“Človeku je težko nekaj razumeti, če je njegova služba odvisna od tega, da ne razume.” (Upton Sinclair, ameriški književnik)
Znanec mi je poslal video, v katerem se avtor razburja nad absurdi, ki jih za razogljičenje načrtuje administracija novega ameriškega predsednika Joea Bidena. Z grozo ugotavlja, da država kmetom že plačuje, da opuščajo poljedeljske površine in jih prepuščajo plevelu. Ali pa, da izplača subvencije za pridelavo le, če pridelek uničijo. Take ter podobne “stimulacije” naj bi nova ameriška administracija še razširila, vse zaradi domnevno nujnega razogljičenja, saj naj bi oranje zemlje sprostilo veliko CO2.
Celo, če bi človeški izpusti CO2 res povzročali kaj podnebju nevarnega (in vsaj bralci tega bloga vedo, da ne), bi bile take strategije najmanj sumljive. Rastline namreč črpajo poglavitni element svoje strukture, ogljik, iz zračnega CO2 in nesporno npr. je teža žita na obdelanem polju veliko večja kot teža plevela na istem neobdelanem – torej žito tudi posrka več CO2 iz zraka. Je kdo korektno izračunal, da oranje res sprosti več CO2 kot ga pridelana poljščina posrka? Dvomim. Saj ambiciozni zagovorniki razogljičenja niso niti vešči niti nagnjeni k preračunu svojih ambicioznih strategij, sicer bi se v večini primerov pokazalo, da je učinek nasproten od razglašanega. Kaj šele, da bi se vprašali, od kod bo prišel denar za subvencioniranje takega razogljičenja, če bi kdaj doseglo kakšno omembe vredno stopnjo in bi bila prejemnikov večina.
Sploh pa take strategije, ki iz državnih fondov kmetom plačujejo za zmanjšanje pridelave, niso izum podnebno ambiciozne Bidenove administracije ali novost v ZDA. Prvo tovrstno zakonodajo je uvedla adimistracija Franklina Delana Roosvelta leta 1933 (Agricultural Adjustment Act), ne zaradi okoljskih obsesij, amak samo za določene pridelke, da bi v obdobju ekonomske krize omejili preveliko ponudbo ter dvignili cene. Posledice odloka so bile katastrofalne. Pozneje so se tovrstne subvencije ohranile pač zato, ker politika denar iz davkoplačevalskih žepov mnogo laže da kot ukine. Kar seveda Bidenovi okoljsko ambiciozni administraciji daje možnost, da z razširitvijo subvencij skozi Conservation Reserve Program plačuje pridelovalcem še več denarja, da ne pridelujejo. Tokrat kot pomemben del politično raglašenega razogljičnja.

Taki absurdi v strategijah državnih administracij niso kaj posebnega. Ravnokar berem zanimivo knjigo o ekonomski pomoči Afriki (Dambisa Moyo: Dead Aid, Penguin Books 2010). Fokus pomoči se je približno vsakih 10 let radikalno spreminjal, sredstva so rastla, a ena stalnica je ostala: države Afrike so postajale vse bolj zadolžene, revne, z vse slabšim gospodarstvom, vse večjo nezaposlenostjo. Racionalen človek bi pomislil, da je problem v pomoči. A seveda ne tisti, ki so strategije oblikovali, nadzorovali njihovo izvajanje in od tega imeli službe.
Če se omejimo le na politične ukrepe za domnevno zaščito okolja, tudi EU že dolgo plačuje subvencije za manjšo pridelavo. Na primer, v imenu ambicioznih ekoloških ciljev limitira ali celo prepoveduje vse več umetnih gnojil ter fitofarmacevtskih sredstev ter praktično prepoveduje gojenje bolj učinkovitih gensko spremenjenih poljščin. Hkrati bogato subvencionira t.i. ekološko (“organsko”) pridelavo, kar vodi v zmanjšanje pridelka. Lahko tudi brez kakršnihkoli okoljskih prednosti, kot je večkrat opozoril nobelovec Norman Borlaug. Seveda slovenska politika pridno sledi Bruslju in doda še kakšne svoje absurde. V zadnjih letih se taka politična ambicioznost spet stopnjuje, vse v imenu uresničevanja Evropskega zelenega dogovora, ki smo ga že omenjali.
V starih časih smo si pripovedovali šalo o politiku, ki se mu je prišel bližnji kmet potožiti, da mu konj slabo vleče. “Daj mu tetraciklin,” svetuje politik. Naslednji dan kmet pove, da konj komaj stoji in ves drgeta. “Daj mu streptomicin!” Konj pade na tla in še komaj diha. “Daj mu penicillin!” In konj pogine. Politik pa “Oh, škoda. Jaz sem imel pa še toliko dobrih idej.”
Koliko naših ekonomskih konjev bo moralo poginiti ob obilju ambicioznih idej politikov?
Dopolnilo
Video iz začetka teksta lepo dopolnjuje naslednji vir.