Gledam skozi okno v sneg odeto mesto. Prijatelju blizu Ljubljane je včeraj natreslo ca. 25 cm snega, danes zjutraj je bila tam temperatura -10 C, jutri bo menda -8 C. Na Blokah je na Radleku padlo 19 cm snega. Temperatura v Novi vasi je šla malo pod -20 stopinj Celzija. Na Radleku je šlo samo do – 8,2 stopinji.
Globalno ogrevanje v aprilu. Saj vem, zagovorniki antropogenih podnebnih sprememb bi takoj ugovarjali, da to ni podnebje, ampak vreme.
Par dni nazaj mi je znanec biolog poslal fotografijo drevesa zavitega v slamo in folijo. Vprašam zakaj, saj je rastlina v Sloveniji prezimno trdna. Znanec mi razloži, da smo v zadnjih 6 letih imeli kar 5 pomladnih pozeb, ki so požgale cvetje na sadnem drevju; in da bi končno želel le pridelati kak sadež.
Pa res! Spomnim se, da sem spomladi 2019 bral poročila, da je zmrzal močno prizadela pridelek borovnic na Polskem, podobno na Nizozemskem in v Nemčiji; in da je zato cena pričakovanega pridelka že zrastla. Kot je v zadnjih letih zmrzal že večkrat prizadela pridelovalce sadja v Sloveniji. Kako je mogoče, da mi je vse to nekako ušlo iz spomina?
Leta 2000 je “ugledni” britanski podnebni znastvenik Dr. David Viner za časopis Independent izjavil “Otroci ne bodo več vedeli kaj je sneg!” Dobro, Vinerjeva napoved je bila izrečena za Anglijo, ampak Slovenija leži južneje, torej bi moralo še bolj veljati pri nas? Ko so v decembru 2010 Velko Britanijo prizadele obsežne snežne padavine, se je najbolj znani britanski zagovornik antropogenega ogrevanja George Monbiot odzval s člankom “Sneg tam zunaj je kako izgleda globalno ogrevanje”. Spoštovanja vreden judoistični prijem: proti nasprotniku izkoristi njegovo moč. Če je “tam zunaj” ni snega, je razlog antropogeno ogrevanje. In če je, so razlog antropogene podnebne spremembe, ki so posledica človekih izpustov toplogrednih plinov.
Ilustracija pravljice Christiana Andersena “Cesarjeva nova oblačila”
Vse opisano in še marsikatera druga zgodba o antropogenem ogrevanju me je prepričalo, da so uspehi njegovih zagovornikov vendarle vredni spoštovanja. Ni namreč uspeh večino ljudi (v t.i. zahodnih demokracijah) prepričati v nekaj, kar je mogoče potrditi z zdravo pametjo in znanstvenimi rezultati. Uspeh je prepričati večino v nekaj, kar bi lahko videli, da ne drži že, če bi s pametjo pogledali skozi okno; ali prebrali kak – lahko tudi poljuden – članek katerega od stotin znanstvenikov, ki teze ne podpirajo.
Seveda je prednost zagovornikov teze o antropogenem ogrevanju/podnebnih spremebah tudi v tem, da njihovi najožji sodelavci to sprejemajo kot nesporno resnico, kot del vere, da človeško delovanje in samo bivanje škodi naravi. In da imajo za svojo “obveščevalno” dejavnost veliko sredstev, ki jim jih nesebično prispevajo politiki in podjetniki. Ki imajo od večinskega prepričanja v nevarnost antropogenih podnebnih sprememb svoje koristi. In seveda, razširjanju teze gre na roko tudi večina medijev, ki se drugačnim mnenjem bodisi tiho izogibajo, ali pa skeptike zelo očitno šikanirajo, »ker je znanost dorečena«. Drugačna mnenja bomo našli le več ali manj na internetu, kjer se jim pridružuje tudi ta mikromedij.
A zagovorniki teze o antropogenem ogrevanju so si kot zaželjeni model razširjanja svoje vere vzeli vzore iz preteklosti. Vse več toplogrednih glasov zahteva t.i. podnebno pravičnost, kar med drugi pomeni tudi, da tiste, ki si drznijo izražati dvom v toplogredno vero, morali kaznovati. Želijo si torej še podnebne inkvizicije. Kot jim je do sedaj uspevalo, jaz ne bi stavil, da jim to tudi ne bo.