“Opomnil ga je, naj bo strog, a naj pazi, da ne bo razburjal ljudi. Povedal je, da mu je pritožba tlačanov v enem oziru dobro došla: s prisego bo lahko pričal pred stanovi, da Tolminci dejansko niso uporni, če ne plačujejo Gorici davka na meso, ker so res od sile ubogi in ne gre napenjati loka do skrajnosti.” (Ivan Pregelj, Tolminci, NB- vir).
V zadnjem času se je na fronti borbe za preprečevanje podnebnih sprememb z zmanjšanjem človekovih emisij CO2 zgodilo marsikaj pomembnega. Vedno ambiciozna Evropska unija se je odločila, nič več in nič manj, kot uzakoniti odstotke znižanja emisij CO2 do leta 2030. Novi predsednik ZDA je še vedno na valu predvolilnih zaobljub. Da je ZDA spet popeljal v naročje Pariškega sporazuma nič novega. Novo je pa to, da se je odločil zaostriti smer delovanja preko zavez iz tega sporazuma, vsaj v novih obljubah. Tretja novica je pa ta, da so o odgovornosti do podnebja pokramljali najmočnejši politiki planeta. Tukaj je bilo veliko manj zavez do leta 2030. Kitajska je raje odločno napovedala radikalne ukrepe do močno oddaljenega leta 2060. To, da Slovenija snuje svojo podnebno strategijo ni nobena novica več. In da bomo zvesto sledili svetovnim trendom tudi ne.
Pojdimo k nekaterim ključnim vprašanjem.
Ali ljudje spremembe, ki so povezane z obljebljenim znižanjem emisij CO2 sploh podpirajo? Tega dejansko ne ve nihče. In tega se ne sprašujem samo jaz. Javnomnenjska spraševanja v slogu »ali podpirate borbo proti podnebnim spremembam« niso vredna nič. Ljudi bi bilo potrebno povprašati, ali podpirajo to borbo za ceno višjih cen električne energije, agresivnega prekrivanja države s polji sončnih celic (in morda tudi jezer), tveganja energetskega mrka in podobno. Poenostavljeno rečeno, koliko so za ta boj proti podnebnim spremembam pripravljeni plačati. Kot kažejo dosedaj opravljene ankete (vir, vir, vir) ne prav veliko in daleč premalo, da bi se to sploh poznalo.
V času coronske krize je aktualna dilema kako pokriti gigantske proračunske primanjkljaje in kam potem vlagati denar – v blaženje posledic (upad BDP, obubožanje, brezposelnost), ali v zmanjševanje emisij CO2? Ali je okoljevarstveni strani jasno, kakšni posegi v okolje bodo položeni na oltar ogljičnonevtralne družbe? Ali bodo nehali nasprotovati praktično vsakemu posegu, ki je pogoj za cilj ogljične nevtralnosti (od gradnje hidroelektrarn naprej)?
Ali je jasno, kako cilj doseči? Do sedaj me še nihče ni prepričal. Strategije so polne na prvi pogled konkretnih ciljev. Tam kjer bi morali biti enako konkretni ukrepi, se besedila končajo. Vsaj do leta 2030 bi morali poznati nabor ključnih projektov z znanimi konstrukcijami financiranja. Seveda bi svet brez podnebne histerije tudi sicer iskal rešitve za zapuščanje odvisnosti od fosilnih goriv (npr. vir). Samo najprej moraš poznati rešitve, potem se lahko šele začne junačenje okrog ciljev. Vsaj tako bi razmišljali, recimo, inženirji, ki bi hoteli problem rešiti. Okoljevarstveniki in premnogi politiki pa očitno drugače. Za kako resne dileme gre je več kot poveden intervju s prvim možem ELESa.
Svet se očitno deli na dve skupini držav. Tiste, ki gredo takoj odločno v akcijo po načelu »naj stane, koliko hoče« (EU, ZDA) ali vsaj o tem glasno govorijo. In potem tiste, ki niso nič manj odločne, ampak svoje zaveze premikajo v varen objem oddaljene bodočnosti. Ni treba prav veliko modrosti za sklep, da bodo prve izgubljale na konkurenčnosti. Težko verjamem, da bi lahko višje cene energije in druge posledice boja proti podnebnim spremembam lahko kompenzirale s pozitivnimi učinki inovacij in drugih prihrankov.
Dolgoročna podnebna ambicioznost Kitajske in drugih me spomni na poučno kitajsko zgodbo. Cesar je nekega dvorjana obsodil na smrt, ta mu je pa rekel, da zna njegovega psa naučiti govoriti, zato je cesar usmrtitev preložil za eno leto. Drugi dvorjani so se mu smejali, ko se je vsak dan pogovarjal s psom, on pa je odgovarjal: “Eno leto je dolga doba. Lahko umrem jaz, lahko umre pes, lahko umre cesar. Ali se pa pes nauči govoriti.”
Na drugi strani so v EU, ZDA in še nekaterih t.i. zahodnih demokracijah lok napeli do konca. Na tehtnici je sedaj kredibilnost celotne politične in okoljevarstvene elite. Ker v nekem smislu ima Greta prav: ČE človeštvu res grozijo katastrofe zaradi izpustov CO2, potem bi ob sedanjih in verbalno načrtovanih ukrepih zgoreli. Ali bo ta lok zdržal? Ne vem in raje ne ugibam. Vem pa, da če bo EU podnebne zaveze uzakonila, bo to pomenilo srečanje z sodiščem EU za vse tiste države, ki se sprejetih zavez, pri oblikovanju katerih so aktivno sodelovale, ne bodo držale. In kdo bo takrat kriv? Seveda nihče. Epidemija sprenevedanja in kazanja s prsti na druge.
Kaj pa bo z našim lokom v primeru vstopa v napovedan ciklus ohlajanja planeta? Upam, da ne bo počil. Ko bo zmanjkovalo hrane in energije, vprašanja o odgovornosti ne bodo samo akademska. Postavljali jih bodo davkoplačevalci in volivci.