Nekatere ljudi lahko vedno zavedeš; vse ljudi lahko nekaj časa zavajaš; ampak ne moreš vseh ljudi za vedno zavesti.
Abraham Lincoln
Čeprav je Michael E. Mann prava ikona “znanstvenih” dokazov o antropogenem ogrevanju/podnebih spremembah, ni moj namen posebej izpostaviti prav njegovo znanstveno zavajanje. Tudi kakšna ostrejša beseda bi bila povsem na mestu. Zavajajoče metode – v njegovem primeru izbira podatkov, ki so potrjevali njegovo hipotezo – so, žal, dokaj običajne tako v politično korektni podnebni znanosti kot drugje. Zgodba o Mannovi “hokejski palici” je sicer že stara, a so jo strokovnjaki podrobno preučili, zato lahko s pomočjo znanosti zavajanje dobro pojasnim.
Hokejska palica
Začnimo pri začetku.
V prvem poročilu Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC FAR – 1990) je grafično prikazani razvoj temperatur za zadnjih 1000 let precej tak, kot bi pričakovali na osnovi znanih podatkov: med leti 950 in 1250 je Zemlja uživala t.i. Srednjeveško toplo obdobje, ki je bilo najverjetneje toplejše od 20. stoletja; med leti ca. 1450 in 1850 je bilo precej hladno, čas je znan kot Mala ledena doba. Potem se v tretjem poročilu IPCC pojavi graf, na katerem ni niti Srednjeveškega toplega obdobja, niti Male ledene dobe, temperature v 20. stoletju pa strmo rastejo.
Graf je temeljil na članku Michaela E. Manna ter sodelavcev (znan kot MBH99). Niti vsi zagovorniki antropogenega ogrevanja rezultatu niso verjeli. Na primer, Keith Briffa v e-pošti 22. 9. 1999 zapiše: “Da bo zapisano … prepričan sem, da je bilo sodobno ogrevanje izenačeno pred približno 1000 leti. Ne verjamem, da so se temperature skozi tisoč let samo zniževale, kot se zdi, da verjame Mike” (Climategate e-mail 0938031546.txt). Leta 2003 sta Stephen McIntyre in Ross McKitrick objavila podrobno študijo Mannove metode ter rezultatov in nesporno ugotovila, da temelji “hokejska palica” na − milo rečeno − neobičajni statistični metodi, ki je pristranska v prid rasti. Podobno je ugotovil nemški klimatolog Hans von Storch. In uradna komisija, ki jo je vodil Edward Wegman, takratni predsednik sekcije za statistiko pri Ameriški akademiji znanosti. “Hokejska palica” je bila torej znanstveno mrtva, čeprav so jo mnogi zagovorniki antropogenega ogrevanja še dolgo zagovarjali kot nesporen dokaz antropogenega globalnega ogrevanja.
A v prestreženi elektronski pošti iz centra Hadley (Climategate) se najde še nekaj bolj zanimivega. Direktor Phil Jones piše kolegom, da je “izvedel Mikeov trik iz revije Nature … da skrijem upadanje” (Climategate mail 0942777075.txt). “Mikeov trik iz revije Nature” se nanaša na članek, znan kot MBH98 (in temelji na enaki metodologiji kot MBH99) – ampak kakšno upadanje naj bi skrival? Znanstvene analize, ki so razvrednotile MBH99 (in posledično MBH98), so pokazale samo, da neutemeljeno ugotavlja rast.
Teža argumenta, tako v MBH98 kot v MBH99, je na podatkih iz drevesnih obročev. Problem je, da tako derivirane temperature kažejo po letu 1950 upadanje:
V tem je torej “Mikeov trik iz revije Nature”: prikriti upadanje temperatur izračunanih iz drevesnih obročev! Danes je ta neskladnost na osnovi drevesnih obočev izračunanih temperatur z dejanskimi (instrumentalnimi) znana kot dendrološka divergenca (in ima različne razlage), a znanstveno pomeni dve, za zagovornike antropogenih podnebnih sprememb enako neprijetni alternativi: ali sprejmemo, da so dendrološki podatki pravilni – ampak potem so instrumentalne meritve temperatur po letu 1950 hudo napačne (in ogrevanja sploh ni?); ali pa izračun temperatur iz drevesnih obročev ni posebno zanesljiv – ampak potem tudi ne moremo na njihovi osnovi trditi, da so bile zadnjih 1000 let pretežno konstantne, kot MBH98/99.
Problem Mannove “hokejske palice” ilustrira, kako je včasih celo v znanstvenem članku težko najti nedoslednosti, ki sklep razvrednotijo. Kaj šele, če nam mediji servirajo senzacijo “Znanstveniki ugotavljajo, da so se temperature v 20. stoletju strmo dvignile kot nikoli prej!”