“Če narediš napako in je ne popraviš, to je napaka”. (Konfucij)
Evropska komisija je naznanila, da bo 14. julija predstavila sveženj energetskih in podnebnih ukrepov. Za osvežitev spomina. Evropska Unija se ni samo odločila, da do leta 2050 postane podnebno nevtralno gospodarstvo z ničelnimi neto emisijami toplogrednih plinov, ampak, da do leta 2030 zmanjša svoje emisije CO2 za 55% (glede na leto 1990).
Za uvod tole. Pri obravnavi in sprejemanju ciljev do leta 2050 je dovoljeno sanjati (naša domača Vizija 2050 nam je, kot ilustracija, na ravni spisa iz osnovne šole obljubila srečo za vse). Pri pisanju zakonodajnih ukrepov do leta 2030 sanjati sicer ni prepovedano. Veliko bolje za državljane pa bi bilo, če bi pogajalci opravili temeljit razmislek o tem, kaj lahko, razen veliko vzvišenih besed, od ponudbe Komisije pričakujemo. In seveda, kaj ekonomsko tudi zmoremo? Nekaj več modrosti ne bo za odmet, da se ne bi ponovila zgodba iz bližnje preteklosti, ko so se dogovarjale prve nacionalne zaveze glede emisij CO2. Če bi naši takratni pogajalci zagovarjali tezo, da je SLO do leta 1990 močno čutila posledice razpada nekdanje države in je njeno gospodarstvo močno nazadoval in da je iz tega razloga bolj pravično za izhodišče izbrati leto 2005, ko smo se gospodarsko nekoliko okrepili. Potem nam ne bi bilo treba nižati izpustov v tolikšni meri, zadoščalo bi le 10-15%, saj smo večji del znižanja opravili že po letu 2008 in nato še v 2020. Verjetno je že takrat sindrom ambicioznosti preglasil vsaj za šilce več modrosti.

Zato pismo vsem, ki se bodo v imenu države pogajali o obveznostih države in o sankcijah, če jih ne bomo izpolnili. Seveda se ne bomo ukvarjali s konkretnimi ukrepi, ker jih še ne pznamo. Tudi ne z znanim vprašanjem verodostojnosti teze o vplivih človekovih emisij na podnebje. Zapisanega je bilo že dovolj, za pametnega odprte glave preveč. Tudi ne dvomim, da bodo pogajalci opremljeni z vsemi mogočimi izračuni na podlagi podnebnih in drugih modelov. Podnebni pogajalec naj ob vsem, kar mu je na voljo, razmisli še o zapisanem v nadaljevanju.
Evropska komisija bo osrednji igralec, ki bo zagotovil spoštovanje morebiti sprejetih zakonodajnih rešitev. In tako bo pobudnik in garancija za uveljavljanje sprememb blaginje ter samega načina življenja v Evropski uniji.
Pri tem pa velja upoštevati vsaj dvoje.
Komisija je politično šibek igralec. Ursula von der Leyen je prevzela položaj predsednice Evropske komisije (EK) 1. decembra 2019. Izvoljena je bila z minimalno večino 2%, ob podpori hudo “nenačelne koalicije” (če si sposodimo izraz iz zadnjih dni ranjke Jugoslavije).
Drugo je pa zelo praktično in si bomo pomagali z analogijo. Komisija je bolj ali manj pogrnila pri organizacijsko in finančno bistveno manj zahtevnem izzivu kot je 55% zmanjšanje emisij CO2. Govorim seveda o soočenju s pandemijo. Naj spomnim na polomijado v zvezi s prvo pogodbo za dobavo cepiva, ki jo je Evropska komisija sklenila s podjetjem AstraZeneca. Zaradi neuspeha pri pravočasni in zadostni dobavi cepiv in slabo vodene politike soočenja s coronsko krizo, so članice EU uvajale močno različne ukrepe za zajezitev epidemije, od nič (Švedska) do skrajnosti kot je policijska ura (Nemčija, Slovenija, …). Zaradi razkoraka med stisko na eni in pomanjkanjem usmeritev na drugi strani, je veliko članic EU ravnalo vsaka po svoje in navodila (recimo s strani EMA) upoštevale le, kadar so jih lahko umestili v svojo politično agendo. Članice so hitro zavrgle temeljna načela EU in uvedle vse od omejitev čezmejnega trgovanja do delnega ali popolnega zaprtja medsebojnih meja.
