena vprašanja. Kaj sploh je možno, koliko to stane, kakšna tveganja je družba pripravljena sprejeti. Ja in biti je potrebno odgovoren do naslednjih generacij. Kaj če se ukvarjamo s problemom, ki ga ni? In če se bo podnebje še naprej spreminjalo po svojih zakonitostih, ne glede na brezogljičnost družbe? In celo, če predpostavimo, da človeški izpusti toplogrednih plinov res ključno vplivajo na podnebje – kako naj razogljičenje EU, ki predstavlja ca. 8% svetovnih izpustov, karkoli bistveno spremeni? Saj druge države tega ne bodo storile, vsaj ne tako samomorilsko kot načrtuje EU.
Voditeljica je na zaključku uglednemu gostu čestitala, da je ostal pri svojih stališčih iz začetkov svoje politične kariere – kar lahko razumemo tudi kot posredno priznanje, da oddaja ni posredovala ravno objektivno informacijo. Menim pa, da to v konkretnem primeru ni odlika, ampak slabost. Okvir delovanja in razvoja jedrske elektrarne se je radikalno spremenil. Izzivi so preprosto drugačni in hudo konkretni.