Franc Perko
Zavod za varstvo narave (ZRSVN) ugotavlja, da k ohranjanju biotske raznovrstnosti ne moremo več pristopati z ukrepi blaženja posledic, temveč predvsem z ukrepi renaturacij in trajnostne, ekstenzivne in sonaravne uporabe naravnih virov. Letos bomo v Sloveniji že kmalu po koncu majskih dni, 12. junija, porabili vse naravne vire, ki so nam na voljo in naprej živeli na kredit pri prihodnjih generacijah. Sodimo v skupino držav, ki ustvarjajo največji ekološki dolg.
Smo med najbolj gozdnatimi državami, imamo najmanj njiv na prebivalca, imamo vse zveri, imamo daleč nadpovprečen obseg območij Natura 2000, in sploh varovanih površin, pa bomo kar renaturirali. Bolj smo zagnani kot tiste države EU, kjer je narava res popolnoma spremenjena; ampak mi smo vedno boljši (beri bolj neumni). Nekateri bi kar celo Slovenijo dali v rezervat, pa bi nas hodili iz Evrope ogledovat, kot sodobni turisti staroselce in plemena po Afriki, Aziji, Avstraliji. Na drugi strani pa načrtujemo povečanje družbenega proizvoda; kje so vlade, da te norije ne ustavijo.
Do kje bomo opravili renaturacijo?
Do dobe neolitika, ko je vso našo deželo, razen vodnih površin in visokogorja pokrival gozd, ko so se ljudje preživljali z nabiralništvom in lovom.
Ali do dobe prvih krčitev in požiganja gozdov in dobe kopaštva, ki ga je postopno zamenjalo orno gospodarstvo, čas ekstenzivnega gospodarjenja.
Do dobe, ko je le še tretjino naše dežele pokrival gozd, ko so številni hudourniki »gospodarili« po naši krajini.
Ali do dobe med vojnama, pa tudi obdobje po drugi vojni, ko nismo imeli več risa, ko so lovci za ubite zveri prejemali nagrado, ko je bilo medvedov le še za vzorec, še manj pa volkov.
Do dobe, ko je bil Kras praktično gol, in so tam uspevale bistveno drugačne živalske in rastlinske vrste kot danes, na z gozdom poraščenem Krasu.
Le okoli 8 arov njiv imamo še na prebivalca (EU okoli 20 arov), po gozdnatosti smo na tretjem mestu v EU, za Švedsko in Finsko, pa primerjava z njima, upoštevajo njuno lego v Evropi, sploh ni mogoča. Imamo več kot 1.000 medvedov, več kot sto volkov, ob vsesplošni poseljenosti in več kot 6.000 naseljih smo kulturna krajina in ne divjina, pa bi številni radi še več in več zveri.
Nekateri si, neuko, nerazmišljujoče, zavedeno ljudstvo pa za njim ponavlja, si predstavljajo biotsko pestrost izgleda tako, da bi morali imeti habitate za vse v Evropi znane vrste, za vse živalske in rastlinske vrste, ki so se v razvoju in oblikovanju kulturne krajine naše dežele v kaj različnih razmerah pri nas pojavljale. Narava se stalno spreminja, ni nekaj stabilnega, temu se prilagajajo, ali izginjajo, ali se pojavljajo nove vrste flore in faune.