Pri zdravljenju bolnika je potrebno upoštevati v kakšnem stanju je in kakšno terapijo sploh lahko prenese. Samo v letu 2020 je BDP EU upadel za (vsaj) 6,8%. Od nastopa Ursule von der Leyen je izvoz EU upadel za 40% do 73% (odvisno, kateri vir beremo). Evropski proračunski primajkljaj se je povečal skoraj 10-kratno. Cene potrošniških dobrin so zrastle za 2,22% (povprečje EU). Upadla je tudi mednarodna konkurenčnost EU, a ta vrednost je odvisna od metodologije izračuna. EU izgublja korak s poglavitnimi konkurenti, in, posledično, globalni politični vpliv. V takšnem kontekstu bo Evropska unija prišla s predlogi za zaščito izvoznikov, ki bodo morali prenašati bistveno višja bremena od konkurence, recimo Rusije in Kitajske. Predstavnik vsake države članice EU bi moral zastaviti resna vprašanja glede posledic pričakovano predlaganih mehanizmov izravnave. In pri item ne pozabiti, da je EU velika uvoznica emisij CO2.
Vsak moder pogajalec bo preveril ali ponujene zakonske rešitve sledijo načelu realnosti. Ali so obljubljene milijarde zagotovljene ali se jih samo pričakuje? Ali so tehnične rešitve, ki so predpogoj za realnost cilja 55% znane in jih je tudi mogoče izpeljati v manj kot 10 letih? Na to bodo pogajalci lahko dobili odgovore, če bodo seveda znali in hoteli vprašati.
In za konec še dve, morda najpomembnejši vprašanji.
Evropska unija je odgovorna samo za slabih 10 % skupnih svetovnih emisij CO2. Tudi za tiste, ki res verjamejo, da antropogeni CO2 odločilno segreva podnebje, bi moralo biti prvo vprašanje ali ima sploh smisel vlagati stotine milijard v nekaj, kar ne bo imelo učinka brez sodelovanja vseh držav. Pri tem sta vsaj Indija in Kitajska že ob podpisu Pariškega sporazuma povedali, da emisij ne bosta zmanjševali pred letom 2030.
In seveda, ali si državljani Evropske unije sploh želijo živeti v skupnosti, ki bo sicer “fit za 55%”, vendar bo to daleč od predstav o blaginji. Pogajalci imajo srečo, ker imamo že danes na mizi veliko ponazoritev, kako bi lahko bilo videti leto 2030. Na začetku pogajanj lahko samo priporočim in ogled. Kot zdravilo za morebitno nekritično navdušenje pri glasovanjem za ambiciozne podnebne ukrepe:
1. Ukrepi ob pandemiji COVID-19 so v marsičem primerljivi z življenjem v svetu s 55% nižjimi emisijami CO2 kot so bile leta 1990. Ne samo, da ni bilo navdušenja. Vedno več je protestov proti tem ukrepom in vedno glasnejši so. Ljudje pač želijo potovati, ne pustijo si vzeti svoje individualnosti. In ob tem so meritve vsebosti CO2 na Havajih jasno pokazali, da drastično zmanjšanje emisij CO2 nima nikakršnega vpliva na dvigovanje vsebnosti tega plina v zraku.
2. Avstralija ponuja naslednji zgovoren skok nekaj let naprej. Namesto besed posredujem povezavo do zanimivega predavanja Jo Nove. Mirno zapišem, da bi to predavanje moralo soditi med obvezne vire za naše podnebne pogajalce.
3. Zgovorne so slike iz Kalifornije, ki jo ljudje zapuščajo. Slike iz Texasa, kjer je energetski sistem počepnil zaradi mraza. In dobro je vedeti, da je nedavno energetski sistem EU razpadel na dva dela.
4. Povečevanje razlik v Evropski uniji na bogati in revnejši del ko gre za prodajo električnih avtomobilov. Ali bodo revnejši sankcionirani leta 2030? Ker so bili preponosni za priznanje, da ne zmorejo?
Menim, da brez jasne, širše slike razvoja Evropske unije ni mogoče resno razpravljati o mehanizmih prisile za 55% zmanjševanje emisij CO2.
Naj ponovimo. Pri resolucijah so sanje dovoljene, pri sprejemanju zakonskih zavez pač ne. Ob morebitnem plačevanju kazni v primeru nedoseganja (objektivno nerealnih) zavez, bo javnost upravičeno povprašala po odgovornih.