Nerezine
Zvesti bralci tega mikromedija ste seveda opazili oseko objav na radlek.si. Na Lošinj sem odšel pred mesecem dni. Z dobrimi nameni, da vsake toliko kaj objavim. Ampak motilcev je bilo preveč in spletna stran je samevala. Sem pa z veseljem ugotavljal, da si je dnevno vsaj 10 bralcev ogledalo starejše zapise in da torej to, kar počnemo, ni samemu sebi namen.
Malo za šalo, nekaj tudi za res. Agresivno prodajana zgodba o usodnem vplivu človeka na spremembe podnebja me je obsedla do te mere, da sem se ob pogledu me mehurčke CO2 v kozarcu piva počutil najmanj sokrivega za vroče letošnje vroče junijske dni.
Poleti opazen izvor CO2
Če kdaj, je letošnje poletje nam, neukim zemljanom, pomagalo ločiti med vremenom in globalnim segrevanjem.
Ko smo zmrzovali v aprilu, maju in začetku junija, je bila že skromna opomba, da nizke temperature in apokaliptične napovedi ogrevanja ne gredo skupaj, grobo zavrnjena. Z argumentom pravovernih, da gre vendar za normalno variabilnost vremena. To je bil sicer tudi čas, ko so umolknili tudi najbolj ambiciozni prvoborci za vrnitev v predindustrijski čas. Edino Evropska komisija se ni ustavila in je brez predaha pisala zakonodajne predloge udejanjanja novih ambicioznih podnebnih ciljev. Seveda ni bilo časa, da bi prebrali članek, ki sesuva enega od mitov na katerih temelji zgodba o človekovi odgovornosti za segrevanje podnebja.
In končno se je segrelo. Kot bi mignil so oživeli vsi generatorji ustrahovanja v obliki znova in znova recikliranih člankov o izumiranju severnih medvedov, taljenju ledu na Antarktiki, dvigovanju morske gladine. In medji so svoj prostor spet namenili bolj ali manj slavnim podnebnim prvokategornikom.
Zapisano počasi postaja nekoliko utrujajoča folklora. Če je bilo prejšnje stavke še mogče pisati in morda tudi brati z nasmehom, je nadaljevanje veliko manj zabavno in bolj usodno. Za glavno počitniško novico štejem prej omenjeno napoved Evropske komisije, da bo sredi julija predstavila obsežen podnebni zakonodajni paket. Objava, ki je šla mirno mimo. Nihče se ni prijel za žep kjer je denarnica. Poizkusimo napoved zapisati malo drugače, bolj razumljivo. Predstavljena bo zakonodaja, ki bo uvedla pravno zavezujoča bremena glede zmanjševanja emisij CO2. Nedoseganje ciljev bo kaznovano, plačniki davkoplačevalci. Kdo in kako se bo pogajal v imenu države je resno vprašanje.
Zakaj znak za alarm? Lepo in prav bi namreč bilo, če bi vedeli, kako do cilja. In na tej podlagi ocenili kaj zmoremo in česa ne. Do sedaj pa, razen veliko bombastičnega in neuresničljivega, še nisem slišal kaj otiplivega. Vračam se k svojemu stavku izrečenemu pred 40 leti na veliki konferenci o varstvu okolja v Beogradu, da je govoriti o ciljih, ne da bi vedeli kako do njih, navadna politična demagogija. Danes velja še bolj kot takrat.
Čas kvazi ambiciozne podnebne patetike brez odgovornosti pa se sicer počasi, ampak neizpodbitno izteka. Računi počasi prihajajo na mizo, ljudje začenjajo seštevati ena in ena.
Nazaj na morje.
Nekega lepega popoldneva sem vlekel panulo v morju pred Osorjem, med Cresom in Lošinjem na zunanji strani. Kakšnih 10 – 15 plovil, večinoma jadrnic, je čakalo, da se odpre most. Čakanje so očitno izkoristili za čiščenje kemičnih stranišč in druge nesnage. Riboov je postal neokusen in vabo, ovešeno z odpadki sem potegnil na čoln. Tisto črno na vrhu je lična plastična posodica, v kateri je mleko za kavo. Ostalo je razvidno iz spodnje slike.
Neokusen ulov
Niti slučajno ne mislim metati vse jadralce v isti koš, ampak jeza zaradi svinjarije v morju se še ni ohladila in si moram olajšati dušo. Ravno pred tem dogodkom sem prebral članek, ki lepo opisuje kako otroci bogatih staršev množično donirajo AGWjevcem. Ker so postali okoljevastveno zavedni? Japajade. Najprej, ker so verjeli v to, kar pravi gimnazijka Greta. In drugič, ker se prav take premožne družine javno najbolj samooznačujejo kot okoljevarstveno zavedne (to, da imajo mnoge imajo med njimi pregrešno drage in požrešne jahte, je samo lepotna napaka ali pa široko uveljavljena hipokrizija), pa otročiču ne bodo težili, če s kolegi tekmuje, kdo bo poslal več SMSjev z donacijo. Olajša dušo. Ko sem tako neposredno opazoval zeleni blišč in bedo tam, kjer moraš biti prvovrstna packa, da odvržeš odpadek v morje, sem prišel do zaključka, da je vsa histerija utopično hitrega prehoda v brezogljično družbo projekt za bogato elito. Ki si lahko privošči akumulatorske avtomobile, “ogljično nevtralne” hiše, “zelene” počitnice, občasne najeme vozil, morda celo letalskih prevozov z zasebnimi letali… in seveda, njihov interes je manj premožne množice izločiti iz turizma in potovanj nasploh. Da jim množice ne bodo kvarili pogledov na naravne lepote.
Na objavo pa čaka serija besedil različnim slikam svetle brezogljične bodočnosti in nabor kakšnih 200 zanikovalcev.