Današnje obljube bodo jutri boleči stroški
Nedavni zakonodajni predlog Evropske unije je prinesel, za laično javnost, morda šokantno spoznanje, da pohod k cilju brezogljičnosti nikakor ne bo poceni in neboleč. Začenjajo se kazato otipljivi obrisi posledic neskončne podnebne ambicioznosti.
Po britanskem referendumu o izstopu iz EU (Brexit) je bilo slišati predloge, da naj bi referendum ponovili. Češ, da so bili volilci zavedeni. Ampak taki glasovi so kmalu potihnili. Morda jim je kdo pojasnil, da je neomejena vera v svetost in pravilnost demokratične volje ljudstva temelj strankarske demokracije. Ker če bi s ponovljenm referendumom tudi samo implicitno nakazali, da so bili na prvem volilci zavedeni – kdo potem lahko trdi, da to isto ne bi očitali tudi ponovljenemu ? Ali volitvam, kjer so izvolili člane palamenta? Seveda ne bo nihče zanikal, da politične stranke z vsemi prijemi na nek način zavajajo volilce s sladkimi obljubami, ampak le marginalni politiki bi si upali reči, da je to vplivalo na demokratično izraženo voljo volilcev.
Pogosto se tolažimo, da se nobena juha ne poje tako vroča kot se skuha. Da politiki sicer zagovarjajo in tudi uzakonjajo deklaracije o izrednih podnebnih razmerah, načrte za razogljičenje, ki so povsem skregani z realnostjo, postavljajo vsakovrstne cilje za znižanje izpustov CO2, … ampak saj tega ne misljo resno? Tekmovanje v podnebni ambicioznosti je pač notranji ritual v oblastnih krogih – takih načtrtov vendarle ne mislijo udejanjiti, saj bi to vodilo v propad družbe, v kateri so bili izvoljeni v oblastno elito? Ne gre se preveč zanašati na to.
Evropski parlament (vir)
Del sistema strankarske demokracije so tudi sodišča, ki seveda odločajo le o skladnosti s sprejeto zakonodajo, ne pa o smiselnosti te zakonodaje. In to dobesedno. In kadar skrajni okoljevarstveniki sprožijo tožbo na osnovi veljavne zakonodaje, se sodišče ne sme nič spraševati, kaj so demokratično izvoljeni predstavniki ljudstva s tem zares nameravali. Če tako piše v zakonu – pa če je smiselno ali ne – potem mora sodišče npr. petrokemičnemu velikanu zapovedati znižanje izpustov; ali da EU subvencije za kmetijstvo ne dosegajo v taisti zakonodaji deklariranega cilja zniževanja izpustov toplogrednih plinov; ali ukaže vladi, da uskladi svoja dejanja s sprejetimi podnebnimi zavezami; da je vlada dolžna mladino zaščiti pred pred podnebnimi spremembami. In še veliko takih primerov bi našli.
Kaj sedaj? Če se stranke sklicujejo na pravno državo – kot se politične elite pogosto hvalijo – potem bodo oblasti morale odločitve sodišč seveda spoštovati. Lahko sicer nekoliko zavlačujejo, ampak ne morejo reči “Saj smo te zakone in deklaracije sprejeli le za svojo popularnost, nismo resno milslili!”. In v končni fazi, malo po malo, bodo morali uveljaviti vse več ukrepov po volji skrajnih okoljevarstvenikov, kar bo povzročilo vse bolj očiten upad življenske ravni. Za kar bodo seveda izgubili volitve.
Ali pa odločitve sodišč več ali manj očitno ignorirajo. Ampak potem izpodbijejo temeljni steber “demokratičnega sistema”, ki ga zagovarjajo. In seveda padejo z oblasti.
To je danes temeljna dilema politične ambicioznosti. Priklanjanje skrajnim okoljevarstvenikom je pogodba s hudičem, in kot pravi srbski pregovor “Kdor s hudičem buče sadi, temu se na glavi razbijajo.”
Saj ni bila nikoli dilema razogljičenje ali podnebna katastrofa in pametnejši politiki to vedo. Se pa vse bolj izpostavlja dilema razogljičenje ali strankarska demokracija. Žal nas zgodovina uči, da vladajoče elite rade vztrajajo tudi v samouničujoči ideologiji, do bridkega konca – ker oblastniki so zadnji, ki bolečino teh ukrepov občutijo na svoji koži.
Zanimivo bo spremljati razprave o zakonodajnem paketu Evropske komisije po državah članicah.